»Ko mislim, da ne more biti lepše, pa glorija!«

Uršljo gora ima na Koroškem že več znamenitih častilcev, saj so navdih v njej našli že Prežihov Voranc, dr. Franc Sušnik in akademski slikar Karel Pečko. Z izidom monografije o Uršlji gori se jim pridružuje Ravenčan Sebastijan Oblak, ki je ob 3300 vzponih zbral kopico izjemnih, običajnim planincem neznanih pogledov.

Uršlja gora, ki ji je do 1700 metrov nadmorske višine zmanjkal le en meter, je znana po tem, da je prav na njenem golem vrhu, zaradi katerega jo imenujejo tudi Plešivec, najviše stoječa slovenska cerkev. Okoliški kmečki gospodarji so jo na tem težko dostopnem kraju začeli graditi že leta 1570. Skoraj štiri stoletja pozneje, leta 1962, so na vrhu postavili še televizijski oddajnik, ki od takrat zaznamuje veduto gore Urške. Že od nekdaj je priljubljeni cilj Korošcev ter tudi številnih planincev in romarjev od daleč naokoli, saj je najbolj množično obiskana koroška gora.

Oblaki za Oblaka

Za Sebastijana Oblaka je bila Uršlja gora že od mladih let »nekaj veličastnega«. Do svojega 50. leta je ni obiskoval prav pogosto, nato pa je začel intenzivneje planinariti. »Bil sem na Mont Blancu, Kilimandžaru, v Andih, skandinavskem gorovju. Vendar sem vedno, kamorkoli sem šel, primerjal te veličastnejše, znamenitejše planine z lepoto naše Uršlje gore.« In se po vsaki vrnitvi takoj zapodil na njen vrh. V petnajstih letih je tako naštel neverjetnih 3300 vzponov. »Morda me imajo nekateri za neumnega in za čudaka, ker sem šel na vrh tudi petkrat na dan. Pa nisem šel zato, da bi postavljal rekorde. Ne hodim gor za nikogar, le zase,« pravi 66-letni Oblak. »Kot da me nekaj vleče v objem njenih zelenih gozdov, znanih poti in na vrhu gore čudovitih travniških zaplat, kjer se spočije oko in v sebi doživiš mir. Po slehernem obisku Uršlje gore čutim globljo povezanost s krasoto narave.«

Ker je želel to lepoto posredovati ljudem, je njegov stalni spremljevalec postal fotoaparat. Vendar njegovi posnetki niso običajne panoramske fotografije prelepih razgledov po dolinah okrog gore. Kot se rad pošali, že njegovo ime pove, da ima Oblak raje oblake in razmere, v kakršnih se navadni pohodniki ne bi niti odpravili na goro, kaj šele da bi fotografirali. »Na mojih fotografijah skoraj ni modrega neba. Vedeti je treba, da je vrh Uršlje gore kar 300 dni na leto zavit v meglo ali oblake. Zjutraj je gori morda od deset do dvajsetkrat na leto jasno. Čez dan se že razčisti, a zjutraj zelo redko. V takšnih razmerah je treba najti pravi trenutek, da narediš dobro fotografijo. Meni je najljubše, če je čim več oblakov in megel, saj je tako tudi največ nenavadnih, redkih svetlobnih učinkov. Klasičnih fotografij z lepimi, jasnimi razgledi skoraj ne poznam in me tudi ne zanimajo.«

Ker v svoji priljubljeni gori išče in vidi nekaj več od običajnih planincev, Oblak hodi na Uršljo tudi ponoči, opolnoči in pozimi, kar se je doslej vsaj dvakrat pokazalo za zelo nevarno. Čeprav je osvojil že veliko gora po svetu, je najhujšo poškodbo doživel prav na Uršlji. »V enem letu sem nameraval narediti 500 vzponov, a sem julija padel po pobočju in se poškodoval. V četrtek so me odpeljali v bolnišnico, naslednji dan so mi pod narkozo naravnali roko in jo dali v mavec, tretji dan pa sem že stal na Uršlji gori,« ponosno pripoveduje neomajni fotograf. »Do konca leta sicer nisem mogel več na vrh trikrat ali štirikrat na dan, tako da sem hodil le še po enkrat in na koncu le spravil skupaj 450 vzponov.« V hudem mrazu, pri minus 35 stopinjah, se mu je na gori na lovu za dobro fotografijo nekoč v temi udrl sneg in padel je v jamo, iz katere se je komaj izkopal šele po dobri uri naprezanja, napol zmrznjen.

Vendar je prepričan, da je vsaka pot na Uršljo poplačana. O tem pričajo tudi njegove fotografije, ki jih je na poteh k Urški posnel že več ko 35.000. Naj bo v temi in mrazu, ko na vrhu gore čaka na prvi sončni žarek, ali pa po dežju, ko težke oblake obsije sonce in jih obarva v škrlat, ob zahajajočem soncu ali meglicah, ki se počasi dvigajo na goro, Oblak je na fotografijah ujel redke trenutke, do katerih običajne ljubiteljske fotografe ločijo neštete ure vztrajnosti in potrpežljivosti. »Ko že mislim, da ne more biti lepše, pa se pojavi še glorija,« pravi. Brockenov spekter ali glorija je redek svetlobni pojav, ko se pred planincem, ki ima sonce za hrbtom, na meglici na pobočju gore pojavi na videz ogromna lastna senca, okoli glave pa ji sije okrogel mavrični sij ali glorija. »Ta skrivnostni pojav doživljam tudi po dve uri skupaj. Je pa res, da sem takrat, ko se pojavlja, vedno sam,« pove Oblak.

Ve, zakaj hoditi v naravo

S tehničnimi podrobnostmi fotografiranja se ne ukvarja, njegove slike so, kot pravi sam, surove. Tudi pozneje jih digitalno ne obdeluje. »Nikoli jih nisem kazal profesionalnim fotografom, a ljudem so bile všeč, kjerkoli sem razstavljal,« pravi. Zaradi izjemnih pojavov, ki jih je ujel v fotografski objektiv, njegove fotografije ves čas zamenjujejo za fotomontaže, saj se nekatere zdijo povsem neverjetne. Ko se je odločil, da jih bo izdal v monografiji, je k sodelovanju povabil priznanega koroškega fotografa Toma Jeseničnika. Ta je iz širšega izbora 1600 fotografij izbral in tehnično uredil 210 fotografij in te je založba Mohorjan s Prevalj izdala v knjigi, že 50. v njihovi založbi. »Vrh Uršlje gore je majhen, gori ni veliko prostora. Tam so cerkev, planinski dom, leseni križ, železni križ in TV-stolp, torej motivov ni prav v izobilju,« ugotavlja Oblak. Kljub temu knjiga s svojimi raznovrstnimi in nenavadnimi pogledi daje občutek, kot da je to veliko gorovje. »Za marsikateri ujeti trenutek se moram zahvaliti tudi ključarju, ki mi je sredi noči odklepal cerkev na gori,« poudarja avtor.

»Čeprav se s fotografijo ukvarja ljubiteljsko in se ne obremenjuje s tehničnimi vidiki, je Oblak na številnih pohodih, ki se začenjajo in končujejo sredi noči, izpilil prefinjen občutek za zlato uro fotografiranja,« pravi Tomo Jeseničnik. Običajno so to le kratke minute tik pred sončnim vzhodom ali po sončnem zahodu, ko so svetlobne razmere v gorah idealne. Na nekaterih fotografijah pa prav zaradi neupoštevanja tehničnih pravil fotografiranja izstopijo izjemni učinki, ki jih ob »pravilnem« pristopu profesionalnega fotografa ne bi bilo. »Tako monumentalen fotografski opus lahko ustvari samo nekdo, ki je neštetokrat vstal sredi noči, se še v trdi noči povzpel na teme Gore, kjer ga je včasih pričakal snežni vihar, drugič ga je do kosti namočil svež spomladanski dež, tretjič ga je zagrnila gosta megla. A kot v nekakšno zahvalo je bil velikokrat deležen prav neverjetnih, skoraj alegoričnih svetlobnih prizorov, zaradi katerih je pravzaprav leta in leta vsak dan romal na najbolj obiskano koroško goro,« ugotavlja Jeseničnik. Izbrane fotografije je želel sestaviti v zgodbo, ki ne bo samo običajno nizanje motivov v različnih letnih časih, vremenskih razmerah ipd., zato je motive razvrstil tako, kot jih je Oblak doživljal – od pogledov pri vzponu do vrha in sestopa. Dobrih dvesto fotografij tako po Jeseničnikovih besedah poleg estetske in vsebinske zaokroženosti sestavlja pravi učbenik za vse tiste, ki se še ne zavedajo, zakaj je treba in predvsem zakaj je vredno oditi v naravo in fotografirati v na videz popolnoma neprimernem vremenu in neprimerni uri dneva. »Meni Uršlja gora pomeni vse in mislim, da sem jo dostojno predstavil,« skromno doda Oblak.

Uršlje gore ne bo zapustil, vendar že zbira nove posnetke okoliških hribov in gora, ki bi jih rad podobno ovekovečil. »Rad bi obdelal tudi ožjo Koroško, njene kraje, a ne arhitekture, tega ne maram. Imam povsem drugačno zamisel,« je Oblak že napovedal svoje prihodnje podvige. Tudi za izkupiček od prodaje knjig že ve, kam ga bo vložil – v nakup novega fotoaparata.