Ko se znoči odpadejo oblačila, čipka pa ostane

Idrija je doma in v svetu znano središče izdelovanja klekljanih čipk, z večstoletno tradicijo. To je močno vpeto v življenje posameznikov, saj jim daje priložnost za prijateljevanje in druženje. Vse razsežnosti umetnine bodo predstavili na 33. festivalu idrijske čipke ta konec tedna.

Čipka je našla pot v življenje skoraj vsake idrijske mladostnice. V pisanih kombinacijah jo nosijo najstnice, svetovljanke se ob toplih večerih sprehajajo v oblačilih, olepšanih s čipko, je nepogrešljiv kos opreme privrženk retro sloga, pogledu na svet so jo prilagodile celo urbane razbojnice, ki prisegajo na črnino. Tudi ko se spusti noč in odpadejo oblačila, čipka ostane.

Tako je že od leta 1876, ko je v rudarski Idriji vzniknila čipkarska šola, čeprav se je znanje klekljanja v manj organiziranih oblikah prenašalo že mnogo prej, saj najstarejša pisna omemba idrijske čipke sega v leto 1696. Šolo je institucionaliziralo dunajsko trgovsko ministrstvo. Sprva so klekljali čipke iz grobega lanenega sukanca, ki so bile slabše kakovosti, namenjene le domačemu trgu, cerkveni gospodi in premožnejšemu kmečkemu stanu. Leta 1860 sta Štefan in Karolina Lapajne v Idriji odprla prvo trgovino s čipkami. V tem času se je zgodila bistvena sprememba. Do tedaj razširjene stavljene čipke so zamenjali s sklepljenimi, uveljavljeni način klekljanja je postal široki ris, ki je zahteval ročno spretnost s sedmimi pari klekeljnov. Poleg teh klekljarica potrebuje v platno ovito blazino, napolnjeno z drobno suho žagovino, košarico, poseben sukanec, narisan vzorček in celo armado bucik. »Zanimivo je, da so vzorce sprva risali moški, zaposleni v rudniku, potem so jih ustvarjale učiteljice klekljanja, zdaj pa imamo že vrsto let v šoli zaposleno risarko. K temu spodbujamo tudi učenke,« je pojasnila Metka Fortuna, vodja Čipkarske šole Idrija, ki sodi pod okrilje gimnazije Jurija Vege.

Čipka kot vir zaslužka

»V preteklosti je bila čipka pomemben, čeprav skromen, dodaten prihodek rudarske družine. Včasih so tudi Idrijčanke delale v rudniku, ko pa so izkopavanje rude posodobili, ni bilo več potrebe po ženski delovni sili. Pobočja soteske niso primerna za kmetijsko dejavnost, zato so priložnost našle v klekljanju,« je povedala.

Z znanjem izkušenih učiteljic se je klekljanje razširilo po vsej Sloveniji, Evropi, celo v ZDA si pomagajo s strokovnimi učbeniki in literaturo, ki jo pridno izdajajo strokovnjakinje te čipkarske šole. »Zadnja leta je v šolo vpisanih po 400 otrok in mladih, med njimi je približno 20 fantov. Temu moramo prišteti še po 150 odraslih. To ni le šola klekljanja, temveč vztrajnosti, natančnosti in potrpežljivosti. Prav zato iskreno cenim in spoštujem vse otroke in odrasle, ki se pri nas izobražujejo, seveda pa tudi družine, ki jih podpirajo. Že šestletnice se vpišejo, po štirih, petih letih pa so sposobne samostojno izdelati vsako čipko. Izkušena klekljarica zanjo porabi najmanj 270 ur. To je več kot mesec dni osemurnega dela,« je pojasnila vodja šole.

Med našim obiskom je v umetniškem okolju šolske galerije klekeljne spretno vihtelo nekaj deklic. »Vse to, kar vidite, so izdelali otroci. Izdelke si za eno leto izposodimo, po festivalu pa jim jih vrnemo v trajno last. Neverjetno je, kaj zmorejo in koliko prostega časa so pripravljeni posvetiti idrijski čipki,« je poudarila Fortunova.

Za vse so krive babice

Petnajstletno Eriko je mama v to šolo vpisala pred devetimi leti, ljubezen do čipke pa ji je vcepila nona: »Zdaj je že v letih in ne kleklja več toliko, rada pa preverja, kako gre meni. Pravi, da sem že presegla njeno znanje. Zame je klekljanje sprostitev, zraven pa lahko še v miru razmislim o težavah. Zadnja leta najraje delam prtičke.« Tudi Uršo je za čipkarstvo navdušila babica. S klekeljni se je prvič srečala v četrtem razredu: »Na začetku je klekljalo precej sošolk, ostale pa smo najvztrajnejše. Bilo je težko, zdaj pa sem se naučila tehnik in mi ni več treba razmišljati. Če se mi kaj zamežlja, pač odmežljam in popravim.«

Maruša hodi v čipkarsko šolo tri leta. Spretno je vrtela klekeljne nad vzorčkom konjička. Ko je počitnice preživljala pri babici, je občudovala njeno spretnost: »Želela sem si poskusiti. Kleklja tudi moja mlajša sestra. Doslej sem naredila sedem izdelkov.« Isto leto kot Maruša se je s čipko srečala Nika: »Zadnje dni veliko treniram, ker se bom v nedeljo udeležila tekmovanja, kjer nas bo 129. Pomembno bo, da bom pravilno, lepo in hitro klekljala.« Neža ne bo tekmovala, je pa izdelala že različne izdelke: »Ribico, želvo, miš. Živali v različnih tehnikah. Rada bi postala učiteljica idrijske čipke.« Metka Fortuna pravi, da je to delo zelo zanimivo. »Pogledam v čipko in vem, kako ima deklica urejeno sobo. Takoj se vidi, katera ima težave z redom. S treningom je mogoče te stvari tudi odpraviti. Po drugi strani pa vsako leto odkrijemo tudi nekaj talentov.«

Sara se uči čipkarstva štiri leta. Je prva v družini, ki se je spopadla s to obrtno umetnostjo: »Mama se mi včasih prav čudi, kako zmorem narediti takšne stvari.« Mariso so navdušile prijateljice: »Zelo mi je všeč mežljati klekeljne, ko pa iz tega še nekaj nastane, je super. Treba je štirikrat zavrteti klekeljne, prekrižati in sukati nit ter zapičiti buciko. Gledati je treba, kje so luknjice na vzorčku in kam gre črta.«

Za usodo idrijske čipke se ni treba bati. Zanjo je pomemben tudi Festival idrijske čipke, ki je bil prvič organiziran leta 1953. Vsako leto pritegne številne obiskovalce, najbolj atraktivno pa je tekmovanju odraslih in otrok. Po zaslugi festivala je idrijska čipka danes sestavni del slovenske kulturne dediščine. Žal pa se pojavlja vse več ponaredkov, zato je Metka Fortuna opozorila, da morajo biti kupci pozorni na trojno zaščito, z ustreznimi oznakami in certifikatom. »Od julija lani je enota klekljanja idrijske čipke vpisana v register žive dediščine pri ministrstvu za kulturo, prizadevamo pa si tudi, da bi ta tradicija prišla tudi na Unescov seznam žive dediščine,« je še povedala in dodala, da Čipkarska šola sodeluje tudi pri pripravah na Svetovni čipkarski festival, ki ga bo leta 2016 gostila Ljubljana.