Tiskane izdaje
Namakanje v bazenu v močnem nalivu. Čisti užitek, pravijo mladi. Na kopališču Kodeljevo, ki letos praznuje 45 let, jih niti takrat ne podijo iz vode, zabavo jim pokvarijo le, ko se pojavita hudo grmenje in nevarnost udara strele. Takrat morajo na suho. Ko gre za njihovo varnost, ubogajo, ko gre za njihovo udobje, znajo priročno oglušeti – a ne izgubijo daru govora.
Tako se, na primer, včasih pritožijo, da voda ni čista, hkrati pa preslišijo, čemu služijo tuši. »Pred vsakim kopanjem bi se morali stuširati, vendar se ne. Voda je neoporečna, a žal lahko postane motna, ko se kreme za sončenje sperejo s telesa,« pravi Katarina Gaser, v. d. vodje edinega komunalnega kopališča v Ljubljani. Nekaterih stvari tudi čas ne spremeni.
Danes upokojeni Alojz Mavrič je bil direktor Športnega parka Kodeljevo dvajset let, vendar se tudi on spominja, da »ljudi ni bilo mogoče prepričati, naj se stuširajo«, pa čeprav so jim nenehno dopovedovali, da je to zaradi njih samih in boljše kakovosti vode.
Vera Ladić je s ploščadi opazovala vnukinjo. Lepo je, je ugotovila, ampak na dnu bazena so kamenčki. Voda v nožnih bazenčkih jih zlahka odplakne s stopal, vendar ljudje nočejo stopiti vanj. Temnolasa visokorasla najstnica krepkejše postave se je naravnost mučila, ko se je v natikačih previdno premikala po robu kamnite ograde ob nožnem bazenčku in se z rokami oprijemala nizke kovinske ograje. Čeprav je bilo videti, da bo zdaj zdaj zgrmela na tla, je nožni bazen raje obšla, kakor da bi stopila vanj.
Katarina Gaser kopalcev ne razume najbolje: »Pravijo, da je mrzla in umazana, v resnici pa je ta voda najbolj čista.« Tako jih lahko le nenehno opozarja. To počenja tudi reševalec Marko Petrovič, čeprav pri tem ni več tako zagret kot pred petimi leti, ko je poletja začel preživljati na kopališču Kodeljevo, ki so ga zgradili leta 1967. V nekih drugih časih.
Rekordno leto 1991
Tistih časih, v katerih je še obstajal Sklad za razvoj družbenega standarda občine Ljubljana Moste - Polje, ki so ga ustanovili leto prej. Delovne organizacije, občina, krajevne skupnosti in občani so v njem zbirali denar, potem pa z njim zgradili Športni park Kodeljevo, drsališče Zalog, kulturni dom Španski borci , kegljišči v Mostah in Zadobrovi in še kaj. »Bazene so namenoma gradili tako, da tekmovalno plavanje v njih ni bilo mogoče,« se spominja Alojz Mavrič. Stranica olimpijskega bazena je bila namreč sekana, zato so imeli občani tri velike bazene in enega otroškega od jutra do večera le zase.
Zdaj lahko pridejo ob devetih dopoldne in morajo ob sedmih zvečer oditi, ker imajo prej in pozneje treninge plavalci. Leta 2004 so olimpijski bazen zaradi evropskega prvenstva v vaterpolu za ženske obnovili in kopališče posodobili, zato si ga morajo kopalci zdaj deliti s športniki. Za zadnje velik napis Skakanje v vodo strogo prepovedano ne velja, za kopalce pa je kljub vpadljivosti očitno bolj okrasek kakor opozorilo.
Razigrane otroke in mladostnike je pač težko prepričati, da so, ko bučno skačejo v vodo, seveda na noge, za druge kopalce moteči. Saj kadar ni gneče, v resnici niso, ko pa se na kopališču zbere kakšnih dva tisoč ljudi, postane opozorilni zvok piščalke himna kopališča. Ob koncih tedna in ponedeljkih, ko je vstopnina le dva evra, jo je redno slišati, čeprav gneča še zdaleč ni takšna, kakršna je bila leta 1991.
»Takrat je bil obisk v zgodovini kopališča največji. Hrvaška je bila zaprta in ljudje so namesto na dopust prišli na bazen. V manj kot treh mesecih smo imeli 90.000 obiskovalcev,« se spominja Alojz Mavrič.
Dolgoletni kopališki mojster Franc Krpič ni pozabil desetih dnevov tistega leta, ko so imeli na dan tudi 5650 kopalcev in je voda v bazenih nenehno krožila, ker jih niso imeli kdaj prazniti. »Stroški so bili maksimalni, a je bil takšen tudi zaslužek.« Z njim so postavili tobogan, ki so ga pred kratkim obnovili. »Razmišljali smo o novem, vendar so stroški enormni. Le konstrukcija bi nas stala okoli 400.000 evrov. To so specifične stvari in imajo specifično ceno,« pravi Katarina Gaser. Kopališče Kodeljevo resda ni najbolj modno v Ljubljani, toda ljudem je všeč.
Sara Rovtar ga obiskuje, odkar je odprlo svoja vrata. Zato, ker je veliko zelenja in lahko v bazenu zares plava. Čofotanje v Laguni ni zanjo. »Dopoldne je le malo individualnih kopalcev, več je skupin. Teh je bilo nekoč manj. Ob koncih tedna in ponedelj kih, ko je ceneje, je drenj večji. Saj ni moteč, težavno je le, ker ni reda. En ti prileti z leve, drugi z desne.« Vendar nič takšnega, kar bi jo odvrnilo od rednega obiska.
A kolikor koli ljudi že pride, kopališče rekorda ne bo pre seglo nikoli. Ne more ga. Nekoliko zato, ker lahko po novih predpisih sprejmejo največ 2240 ljudi, nekoliko zato, ker se je življenjski slog spremenil. »Nekoč so na bazene hodili, ker je bilo morje predrago. Za konec tedna niso kar skočili tja ali v hribe kakor danes, zato je zdaj obisk kljub nižji vstopnini manjši,« pravi Alojz Mavrič. Cena igra pomembno vlogo. Za Vero Ladić bi bilo kopališče Laguna bolj priročno, ker pa je vstopnina precej višja, je z vnukinjo prišla na Kodeljevo.
Kraje? Ni jih.
Bližnji prebivalci pridejo kar z brisačami okoli vratu. »Boš popazil nanju?« je neki očka poprosil varnostnika Gorana Petkoviča, potem ko je dva dečka odložil na bazenu in odhitel po svojih opravkih. Varnostnik ju pozna. In ne le njiju. »Nekatere poznam od malega, nekatere iz nočnega življenja.« Varuje tudi diskoteke, zato mlade pogosto srečuje ponoči in podnevi. Stalne stranke redno klepetajo z njim, saj pred kopališkimi vrati stoji že 12 let, druge ogovori on.
»Nekoč je bilo veliko kraj koles in torb, tudi pravil niso upoštevali. Zdaj ni kraj in ni incidentov. Ni pretepov, švercanja čez ograjo, rezanja ograj, da bi prišli noter brezplačno,« trdi z gotovostjo v glasu. Tudi drugi jih ne omenjajo. Potencialno problematične skupine prepozna takoj. Če kakšni mulci povzročajo težave, jih najprej opozori. Če se še vedno ne umirijo, jih pospremi z bazena. Zgodi se redko. Če tudi to ne zaleže, pokliče policijo. Lani le enkrat. Policisti, ki se občasno sprehodijo ob bazenih, so le prijateljski gostje, ki vzdr žujejo zavest, da obstaja red.
Kajti njegovi največji kršitelji so – otroci. Skačejo v vodo, čeprav ne bi smeli. Se igrajo z žogo in počivajo na njej, česar tudi ne bi smeli. Ampak oni ne potrebujejo ne policista ne varnostnika, le kakšno opozorilno besedo. Z njihovimi starši je že malo težje. Čeprav znajo brati, se najde kakšen, ki otroka uči prepovedanega skakanja v vodo in se je z reševalcem Markom Petrovičem pripravljeni tudi prerekati.
Marko kaj veliko dela nima in njegova kolega tudi ne. Razen manjših poškodb, ko komu spodrsne, ali oskrbe s Kamagelom, ko koga kaj piči, se doslej ni zgodilo nič dramatičnega. Na srečo. Še najbolj naporna je vročina. Reševalci se umaknejo pod senčnik, kopalci se kljub opozorilom o škodljivosti sončnih žarkov ne. Senčnikov resda ni, vendar nekaj zavetja nudi bližnje drevje. Žal ne raste ob bazenu, vsi pa bi radi ležali prav tam.
Na robu olimpijskega bazena je nekdo pustil plastenko, pred njim sta ležali dve drugi. Vzdrževalec ju je pobral in odnesel v najbližjega od številnih smetnjakov. To počnejo vsi zaposleni. »Ne pospravijo za se boj. Iz bifeja nosijo kozarce in plastenke, naokoli puščajo vrečke bonbonov, ovitke piškotov in rogljičkov. V koših je vedno dovolj prostora zanje, ker vreče menja mo redno, saj odpadki zaradi vročine hitro zasmrdijo, sladkor v njih pa privabi čebele,« pravi Katarina Gaser.
»Ne, ne pritožujejo se nad umazanijo. Ker se ne morejo. Ko pade od njih, mi takoj poberemo,« se je obregnil vzdrževalec Dušan Petkovšek.
Dela ima za dva, pravi, čeprav bi ga lahko bilo bistveno manj, če bi bila v Sloveniji kopališka kultura višja. Ampak z njo nimajo težav le pri njih in prav tako ne s smetmi, ki jih ljudje ne znajo pospraviti za seboj .
