Krojaška mehanika

La mécanique des dessous, une histoire indiscrète de la silhouette (mehanika pod obleko, indiskretna zgodovina silhuete) je naslov razstave v pariškem muzeju uporabnih umetnosti Les Arts Décoratifs. To je razstava, ki, kot je zapisano na muzejski spletni strani, raziskuje »spodnji svet«, nekakšno podzemlje ženskega in moškega telesa.
Torej sveta, ki je zunanjim opazovalcem neznan, ki ga pozna zgolj vsak sam, pa še šivilje, krojači in seveda izumitelji naprav za »uravnavanje« človekovega podzemlja in tisti, s katerimi delimo zasebno intimo. Razstave človekovega »spodnjega« sveta so redke, zato pa toliko bolj dražljive in zanimive. Odkrivajo dobro skrito, vendar ključno področje industrije oblačenja, ki je stoletja zagotavljalo »delovanje« stroja, ki si je nadelo ime moda.

Vsako podzemlje skriva čudesa in ta, ki se nam razkrivajo pod obleko, so nadvse nenavadna in domiselna. Gre za izrazito tehnično področje, ki ga lahko imenujemo arhitektura oziroma strojni inženiring. Če so skulpture iz podzemlja, ki obleko ali telo držijo skupaj ter enemu in drugemu omogočajo formo, nekakšna mini arhitektura, je strojni inženiring tisti, ki telesu v nekem oblačilu zagotavlja gibanje, v tem pa je tudi bistvena razlika med »pravo« arhitekturo, ki gradi hiše, in mini arhitekturo, ki jo moda nujno potrebuje za svoj obstoj.

Tehnična pomagala

Da bi moda sploh lahko obstajala, so si krojaški arhitekti v zgodovini izmislili nešteto naprav, ki so oblekam dobesedno dale krila. Z napravami oziroma tehničnimi pomagali, ki so pogosto spominjala na renesančne letalne naprave iz delavnice kakšnega Leonarda da Vincija, si je moda zagotovila svoj obstoj; stik z golim telesom, na katerega so bile pripete, pa je poskrbel, da je ta dobra skrita in varovana obrt takšna ostala dolga stoletja. Arhitektura človekovega podzemlja je še danes dobro varovana skrivnost in neopisljivo razburljiva, vsaj tako kot gradnja hiše.

Mehanika spodaj predstavlja skelet, na katerega obesimo ali okrog njega ovijemo oblačilo in stisnemo ali dvignemo telo oziroma katerega od njegovih delov. Pri tem smo si spet blizu z aktualno arhitekturo in gradnjo, ki v svojem tehnološkem jeziku kot eno temeljnih gradenj sodobnega časa navaja skeletno hišo (njen osnovni del je leseno ogrodje ali skelet hiše).

Da bi stalo in delovalo, so si krojaški mehaniki izmislili vse mogoče – krila, najrazličnejše košare, krinoline, ki spominjajo na ostrešja, blazine, ki so si jih ženske vlagale zadaj pod pas, da bi si naredile nekakšne čebelji »zadek«, ki je tako postal neverjetna in zavidanja vredna konstrukcija. Poleg blazin, ki so si jih ženske vlagale pod obleko, velja omeniti še različne druge vložke, denimo lasne – ti so ženskam naredili visoke frizure, ki so bile videti kot torta v več nadstropjih. Seveda ne moremo mimo korzeta in telovnikov vseh vrst, tudi za moške, pasov, ki so skupaj držali trebuh, ter seveda nedrčka in njegovih predhodnikov, ki so kvišku dvigali oprsje ter skrbeli za včasih nežno brbotanje in spet drugič za divje kipenje tistega, kar je sicer bilo spodaj. Zlasti na kraljevih evropskih dvorih si je modna mehanika izmislila vse mogoče, da so imeli obrtniki delo, ženskam pa je hitreje minil čas, ko so imele toliko opravka z oblačenjem, slačenjem in vsem, kar je bilo povezano z danes tako vsakdanjima obredoma.

Včasih jih imenujemo modne norosti in splošno prepričanje je, da je bilo mehaniki podzemlja najbolj naklonjeno čistunsko 19. stoletje, ki naj bi posebej omejevalo ženske v njihovem zdravem človeškem hrepenenju po svobodi in gibanju. Vendar zgodovina pravi, da je poželenje po mehaniki v oblačenju zelo naraslo že v 14. stoletju, kar pomeni, da je šlo z roko v roki z razvojem tehnike na splošno.

Preoblikovanje telesa

Materiali, ki so se uporabljali za izdelovanje modnih skeletov, so izhajali iz živalskega ali rastlinskega sveta; to so bile denimo živalske kosti, vrbovo šibje, ki se je sicer uporabljalo za pletenje košar, vrvi, usnje, kovinska žica ... Moda je zapovedovala, krojaška mehanika je izvrševala. Oblikovanje oziroma preoblikovanje telesa je bila obrt, ki je sledila spremenljivim lepotnim idealom, ki so bili, vsaj z današnjega zornega kota, včasih zelo ekstremni.

Med najbolj skrajne in prepoznavne »naprave« bržčas sodi vsem znani steznik oziroma korzet, ki pa ga niso nosile samo ženske – v milejši obliki telovnika so ga namreč poznali tudi moški. Vez med modo in telesom je s korzetom dosegla vrhunec, in čeprav se danes zdi, da je bil korzet sovražnik ženskega telesa številka ena, je bil ta odnos v resnici veliko manj konflikten in celo prijateljski. Zgodbe o ženskah s polomljenimi rebri so le plod bujne domišljije nekaterih piscev; korzet je bil ženskam velikokrat v pomoč, saj jim je pomagal do lepe pokončne drže, s čimer so si okrepile samozavest. Poleg tega so njegovo domnevno krutost večkrat izrabile v svoj prid, zlasti kadar so se hotele otresti kakšnega nadležnega snubca in so namenoma »omedlele«.

Obenem so si ženske s korzetom, ki je podpiral njihova »šibka« in že po naravi krhka telesa, zagotovile svojevrsten družbeni status (seveda predvsem v višjih slojih), ki jim je omogočal, da so se izognile težaškemu delu ali nasploh delu – status, ki smo si ga ženske danes povsem pokvarile. Kakorkoli, raziskovanje človekovega podzemlja je polno zanimivosti in ga lahko imenujemo tudi potovanje v zakulisje mode, kulture oblačenja oziroma spoznavanje družbene realnosti, ki se s čudežnim nedrčkom, push up hlačkami, nogavicami, ki stisnejo, in dresom za oblikovanje telesa seveda nadaljuje. Razstava bo odprta do 24. novembra.