»Krona zbirke bi bil prapor Pohod«

Pojutrišnjem bo Ljubljana znova v znamenju teka in druženja na (58.) Poti ob žici. Med več kot 30.000 udeleženci, ki jih napovedujejo organizatorji, bo tudi 36-letni Tomaž Alauf, ki se lahko pohvali z več kot dva tisoč dosežki in spominki. Tistimi, ki so jih v skoraj šestih desetletjih prejeli tako udeleženci kot organizatorji, pokrovitelji in funkcionarji.

Spominska soba, za zdaj v kleti njegove družinske hiše v Polju, zavrti kolesje zgodovine te še živeče športno-rekreativne prireditve z najdaljšo tradicijo v Sloveniji in vrne v čase partizanskih spominov in tovarištva. Stene napolnjujejo slikoviti plakati, tudi iz začetnih let, ki jih je večinoma dobil od tekača Antona Majcna, člana zmagovalne petorke Odred iz leta 1957 na 25 kilometrov, ki ga je povezal z različnimi ljudmi in tako pred smetiščem zgodovine ter naravnost v njegovo zbirko rešil marsikateri predmet. Na eni od črno-belih fotografij je prepoznati tudi Majcna, ki po pripovedovanju Alaufa namerava letos odteči tek s sinom in vnukinjo v trojki Treh generacij, kot so se poimenovali. »Zelo zanimiva je tale švicarska ura, ena od treh, ki mi jo je dal. Dobil jo je kot nagrado leta 1978 z vgraviranim napisom: XXII pohod 1978. Sam pa še vedno nosi uro, ki jo je dobil za nagrado leta 1957,« je gostitelj pospremil razgledovanje po sobi. V njej so razstavljene tudi neštete značke, medalje in plakete, v vrstah skrbno zložene štafetne palice, tu sta tudi simbolna maketa celotne poti in jeklenega jambora z vpadnic, tablice z napisi »88 dreves v spomin na tovariša Tita«, na steni visi obleka enega od članov mladinskih delovnih brigad, ki so gradile pot čez Golovec ...

Dedkove značke

Tomaž Alauf je na pohod ob nekdanji italijanski žici del prvič stopil kot osnovnošolec, ki je tako kot sošolci za opravljen del poti prejel značko s podobo ilegalca. Toda zbirateljska strast ga je prijela mnogo pozneje, šele pred desetletjem, ko sta se z dekletom Jernejo prvič prehodila celoten 35-kilometrski obroč okoli mesta. Za odločilni korak, ki je v njem zanetil navdušenje nad prireditvijo, Alauf navaja množičnost, ki jo je začutil kot udeleženec, kot prelomno točko, ki ga je pahnila v mrzlično iskanje vsega, povezanega z ljubljanskim pohodom okoli žice, ter raziskovanje raznovrstnega nabora odlikovanj, pa pravi, da so bile najbrž krive dedkove značke. »Prej sem zbiral bankovce in kovance, a so mi sčasoma postali malce dolgočasni, v zbiranje teh reči pa me je potegnilo tudi to, da o nagradah in odlikovanjih pravzaprav ni dosti znanega. Odtlej je nastala, si upam trditi, največja zbirka te vrste, čeprav nekaj hranita tudi Muzej novejše zgodovine Slovenije in Mestni muzej Ljubljana,« pripoveduje sogovornik, ki obžaluje, da je v tem pogledu osamljen primerek, saj tako nima priložnosti, da bi s kom kaj zamenjal ali izvedel še kaj zanimivega. Do marsikaterega spominka s pohoda pa so ga pripeljale tudi zveze in poznanstva iz kroga numizmatikov, v katerem bolj ali manj vsi vedo, da poleg denarja zbira še nekaj mnogo bolj neobičajnega.

Toda zbirka se ni polnila le z donacijami, pravi in pokaže nekaj redkih dragocenosti, za katero je moral pošteno plačati. »To so spominska priznanja, ki jih je v zahvalo in za zasluge prejel dolgoletni predsednik organizacijskega odbora France Stadler – Pepe. Eno takšnih, ki jih je dobil, plaketo Ljubljane, je bilo najvišje in so ga leta 1974 podarili tudi jugoslovanskemu predsedniku Josipu Brozu Titu. Vse to se je znašlo na bolšjaku na ljubljanskem Viču, potem pa je prišle v roke nekega zbiratelja, ki je vedel za mojo strast in tako sem zanje moral kar precej odšteti. A to je bila edinstvena priložnost, saj bi se drugače zbirka porazgubila,« je dejstvo, ki opravičuje naložbo.

Z originalno žico

»Vsa ta priznanja in plakete sta večinoma oblikovala nekakšna hišna oblikovalca, kiparja Božidar Pengov in Janez Boljka, najvišja nagrada za tekmovalce pa je bila plaketa z ilegalcem, motivom kiparja Frančiška Smerduja. Skozi desetletja lahko vidimo, kako se je ilegalec, spreminjal tudi na značkah, denimo do leta 1962 je bil na zvezdi, potem na šestkotni znački, nato na okrogli ..., dokler ni v začetku 90. let izginil in ga je nadomestil krog s stilizirano žico,« je pokazal na zbrani zgodovinski pregled značk, ki so jih v minulih desetletjih pripenjali tudi na praporje. Potem pa dvignil v zrak plaketo, ki jo je po navdihu z ilegalcem zasnoval in izdelal sam. »To je pa moje delo; ilegalec, zadaj Ljubljana, v katero gleda in – originalna žica. Moj dedek je tako kot mnogi Ljubljančani po koncu vojne nabiral žico, ki so jo zaradi pomanjkanja gradbenega materiala vgrajevali v betonske plošče. Žica je tudi v betonskih ploščah naše hiše pa tudi mnogih tod okoli. Tudi ograja v živi meji je še iz te žice, s katero so Italijani obdali Ljubljano, iz tistega koluta, ki se je še ohranil, pa sem vgradil v te makete,« razlaga. Ena takšnih z originalno žico je tudi stiliziran prikaz poti z značilnimi stebrički. Enega takih spominskih kamnov je v naravni velikosti namesto iz betona izdelal iz mavčnih plošč in zdaj nadstropje više v hiši čaka na svojo priložnost, da bo kdaj v prihodnosti le na ogled javnosti. »Zdi se mi škoda, da vse te reči - tu jih vidite komaj kaj – ležijo v škatlah. Pot ob žici je le športna prireditev z najdaljšo tradicijo v Sloveniji in še vedno traja, zato si želim, da bi odprli spominsko sobo, za kar si prizadevam, vendar je vse skupaj pogojeno z denarjem,« se dobro zaveda.

Zastava 101 z doplačilom 80.000 din

Poleg mnogih zanimivosti in tekmovalnih kategorij, ki jih je prireditev nanizala v svoji zgodovini in na katere spomni sogovornik – od tega, da je 1. prvem Pohodu leta 1957 vsak tekmovalec v petorki moral nositi 12 kilogramov težak nahrbtnik in puško na rami, do tega, da so v vseh teh letih prirejali rallyje, terenske vožnje z motorji, streljanje na tarče med tekom, teke štafet, mednarodne kolesarske kriterije, mednarodne teke prijateljstva ter da je vsako leto vojska postavljala znameniti pontonski most čez Ljubljanico, pa na še nekaj zanimivih zgodb opominjajo tudi nekateri res redke še ohranjene priče preteklosti. Med njimi je plakat za 1. slovenski festival telesne kulture, v okviru katere so 23. junija 1957 izpeljali prvi pohod ob žici okupirane Ljubljane, pa drugi iz leta 1977, na katerem je natančno popisano, kaj so prejeli srečni izžrebanci na blagovno-denarni loteriji; prva nagrada je bil »Avtomobil Zastava 101 z razliko do din 80.000«, torej so za dobitek morali doplačati še 80.000 dinarjev, druga nagrada je bil fičo oziroma Zastava 750 z doplačilom 45.000 dinarjev, tretja nagrada pa je bila kar denarna – 30.000 ter kup tolažilnih, za katere pa tudi Alauf pravi, da mu ni uspelo izvedeti, kdo jih je dobil. Je pa tudi sam neke vrste srečnež, saj mu je uspelo dobiti zelo redke primerke ohranjenih loterijskih srečk, in sicer iz let 1966, 1970 in 1981. Tisti, ki je kaj zadel, jo je vnovčil, tisti praznih rok, pa so jih odvrgli v koš.

Še zanimivejše se sliši, da so zelo kratko obdobje nagrajevali tudi ekipe, ki so pokazale največ tovarištva in medsebojne pomoči. »Dogodilo se je, da si je tu in tam kakšen član petorke kaj poškodoval, zaradi česar so ga preostali štirje v cilj prinesli na nosilih, ki so jih imele bolničarske ekipe ob poti. In ti so bili nagrajeni Tako so dobili kipec za najbolj tovariško in požrtvovalno ekipo in bili oklicani za prave heroje. Toda kaj kmalu se je zadeva izjalovila. Že leta 1959 so še pred prireditvijo videli ekipe, kako po Golovcu trenirajo z nosili, da bodo dobili častno nagrado. Zato so kipec Ilegalca za tovarištvo zadnjič podelili leta 1959, poslej so z njim nagrajevali samo zmagovalne ekipe tekačev,« pravi sogovornik.

Krona Alaufove zbirke bi bil prapor Pohod. Nekaj praporjev delovnih organizacij je dobil od nekdanjih organizatorjev, nekaj jih je rešil iz smeti, za mnoge pa je bilo prepozno, saj so jih požarni inšpektorji iz šol že dali odstraniti. Se mu pa je med brskanjem po zgodovini vseeno posrečila še ena najdba. Zvezdo s kovinskega jambora, ki so jih po načrtih arhitekta Janeza Koželja postavili ob mestnih vpadnicah in leta 1991 odstranili na predvečer praznika OF, je odkril daleč od Ljubljane – pri Brestanici.