Tiskane izdaje
Aleš Rozman je že kot mulček prvič sedel na motorček za kros.
Zdaj, skoraj trideset let pozneje, je eden najboljših slovenskih voznikov štirikolesnikov in motornih sani v prostem slogu in na velikonočni ponedeljek bo kot prvi Slovenec nastopil na šovu Masters of Dirt v Ljubljani.
Aleš Rozman se je z motokrosom začel ukvarjati pri rosnih, ampak res rosnih letih. Ko je bil star štiri leta (leta 1985), mu je oče med poletnimi počitnicami dal posebno obljubo.
»Aleš je bil bolj divji otrok in je hitro začel kazati zanimanje za kros. Bili smo ravno na morju na Lošinju, pa sem mu rekel: 'Če se boš naučil plavat, ti bom kupil motor.' Jaz sem potem moral v Tržič in ko sem prišel domov, me je klicala žena, da je mali že splaval. In seveda smo mu morali kupiti prvi motor,« se spominja oče Janko, ki je tudi sam deset let vozil motokros.
»Začel sem kar tukaj na ulici,« pove Aleš, medtem ko se pogovarjamo v družinski trgovini s štirikolesniki, motocikli, kolesi, opremo in deli, poleg katere v starem delu Tržiča stoji tudi servis, v katerem Rozmana »šraufata« najrazličnejše dvo- in štirikolesnike.
»Speljal sem tamle na bregu in se zaletel v škarpo. To je bila prva vožnja in prva poškodba,« se zareži Aleš. »No, prva poškodba je bila že na BMX-u, ko je bil star tri leta in si je zlomil golenico,« pojasni oče Janko.
Družinski šport
Začel je vaditi na tržiški progi za motokros, kjer so v tistih časih potekale tudi tekme za svetovno prvenstvo.
»Tam sem se naučil voziti in pri petih letih šel na prvo tekmo.«
To je bilo sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo pri nas kar nekaj staršev, ki so motokrosistični podmladek vozili na tekme na vse konce Slovenije, pravi Janko Rozman: »Naslednje leto jih je bilo že toliko, da smo lahko imeli prvenstvo.«
Zdaj je malce drugače in tudi same tekme je precej lažje oglaševati. »Ko sem tekmoval, smo imeli radio in televizijo pa kakšen časopis – zdaj imamo internet in Facebook. Danes lahko nek dogodek dobro spromoviraš tudi brez denarja, če imaš dobro mrežo,« pravi Aleš.
»Motokros je družinski šport: če staršev ni zraven, en sam mulec tega ne zmore, ker pri nas ni takšne organiziranosti znotraj klubov, ki bi imeli svoje trenerje kot pri drugih športih,« pripomni Janko.
»V tujini, denimo v ZDA, imaš mulce, ki so člani tovarniških ekip že od malih nog. A to je tam velik posel. Pri nas se od tekmovanj ne da živeti, tudi če si državni prvak – vsak ima na koncu le stroške,« pojasni Aleš.
Aleš Rozman se je preizkusil v vseh razredih motokrosa, pri čemer se je večinoma uvrščal na prva tri mesta. Tekmoval je do 18. leta, nakar se je »upokojil« – zaradi poškodb in prevelikih stroškov.
»Enostavno ni šlo več: boljši ko si, več opreme potrebuješ. Pa še vsega sem bil sit.«
Če resno tekmuješ, moraš imeti za tekme vedno pripravljene tudi po tri motorje, kar pa ni poceni. Na srečo sta z očetom že od začetka sama servisirala motorje.
Težave mu je povzročala tudi leva rama: »Nenehno sem imel težave z izpahi. Ko sem šel končno na operacijo, je bilo kakšno leto v redu, potem pa sem padel z BMX-om: rama mi je iz sklepa skakala vsak dan – zbujal sem se z izpahom.« Nesrečno ramo so mu dokončno popravili v Valdoltri.
Prestop v prosti slog
Nekje na prelomu tisočletja je spoznal freestyle motokros, se pravi, motorkos prostega sloga s spektakularnimi skoki in akrobacijami.
»Že ko sem vozil motokros, sem najbolj užival pri skokih, med katerimi sem kmalu začel dodajati kakšne trike,« se spominja Aleš.
Pri dvajsetih se je odločil, da bo poskusil še to. Tedaj še ni bilo načrtov na internetu, tako da je prvo rampo zgradil kar sam s pomočjo videoposnetkov s freestyle tekmovanj iz Amerike. In kot prvi pri nas začel trenirati.
Prvič je nastopil na Koprski noči, kjer je zaslužil dvajset tedanjih tisočakov, s čimer si je privoščil krajše počitnice na morju.
A nato si je med treningom spet zlomil golenico, s čimer si je »prislužil« kovinsko opornico v nogi. Kakšno leto je dal mir, pravi, potem pa ga je spet zgrabilo.
A spet si je zlomil isto nogo – in še opornico zraven. Kirurgi se niso mogli načuditi, kako si je lahko zlomil še oporo, se v smehu spominja Aleš: »V prvih freestyle letih sem bil po pol leta na motorju in po dve leti na bolniški.«
Poškodbe so sestavni del ekstremnih športov
»Več poškodb sem imel pri motokrosu, ki je res bolj brutalen.« Poleg rame in golenice, si je poškodoval še gleženj, zapestje, koleno, ključnico (dvakrat), hrbtenice pa na srečo ne.
»Zdaj že nekaj let ni bilo resnih poškodb. Danes, ko vem, kaj je prav in kaj ne, je to precej varen šport. Če mi nek trik ne gre, počakam par dni in spet poskusim,« poudarja 32-letnik.
Nekaj časa je treniral sam in nastopal po Sloveniji, nato pa ga je poklical kolega Roman Jelen, ki je tekmoval v motokrosu v Italiji in je poznal človeka, ki se je ukvarjal s prostim slogom.
In Aleš se je odpravil k zahodnim sosedom, kjer je začel resno trenirati in nastopati na tamkajšnjih šovih. Tam so ga opazili v ekipi Martin Racing, ki tekmuje tudi v svetovnem prvenstvu, in ga povabili, naj se vrne v motokros, kjer je tekmoval kakšno leto, nato pa se je vrnil v Slovenijo.
V tistem času je spoznal italijanskega motkrosista, ki je v Italiji začel organizirati šove s freestyle štirikolesniki. »Najprej sem se čudil, kako lahko skačeš s štirikolesnikom, potem pa sem sam poskusil.«
Spomladi leta 2006 je šel spet v Italijo in že po dveh tednih treninga prvič nastopil s štirikolesnikom. »Bil sem navdušen: plačali so mi pa še ljudje so od mene hoteli avtograme,« se reži Aleš. Tedaj se je začelo bolj resno delo.
Trening na domači njivi
Rabil pa je prostor za trening. »Stara mama je imela njivo, na kateri smo že prej skakali s kolesi, pa sem naredil odskočno rampo in postavil še ogromen kup zemlje za doskok.«
Tako se je na domačem terenu naučil ogromno trikov, kar pa je šlo v nos njegovemu italijanskemu kolegu – in njuna skupna pot se je končala.
»In spet sem bil brez štirikolesnika. Potem pa so me poklicali iz slovenske firme Ski&Sea, kjer so uvažali štirikolesnike, in me pobarali, ali bi šel z njimi na nastop v Zagreb.«
Eno leto je vozil zanje, si zgradil premično rampo na prikolici, s katero je lahko hodil tudi na šove v Italijo. Pri Ski&Sea je preizkusil tudi motorne sani.
»Ko sem se prvič peljal, sem se samo čudil, kako neki sploh lahko skačeš z njimi. Potem pa prvič skočil.« In lotil se je še trikov z motornimi sanmi. »Ko si enkrat v zraku, je vseeno, s čim skačeš,« ravnodušno pove Aleš.
Na štirikolesniku lahko narediš vse trike kot na motorju, samo da so (sprva) dosti težji. »A vsak trik, ko se ga enkrat naučiš, se ti zdi nato enostaven,« dodaja.
Najtežji trik, ki ga izvaja, je »cunami«, pri katerem naredi stojo na krmilu svojega letečega štirikolesnika. Trenutno še ne izvaja premeta nazaj, saj zaradi birokratskih zapletov ne more trenirati tega najbolj atraktivnega trika, čeprav ima že celo leto pripravljen poseben pristajalni bazen s peno – samo dvigalo bi še moral postaviti.
Pred nekaj leti so ga prvič povabili v Aspen v Koloradu na zimske X-Games, ki slovijo kot olimpijada za ekstremne in freestyle športnike.
A imel je smolo: zaradi snežnih zametov njegove sani niso prišle pravočasno na prizorišče, tako da so ga uporabili le kot sodnika. A že kmalu zatem je šel na evropske X-Games v francoski Tignes, kamor zdaj hodi vsako leto.
Masters of Dirt
V Stožice so ga na prvi Masters of Dirt v Sloveniji povabili že pred dvema letoma, a tedaj je imel že potrjeno udeležbo na X-Games v Franciji.
»Takrat sem se blazno sekiral: le kako sta lahko dva najboljša dogodka na isti dan!?« pravi Aleš. Letos so ga spet poklicali in bil je takoj za.
»Zanimivo je, kaj naredi tak šov. Štirikolesnike vozim že nekaj let, a šele zdaj mi ljudje pravijo: 'Si pa dober, kar na Masters of Dirt greš!'«
Z Masters of Dirt se bo letos odpravil še v Zagreb in Beograd. »Težko je priti zraven, a ko si enkrat notri, si njihov,« poudarja Aleš.
Masters of Dirt si je leta 2003 zamislil avstrijski freestyle navdušenec Georg Fechter in v nekaj letih je nastal eden največjih in najbolj spektakularnih tovrstnih šovov v Evropi.
V dvorani Stožice bo na velikonočni ponedeljek poleg Aleša nastopila še cela množica motokrosistov, kolesarjev, voznikov štirikolesnikov, motornih sani in »buggyjev«, med katerimi bo tudi doslej najmlajši član MoD, trinajstletni češki motokrosist Matej Česak. Poskrbljeno pa bo tudi za pirotehniko, lepa dekleta in glasbo, za katero bo skrbel DJ Mosaken.
Občinstvo želi vedno videti kaj novega, zato šov leto nosi podnaslov The Next Level (naslednji nivo).
»Na njem bo ogromno novih trikov, med drugim bodo prvič pri nas tudi dvoranski skoki z motornimi sankami,« je poudaril Aleš, ki bo sam nastopil samo s štirikolesnikom.
Na letošnjem otvoritvenem šovu na Dunaju so postavili rekord v skupinskem premetu nazaj: izvedlo ga je kar 41 različnih voznikov.
Aleš Rozman je s prijatelji ustanovil tudi svojo freestyle skupino, ki si je nadela ime FMX Airmada, v kateri je še pet motokrosistov in dva voznika motornih sani: »Če imaš skupino, je lažje prirejati šove po Sloveniji, saj je najem mobilnih odskočišč in doskočišč preprosto predrag.«
Zdaj, ko ima svojo opremo, so stvari neprimerno enostavnejše. »Prvo leto sem nastopil na enem šovu, nato pa vsako leto večkrat: letos jih bo pri nas že od 10 do 15,« pravi Aleš, ki bo letos opravil kakih 40 nastopov po vsej Evropi.
»A najlepše je skakati pred domačim občinstvom,« priznava.
