Lisjak Herman v Brlogu igrač pripoveduje o otrokovih pravicah in dolžnostih

Ker lisjaka Hermana ni bilo na spregled, je bilo mogoče pokukati za polknice njegovega brloga s številko 19 in si ogledati, s čim vse si najslavnejši prebivalec Muzeja novejše zgodovine Celje (MNZC) bogati življenje in krajša čas. Po novem tudi s stalno razstavo igrač ter prenovljenim in dopolnjenim programom.

Ob 19. obletnici uspešnega delovanja edinega otroškega muzeja v Sloveniji Hermanovega brloga so v Muzeju novejše zgodovine Celje, kjer Herman tudi domuje, začutili, da morajo storiti korak naprej ter v časih, ko nam vladata gospodarska kriza in kriza vrednot, aktivno spodbujati medsebojno razumevanje in prijateljstvo ter prispevati k boljšemu jutri. Tako so prenovljeni in dopolnjeni Hermanov brlog po poslanstvu in vsebini prilagodili času in problemom sodobne družbe tudi z osvetlitvijo otrokovih pravic, navezali so stike s humanitarimi organizacijami, kot sta Unicef - Slovenija in Beli obroč, varuhinjo človekovih pravic ter odprli vrata otroške pisarne, ki deluje kot Varna točka. V prihodnje načrtujejo humanitarne akcije oziroma dobrodelne dražbe, s katerimi bodo otrokom poleg muzejskih dejavnostih, ki jim prinašajo prijetna doživetja, lahko dobesedno polepšali otroštvo, je poudarila direktorica MNZC mag. Tanja Roženbergar, med drugim ena od avtoric nove stalne razstave Brlog igrač (soavtorici sta muzejska svetovalka in ena od pobudnic odprtja otroškega muzeja leta 1995 Bronica Gologranc Zakonjšek ter višja kustosinja in vodja pedagoškega programa Jožica Trateški).

S pravicami in dolžnostmi otrok, ki jih najbolj živo in igrivo predstavlja deklica Lili v novi predstavi Lili in ptice pravice, ki jo je posebej za Hermanovo gledališče napisala gledališka igralka Barbara Vidovič iz celjskega ustvarjalnega laboratorija Talija, je povezanih tudi 16 starih igrač, muzejskih eksponatov, označenih z rumeno piko, ki so jih dobili na izposojo ali v trajno last iz skupno 14 slovenskih muzejev. Ob njih se utegne milo storiti zlasti tistim, ki bodo najmlajše pospremili v Hermanov brlog, saj se med njimi najdejo tako kostirni vojački, šivalni strojček in pleten voziček kot tudi oguljen plišasti medvedek, torej takšne, ki so lepšale njihovo otroštvo. Vsaka od z rumeno piko označenih igrač se bo tako v interaktivni igri spomin predstavila s svojo zgodbo, zgodbo otroka, ki ga je pestoval, izdelovalca ali vsaj zgodovinskega obdobja, v katerem je nastal. Med njimi je spalnica za punčko Justi Vidergar (poročene Jerman), ki jo je iz lesa, kovine in gume izdelal njen oče Franc, po poklicu soboslikar po 2. svetovni vojni. Bila je nekakšna pomanjšana replika značilne spalnice v delavskih stanovanjih v prvih povojnih letih in je bila tudi za otroško igro opremljena kot prava; s posteljo in nočno omarico, omaro, preprogo, mizico, stoloma in zavesami … Kot je lastnica razkrila predlani, ko je svojo igračo podarila Zasavskemu muzeju Trbovlje, je bila spalnica samo ena od igrač, s katerimi jo je razvajal njen oče, kar pa je bilo za čas njenega otroštva, 40. in 50. leta 20. stoletja, prej izjema kot pravilo. Še zlasti zaradi tega, ker je družina živela v izrazito delavskem okolju – najprej v koloniji Žabja vas, pozneje na Tereziji. Igrača je tako pravzaprav kolonijska igrača, saj so se z njo na dvorišču skupaj z lastnico igrale vse kolonijske deklice, je v isti razstavni sobi mogoče izvedeti v interaktivnem elektronskem katalogu.

Najstarejši bil bil konjiček

Če ne bi bil kopija, bi bil najstarejši primerek na razstavi konjiček na kolesih iz Podzemlja. Original, izdelan iz gline, sega v 8. in 7. stoletje pr. n. št., kar pomeni, da so se z njim igrali železnodobni otroci pred več kot 2500 leti v okolici današnjega Podzemlja v Beli krajini. Zelo posebni sta tudi ročni lutki moškega in ženske iz stiškega Muzeja krščanstva na Slovenskem, ki so ju izdelali v taborišču Spittal na Dravi, ali pa podkove iz leta 1951, kosa debla s konjsko podkvijo na spodnjem delu, iz Tolminskega muzeja. Otroci so si jih nadeli na roke in se igrali »konje«, sta med ogledovanjem izpostavili Jožica Trateški in Bronica Gologranc Zakonjšek.

V tem osrednjem razstavnem prostoru nove stalne postavitve, kjer igrače, kakršne so spalnica, lutki in podkove, od otroških rok loči prosojna črna koprena, pa jih je nekaj mogoče tudi otipati. Stilno oblikovane kostanjeve ježice, ki visijo z drevesa - delo Damjane Brumec - v sebi skrivajo replike igrač, ki so si jih otroci nekoč mnogo pogosteje kot danes izdelovali v naravi iz koščkov vej in drugih kosov lesa. Tu so vodni mlinčki, frača, čolnički pa tudi kamni, ki so bili otrokom v veselje pri igri ob vodi. »To so igrače iz naravnih materialov, ki izkazujejo, kakšno domišljijo so imeli otroci, ko sob še niso imeli prenatrpanih s tovarniško izdelanimi igračami. Mariskaj so si znali izdelati sami in zato smo jih namenoma izpostavili, da bi z njimi spodbudili tudi današnje otroke, naj ne pozabijo na igre zunaj. Z novim programom bomo obujali že pozabljene igrice, kakršne so Je kaj trden most?, Ristanc, Zemljo krast in stare izštevanke. Mislim, da bo kar zabavno, saj so te igre v današnjem času, ko se je prizorišče igranja prestavilo iz zunaj na noter, iz skupinskega v individualno, že potonile v pozabo,« je ogled pospremila Jožica Trateški.

Lično sta še eno interaktivno in didaktično muzejsko igrico rešila oblikovalca stalne postavitve bodoča arhitekta Matija Kovač in Mojca Črešnik. Pod klopco sta uredila razstavne vitrinice za osem igrač od gumijaste Miki Miške, cekarčka iz ličkovine do platinastega avtomobilčka in krožnička iz keramike. Okoli klopi vabita k ogledu tudi vitrini z igračami iz 6 tujih muzejev in sveta. Med njimi so deklica Amanda iz Ria, ki so jo izdelale gospe v favelah, nekaj igrač iz Japonske, leseni konjiček iz Kielc na Poljskem, piščal iz Irske, leseno in poslikano miniaturno pohištvo iz zagrebškega etnografskega muzeja ter afriške igrače iz odpadkov iz zasebne zbirke Sonje Porle. Razstavo dopolnjujejo tudi eksponati Majde Marije Sušek, še ene zasebne zbirateljice igrač.

Med najbolj priljubljenimi je Hermanova banka

Ena zanimivejših tudi za starejše obiskovalce pa vabi v prvo nadstropje, mimo tako rekoč razreda plišastih medvedkov, gugalnih konjev ter galerije podob lisjaka Hermana Jelke Reichman iz različnih obdobij. Gre za eno redkih igrač, s kakršno so se na prelomu stoletja igrali otroci v meščanskih družinah, namizno marionetno gledališče, ki ga je muzeju podarila slovenska književna prevajalka Irena Trenc Frelih, vnukinja znanega celjskega zdravnika, skladatelja in šahista Antona Schwaba. Gledališče s štirimi različnimi scenami, nekaj kosi pohištva ter devetimi manjšimi marionetnimi lutkami je iz Gradca v Avstriji v Celje prispelo po pošti v prvem desetletju 20. stoletja. Z gledališčem in pripadajočimi knjižicami – najstarejša knjižica nosi naslov Kalif Štrk iz Bagdada (igra v treh dejanjih) – so se igrali Schwabovi otroci doma ali pri prijateljih pa tudi otroci naslednje generacije, vnuka Irena in njen brat Ferdinand.

Tudi drugače glavnino zbirk igrač Hermanovega brloga napolnjujejo tiste, ki so jim jih podarili lastniki, da bi tako ohranili kulturno dediščino, igrače pa prihajo v muzej tudi ob različnih dogodkih, kakršni so razstave, lutkovne predstave ali bolšji sejmi, ki ga pred muzejem pripravijo štirikrat na leto. »Otroke, tako predšolske in šolske, običajno najbolj pritegnejo ustvarjalnice, za katere navdih črpamo na aktualnih razstavah. Na njih nastajajo izdelki iz različnih materialov. Zelo priljubljen kotiček je tudi Hermanova banka, ki smo jo postavili že leta 1995 ob razstavi Herman lisjak spoznava denar. Ko smo jo zaradi razstave Igrače na kolesih morali pospraviti, so otroci pisali v knjigo obiskovalcev, da bi se nadvse radi še igrali v njej, zato smo jim jo vrnili. Vmes smo zamenjali še valuto ...,« pripoveduje Jožica Trateški.

Da se tudi v muzeju ne ustavi vse le pri predmetih dokazujejo še videoposnetki iz celjskih vrtcev in fotografije otrok pri igri, ki si jih je mogoče ogledati pri »medvedi galeriji«. Najstarejše segajo v 30. leta prejšnjega stoletja in kažejo na igrače v svoji funkciji. Kot je še dodala direktorica Tanja Roženbergar, otvoritev Brloga igrač pred dnevi pomeni šele začetek. K nadaljevanju dopolnjenega poslanstva pa je med drugim mogoče prispevati že s tem, da sedete v družabnico MNZC in tam odigrate kakšno družabno igro s svojimi bližnjimi.