Tiskane izdaje
Dolgo pred tem, ko se je Richard Nixon povzpel na ameriško oblast, je bil tudi on zaljubljen kot vsi običajni ljudje. Bil je moški, ki je v sentimentalnih ljubezenskih pismih svoji bodoči ženi izkazoval naklonjenost. Nixon, mož, ki ga je pogubila afera Watergate, je presenetil s svojo nežno in romantično platjo.
Kot mladenič je bil dejaven v gledališču, kjer mu je družbo delala tudi Patricia Ryan. Šest izmed dvanajstih pisem, ki sta si jih izmenjala med svojim dveletnim sodelovanjem, bo na ogled od 16. marca v Predsedniški knjižnici in muzeju Richarda Nixona kot del razstave ob praznovanju stote obletnice rojstva njegove izvoljenke, ki jo je ljubkovalno imenoval Irish gypsy oziroma irska ciganka.
V svojih pismih Nixon podoživlja njuno prvo srečanje. Vse to opisuje v cvetoči prozi, spominja pa se tudi sanjarjenja o njuni skupni prihodnosti in trenutka, ko je njegovo »najdražje srce« prvič privolilo v vožnjo z njim. »Vsak dan in vsako noč si te želim videti in biti s teboj. Trenutno me še ne prevzemajo občutki sebičnosti in ljubosumja,« je zapisal v enem od pisem. »Pojdiva na dolgo nedeljsko vožnjo. Preživiva vikende v gorah. Beriva knjige pred ognjem. Kakorkoli, odraščajva skupaj in poiščiva srečo, o kateri veva, da je na najini strani.«
Osemnajst let po Nixonovi smrti so se odločili, da javnosti razkrijejo delček njegovega zasebnega življenja. Tistega, ki mu skoraj nihče še ni bil priča oziroma o katerem nihče ne ve. Med ljubezenskimi so tudi pisma njegovih najbolj zvestih oboževalcev.
Ti so bili nad tem, da je Državni arhiv prevzel njegov muzej in ga prenovil oziroma predelal, razočarani in niso skrivali jeze. Tudi zato, ker so v zbirko vključili podrobno zaporedje dogodkov Watergata, enega najhujših političnih škandalov v ameriški zgodovini.
Moški, ki je hotel osvojiti svet
»Pisma so čudovita. V njih se [Nixon] pokaže kot čisto drug človek od tistega, ki so ga spoznali iz zapisov in s posnetkov afere. Predsednik Nixon je bil pred svojo politično obveznostjo idealen mlad moški, ki je hotel osvojiti svet. S Pat Ryan je vedel, da ga lahko. Pisma vsebujejo veliko upanja, nežnosti. Vse je zelo poetično,« je povedala Olivia Anastasiadis, nadzornica v muzeju, posvečenem 37. ameriškemu predsedniku. Ljubil jo je. Nad njo je bil več kot navdušen. Bila je edino, na kar je mislil.
V pismih se Nixon pokaže v povsem drugačni luči – kot ognjevit in vztrajen snubec, ki je pisma začel pisati leta 1938. Zadnje je napisal tik pred poroko z Ryanovo junija 1940. Seznanila sta se na avdiciji za igro The Dark Tower (Temni stolp) v južnokalifornijskem mestu Whittier. Skupaj sta bila dve leti, ko je svojo izvoljenko naposled le prosil za roko. Bilo je na klifih v kalifornijskem Orange Countryju s pogledom na Pacifik. Kasneje ji je v škatli, prepleteni z rožami, poslal še zaročni prstan. V ožjem družinskem krogu sta se z romantičnim pridihom poročila 21. junija 1940. Vsi ceremonialni občutki in zaroka ob morju so prav tako opisani v pismih.
V dveh sporočilih je Nixon, sicer vzgojen v kvekerskem duhu (kvekerji so privrženci verske sekte Prijateljska družba, op. a.), za naslavljanje svoje neveste namesto you (ti) uporabil thee, zaimek, ki v kvekerski tradiciji pomeni posebno bližino.
Pogosto namesto v prvi osebi piše o sebi kar v tretji; sebe označuje za navadnega človeka, čigar srce je bilo po srečanju ženske njegovega življenja polno pesniških melodij. »V torek je bilo nekaj električnega v zraku v Whittierju, čeprav je tu pogosto vse čudno. Zdaj vem, zakaj je bil tisti dan tako poseben. Tukaj je bila irska ciganka, ki naokoli seva svojo srečo in lepoto. Ob odhodu je prizadevnemu odvetniku, sanjajočemu in zagledanemu skozi okno, pustila sporočilo. V njem je našel sijaj. In veliko življenjsko voljo, ki jo lahko navdihne le posebna dama,« je zapisal Nixon.
»Naj te nekega dne spet vidim. Mogoče septembra?« Pati Ryan mu je, včasih tudi manj impulzivno kot on njej, odgovorila: »Če te ne bom mogla prej videti – zakaj ne prideš v sredo zgodaj? Bom videla, ali ti bom lahko pripravila hamburger.« Bila je precej svobodna mlada dama. Pri vseh novih znancih je bila zelo previdna. Če se niso mogli smejati, jim ne bi mogla kaj dosti pomagati, razen če bi jih sama s čim nasmejala. To se je ujelo v njegovo domišljijo, je povedal Nixonov mlajši brat Ed.
Nečastno politično slovo
Leta 1972 se je za zakonca Nixon začelo težko obdobje. Afera Watergate je bila posledica prijetja petih oseb, ki so vlomile v prostore Nacionalne komisije Demokratske stranke v poslovni stavbi Watergate v Washingtonu. Takrat je Senat Združenih držav Amerike ustanovil preiskovalno komisijo. Razkrila je pomembne dokaze o vohunjenju za demokratskimi predstavniki. Najbolj šokantno je bilo, da so prek pogovorov, snemanih na magnetni trak v Nixonovi pisarni, dokazali predsednikovo vpletenost. Nixon je poskušal vlom prikriti. Soočen z zlorabo položaja in možno kriminalno obtožbo je 9. avgusta 1972 odstopil s predsedniškega položaja in se vrnil v rodno Kalifornijo.
»Gospa Nixon je vedno dvomila o moževi vpletenosti. Stala mu je ob strani. Vse do svoje smrti leta 1993, le dan po tem, ko sta praznovala 53. obletnico poroke,« je dejal Robert Bostock, svetovalec pri Fundaciji Richarda Nixona. Fundacija je eden izmed pokroviteljev omenjene razstave, sicer pa je Nixona podpirala ob njegovem odhodu iz Bele hiše.
Zvestoba in življenjska volja Pati Ryan Nixon sta bili dokaz njune ljubezni. Ti dve stvari sta ju tudi sicer pripeljali na skupno pot vse od zgodnjih let dvorjenja v Whittierju – on mlad odvetnik, ona pa učiteljica stenografije na srednji šoli. »Venomer je bila z njim. Nikoli ni izgubila vere vanj. Bila je mnenja, da je bil njegov odstop s položaja velika izguba za državo. Veliko je storil zanjo in v prihodnje ne bi bilo nič drugače,« je povedal Bostock. Držala se je reka, da glej naprej in kvišku. Ni se ozirala v preteklost. Pomembna je bila le pot v prihodnost.
