Petra Grujičić, Kult
Družba se spreminja, spreminjajo se življenjske razmere. Pa težave ljudi? So bile pred desetletjem in več drugačne? »Ne, povsem enake. Zdravje, denar, ljubezen, služba,« brez oklevanja odgovori šamanka Jelka Zorman, ki se z možem Dragom že dvajset let ukvarja z alternativno medicino in spremlja stiske ljudi.
»Če bi ljudje ukrepali, ko začnejo lesti v stisko, ne bi bilo težav, ker pa je ne prepoznajo, lezejo vedno globlje in globlje,« dodaja Drago.
Še pred dobrim desetletjem tovrstne težave tudi njima niso bile neznane. Potem sta se odločila svoje življenje vzeti v svoje roke. Po nova spoznanja sta odpotovala v Brazilijo, se učila v Nigeriji. »To šolanje je stalo eno dobro vilo,« s prispodobo pojasni Jelka. Za to, da sta danes oba šamana in imata naziva doktorja alternativne medicine, sta tvegala svojo eksistencialno varnost. »Nobenih obžalovanj ni. Dobro se zavedava, kaj sva pridobila. Znebila sva se nesreče, strahu, nenehnega razjedanja: Kaj bom pa zdaj naredila? Največ bolezni in neravnovesij se zgodi, ker ljudje nimajo ciljev in se jim ne ljubi razmišljati. Če bi se jim, bi prišli do tega, do česar sva prišla midva. Kar misli zavest, mora podzavest čutiti. Duh, duša in telo morajo biti usklajeni. Če so, lahko narediš karkoli. Če seveda veš, kaj hočeš,« se strastno razgovori Jelka in temo obnovi tudi pozneje. »Ljudje imamo preveč časa za neumnosti. Nihče si niti predstavlja ne, kakšna hipnoza je televizija. Če bi ljudje le uro časa, ki ga presedijo pred njo, izkoristili za delo na sebi...« In pove besedno zvezo, ki je zadnja leta na jeziku številnih ljudi, a jim njena praktična uporabnost povzroča nemalo preglavic. »Čisto preprosto je. Povej mi, kaj hočeš. In ti bom do tega pomagala. Če že ne veš, kaj hočeš, mi povej vsaj, česa nočeš. Ljudje bi se morali prilagajati novim okoliščinam, a se jim ne.« Da si številni želijo zgolj hitrih rešitev, je ugotovila pred leti. »Niso hoteli slišati nasveta, kaj narediti, ko so žalostni in jezni, ampak jasnoviden odgovor, kaj se jim bo zgodilo.« Tega jim z možem ne moreta dati. »Nič ne obljubljava, ne uporabljava velikih besed. Lahko jim pomagava z najino energijo in z njimi deliva najino znanje, ampak potruditi se morajo tudi sami. Brez sodelovanja ni nič,« z mirnim tonom razlaga Jelka, ki se, kadar beseda nanese na luno, naravo in rituale, pri katerih je vsak povezan s svojo energijo, strastno razživi. Kako prepriča ljudi, da sodelujejo? »Ne prepričujem jih. Rezultati govorijo zase.« Neki moški se je zaobljubil, da ji bo postavil kapelico. Njena tašča je postala njena častilka.
Pot do sem pa je bila dolga. Draga je mističnost privlačila že, ko je v otroštvu pri ritualih opazoval babico, vendar je na to pozabil, ko je zaživel odraslo vsakdanje življenje in »postal normalen«. Ko so se začeli pojavljati prvi bioenergetiki, se je njegov interes sicer obnovil, a je, v svojem bistvu skeptik, ocenil, da se »iz ljudi le norčujejo«. Naposled je spoznal zdravilko, ki je imela tisto nekaj, kar je v sebi zaznaval tudi sam, in začel obiskovati tečaje reikija, psihokineze, hoje po žerjavici in vsega, kar na to področje spada. Nekje vmes mu je pot prekrižala Jelka.
Ko je imela šest let, je za rakom zbolela njena mama, ona pa se je igrala zdravnico, ki jo bo rešila. Ko je mamo pri osmih izgubila, je v nebo vpila, da bo iznašla zdravilo, ki bo pomagalo ljudem. »Že od malega sem vedela, kaj hočem. V tebi je preprosto nekaj, kar te vleče.« A je tudi ona živela v »normalnem« okolju in je morala preskočiti vrsto ovir. »Moja delavska knjižica je podobna planinski,« duhovito opiše vijuganje skozi življenje, medtem ko pokrčene noge sproščeno naslanja na rob mize. »V življenju sem bila veliko bolna. Navlekla sem se človeških težav, da sem bila že povsem zdelana. Bila sem starejša sestra današnje sebe.« Takrat je že vodila terapevtske progame, vendar se je izkazalo, da je drugim znala pomagati, sebi pa ne. Njena prelomnica je bila Brazilija.
Fascinantno in grozljivo
Leta 2000 se je prvič odpravila v tamkajšnjo džunglo, ne da bi vedela, kaj lahko pričakuje. »Me bodo skuhali, pojedli? Čisto nič romantično ni bilo, ko smo živeli v tisti hiši in so nas varovali, vendar je bilo okoli nas polno energij.« Ko se je vrnila domov, je terapevtski program, ki jo je prej povsem izčrpal, izpeljala z lahkoto. »Ko sem videl, kaj je prinesla od tam, sem to hotel tudi jaz. Hiša je bila nabita z energijami. Bile so živalske in bile so nežne, vse v enem.« Odtlej je Drago hodil tja z njo in tudi v Nigerijo sta se leta 2006 odpravila skupaj. Bilo je kar malo grozljivo. »Nihče ti ne sme vnaprej pojasniti nič. Mesto Abeokuta, kjer smo bivali, je varovala vojska. Vse je bilo prvinsko, nič prilagojeno tujcem. Fascinantno in grozljivo hkrati. Ampak ko te enkrat sprejmejo, je nepopisno.« Pripadniki prvinskega ljudstva Joruba, namreč. Njihov način življenja, kultura in filozofija Oriši energije narave so pod zaščito Unesca. Ne zaupajo tujcem. Sama sta zid, ki so ga postavili okoli sebe, zrušila s pomočjo domačega svečenika, ki ju je vzel pod svoje okrilje. Vendar je bila Jelka sprva previdna. Ni hotela ne peti ne prositi, dokler ji niso vsega prevedli. Danes lahko reče le: »Uživam v afriških ritualih. Pri njih se moja duša zlije z zemljo in ognjem.«
Na duhovno spiritualno potovanje, ki »bi ga moral opraviti vsak šaman«, sta se podala v Sloveniji. Prijatelj je k nam povabil brazilsko svečenico in ona je s seboj prinesla zeliščni zvarek, ki naj bi človeka popeljal v stanje, v katerem naj bi videl svoj spiritualni DNK. Drago je bil skeptičen, Jelka manj. Spili so prvi kozarček zeliščnega zvarka. Zgodilo se ni nič. Dragu. Jelkina glava je že počivala na zemlji. Tako je bilo videti od zunaj. »Čutila sem, kot da sem zemlja. Videla sem gromozanske mravlje. Z vsem srcem sem doživela veličino narave,« svoje počutje opiše ona. Drago je pil naprej. Drugi kozarček. Čez čas tretji. In potem četrti. Ljudje okoli njega so bili vsak v svojem svetu – en je sprehajal psa, drugi razkazoval Mojzesove table, tretji je štel mravlje, četrti je bil Božiček. On pa še vedno trdno v realnosti. »Vsi delamo norca iz sebe,« je pomislil. Nenadoma ga je zadelo, pravi. »Bilo je kot eksplozija. V trenutku me ni bilo več. Prikazale so se pastelne barve, kot satovje čista slika. Prišel sem do stranišča in videl kodo na njem. 'Zdaj mi je vse jasno,' sem razmišljal. 'Najprej te zvabijo noter, potem te posrkajo navzgor.' Vesoljci, namreč. 'Mater, sem butast, lahko bi vedel.'« Ta del Drago opiše v smehu, intimnejšega dela doživljanja, pove z resnim tonom, ne more deliti. »V tem stanju gredo iz tebe tvoji strahovi. Takrat lahko tudi bruhaš, da se očistiš,« ga dopolni Jelka. Izkušnja je bila enkratna, vendar je nista več ponovila.
Opečeno moško samoljubje
Navadni ljudje za samodokazovanje izberejo hojo po žerjavici. »Ne morem se prepričati, naj grem po njej, ampak moram v tistem trenutku žerjavica tudi biti, drugim pa moram razložiti, kako to doseči. Čez žerjavico lahko greš le, ko si pripravljen.« Če se kdo vendarle opeče, je to moški. »Ker gre čez njegov ego,« se zasmeji Drago. Moški praviloma pridejo s partnerko. Če gre ona prva, je njihovo samoljubje prizadeto tako, da hočejo čez, še preden so pripravljeni. Tudi opeklinica je šola, le druge vrste.
Devetdeset odstotkov tistih, ki se obrnejo nanju, je žensk. Ko preverijo teren, jima pošljejo še može in neredko otroke. Kaj je danes največja težava mladih? »Mamice in očki,« brez sence dvoma izstreli Jelka. In tistih, ki se bojujejo z viškom kilogramov? »Zanje je najpomembneje, da pridejo v okolje, v katerem so sprejeti in v njem slišijo, da jim ni treba hujšati. Takrat se sprostijo.« Tudi na tem področju Jelka ni teoretik. Nekoč je imela 120 kilogramov. Dokler so ji govorili, naj shujša, se kazalec na tehtnici ni premaknil nikamor. Ko je poskušala začeti jesti zdravo, se več gibati in si drugače organizirati življenje, so kilogrami počasi začeli izginjati sami od sebe. Zato tudi v svojem programu nima diet.
»Še nikoli se nisva počutila tako dobro, kot se, odkar upravljava različne energije,« zagotavlja Jelka. Si je kdaj nevede škodila? »Do Brazilije vsak dan. Delala sem si uroke: Bedasta sem. Imam raka. K temu smo vsi nagnjeni. Ni perle, ki bi se temu izognila. Najhujša magija je tista, ki si jo naredimo sami. Vsak dan umremo vsaj trikrat, ko se vdamo v usodo.« V levi polovici možganov je za noht velik center, nadaljuje, ki je povezan z govorom in nenehno sporoča: Ti si butec. Ti si butec. »Na voljo imaš 90 sekund, da ugotoviš, ali si res butec ali ne. Če tega ne prepoznaš pravočasno, si že sprejel, da si.« Ljudje jo poslušajo, a ji ne verjamejo vsi. Kdo najbolj dvomi vanju? Sorodniki in prijatelji iz mladosti, se soglasno strinjata. Ne morejo sprejeti, da nista več to, kar se je nekoč zdelo, da sta. »Posebna sva, a ker sva dva, je veliko lažje,« se strinjata. Strastna Jelka se zdi motorček tega zakonsko-poslovnega tendema, vendar »če me ne bi mož tako podpiral, kot me, ne bi mogla narediti nič od tega«. Spoznala sta se v letih, ko sta imela oba za sabo že vrsto življenjskih izkušenj. Danes imata še svoj »mirni prostor, v katerem lahko narediva kaj zase in za druge«, preprosto hišo v naravi, nad katero vzhaja sonce, se z njenega okna ponoči razprostira pogled na luno, z dvorišča pa na zemljevid zvezd. Njuna Zdravilna domačija Zorman je v dolini nedaleč od Ormoža zrasla zato, da se lahko z udeleženci njunih delavnic »zadevajo z naravo«. Topla je in prijetna. »Ni nevarnosti, da bi zaspala, se grela in zgolj uživala. Izzivov je veliko.« Jelka ne razmišlja o tem, da je dosegla že vse svoje cilje, in zaključi: »Najuspešnejši so ljudje, ki logično razmišljajo in intuitivno zaznavajo.« Za to si prizadeva tudi sama. Dom Jelke in Draga Zormana, psihokinetikov in naravnih zdravilcev. Fotografiji Igor Zaplatil Predmeti, ki sta jih Jelka in Drago Zorman prinesla s številnih potovanj.