Tiskane izdaje
Lutkovna predstava Alica v Čudežni deželi ni bila precejšen zalogaj le zato, ker pri njej prvič sodelujeta mariborsko in ljubljansko lutkovno gledališče, ampak je bila tudi po umetniški in produkcijski plati eden najzahtevnejših projektov. Zanimalo nas je, kako so nastali junaki tega ekstravagantnega spektakla.
Lutkovno-gibalna premetenka Alica v Čudežni deželi je po literarni predlogi Lewisa Carrolla in dramatizaciji Blažke Müller Pograjc zrežiral Matjaž Pograjc, za likovno podobo lutk in kostumografijo pa je poskrbela Barbara Stupica. S premiero se je za ekipo ustvarjalcev lutk projekt končal, za nekaj časa pa so po premierah v Mariboru in Ljubljani ter več ponovitvah tudi lutke šle za nekaj časa počivat – vsaj do junija, ko bodo predstava spet na sporedu. Kaj pa zdaj, smo vprašali Barbaro Stupica. »Zdaj bom zapustila ta namišljeni svet in se preselila v drugega. Ne morem živeti v več svetovih hkrati!«
Razvajena smrklja
In v namišljenem svetu se je gibala precej časa. Pri projektu so namreč začeli delati pred dvema letoma in pol. Takrat je Barbara narisala prve zasnove junakov. »Koproducenti so presodili, da bi predstava požrla preveč denarja, zato so premiero prestavili za eno leto. Tedaj mi slike niso bile nič več všeč. Veliko sem jih dodelovala. Včasih se mi zgodi, da bi kaj rada spremenila, ko predstava že teče, zdaj pa se mi je to zgodilo kar dvakrat, še pred premiero,« nam je zaupala.
»Blažko je zanimalo, kako je bilo v viktorijanskem času, kako je Alica živela, kakšne oblekice je imela, mene pa je bolj glodalo, kako ilustrirati podzavest, tisti 'fuzl', ki se ti zgodi, ko nisi čisto pri sebi. Danes vsi vemo, da je Carroll veliko svojih del napisal, ko je bil zadet od norih gob,« je povedala umetnica. »Moje vodilo je bilo dognati, iz česa so v resnici Aličine sanje.«
Ker ima rada zgodovino, je pri načrtovanju likovne podobe te predstave preštudirala goro gradiva. »In kaj sem ugotovila? Da je bila Alica v bistvu razvajena smrklja, ki je imela ob popoldnevih čas poležavati na travniku in brati knjige, medtem ko so njeni vrstniki v Angliji delali. Petletne punčke so delale v rudnikih. Po 12 ur so otroci sedeli v temi, vlagi, mrazu in pazili na lopute jaškov, da se niso zaprle in ustavile pretoka zraka. To se mi je zdelo grozno. Bil je krut čas, Lewis Carroll pa je pisal o neki razvajenki ...« se je razhudila Barbara in povedala, da kot otrok Aličine zgodbe sploh ni razumela: »Ker je nihče ne more. Niti majhni niti odrasli. Kaj je zdaj to? Kar neke gosenice pa kar nekaj kadijo ... Priznam, da me zgodba takrat ni prepričala. Tema je bila pretežka. Zdaj sem se je lotila drugače, profesionalno.«
Tri Alice
V »velikem« teatru karakter lika izostrijo igralčeva mimika, glas, maska, frizura, pri lutkah pa je treba izraze domisliti vnaprej. »Če imamo žalostno miško, je treba takšno tudi narediti. Ne more se po svoje spakovati. Konec je. Vsem sem naredila izrazitejše karakterje in jih celo malo karikirala. Da jih otroci bolje razumejo. Pa tudi odrasli, saj so ti za lutke navadno bolj butasti kot otroci, ki so odprti in sproščeni.«
Alica v Čudežni deželi je namenjena obojim. Po zagotovilih Barbare Stupica ni običajno, da so lutkovne predstave tako zapletene: »Ves čas imamo na odru žive igralce, ki nastopajo skupaj z lutkami. Vse marionete smo izdelali v dveh dimenzijah. Igramo se s tem, kdaj je nekdo velik, kdaj majhen. Iluzijo, da se je Alica res pomanjšala, ko je popila strup iz stekleničke, lahko ustvariš tako, da se, denimo, igralka Alica prepleta z lutkama dveh velikosti, ki pa sta po videzu prepričljivo podobni Aji Kobe (ki jo igra), pa tudi kostuma sta pomanjšani različici Ajinega. Glavo lutke je modelirala kiparka Sanja Ajdišek po Ajini fotografiji. Prvi poskus smo zavrgli, ker ji je bila lutka preveč podobna. V drugem smo malo poenostavili, a nos je moral ostati. Podobnost smo morali ohraniti. Pri vseh lutkah smo pazili, da so celo vzorci blaga z igralskih kostumov ustrezno pomanjšani preneseni na oblekice lutk.«
Za mojstra ni nemogočega
Je bilo težko prepričljivo prenesti človeške poteze na lutko? »Če se zadeve lotijo mojstri, ni nič težko,« je zagotovil tehnolog Mitja Ritmanič, ki je skupaj z Gregorjem Lorencijem poskrbel, da se marionete na odru gibljejo kar se da prepričljivo. »Gregor je mojster za penjeni lateks in silikon. Lutkam je poudaril obrazno mimiko,« je povedal Mitja Ritmanič. Vodja lutkovnih delavnic Zoran Srdić pa je razložil: »Z njimi je mogoče izvajati sinhronizacijo govora, izražajo pa tudi različna čustva, veselje, jezo, žalost. Glave smo najprej modelirali iz plastelina, sledila je izdelava kalupov, vanje se je v različnih plasteh vnašal silikon, na koncu pa smo jim natančno vgradili notranji mehanizem za premikanje ust, oči, obrvi, nosu in ušes.«
Uporabili so poseben ameriški silikon, ki je sicer namenjen posebnim učinkom. »Proizvajalci so tako nesramni, da se nanj primejo le barve, ki jih prodajajo sami. Prisilijo te, da kupuješ le njihove proizvode. Vsako stvar posebej smo morali naročati iz Amerike. Nekaterih sploh nismo dobili, in bili smo prisiljeni precej improvizirati,« je povedala Barbara Stupica.
Ekipa tridesetih
Pri izdelavi lutk je sodelovalo približno tridesetih ljudi, njihovih imen je v gledališkem listu za celo stran. Barbara jih ni le nadzirala, ampak je tudi sama zavihala rokave. Lutkam je pobarvala obraze: »Tako je pri vseh mojih projektih. Zelo rada sem po delavnicah. Rada imam ročna dela. Zelo smo se trudili, da bi bile marionete čim lažje, a kljub temu ima vsaka tri, štiri kilograme. Naporno je to držati v rokah in hkrati še migati. Animatorji so me sprva zmerjali: 'Stupa, kaj si nam naredila takšne težke stvari?!' Potem pa so se počasi navadili, saj imajo neverjetno fizično kondicijo. Bili so zelo požrtvovalni in luštno smo se imeli skupaj. Nekaj časa smo bili v Mariboru, nekaj časa v Ljubljani, lutke so to pot večkrat prepotovale z nami.«
Glave lutk so naredili mojstri v mariborskih delavnicah, telesca, kostume in frizure v ljubljanskih. Za trupe, roke in noge so uporabili lipov les, ki je dovolj lahek in prožen za natančno oblikovanje. »Veliko smo se ukvarjali z vprašanjem, kako omogočiti različne načine gibanja junakov. Miška mora drobencljati, zajček plesati step, Alica pa na odru doživi polno preobrazb. Včasih je velika, drugič majhna, včasih se ji čudežno podaljša vrat, drugič roke. Lahko rečem, da smo v tej predstavi dosegli prelomni tehnološki trenutek,« je poudaril Srdić, Ritmanič pa ga je dopolnil: »Vsaka lutka mora zaživeti že v delavnici. Mi jo oživimo, animator pa ji da dušo. Smo kot majhna družina, drug brez drugega ne moremo. Za izdelavo ene marionete porabimo približno 80 ur, od tega je vsaj polovico časa v mojih rokah. Tako vsako lutko vzljubiš. Kot da je tvoj otrok.« Zaupal nam je, da jih na premierah gleda s posebnimi očmi. Če se kaj zaplete, steče za oder in hitro še kaj popravi. Kako tudi ne, saj med kolegi slovi kot najboljši slovenski mojster za niti, napeljave in vodila marionet. Vse lutke so mu enako ljube, nobeni ni mogel dati prednosti. Zoran pa se je odločil: »Beli zajec je mega pa miška tudi, ker je zelo karakterna. Žalostna. No, tudi kraljica je zelo lepa. To se za spektakelsko predstavo spodobi.«
So bili omamljeni?
Pri marionetah je vodilo izrednega pomena. Skoraj pri večini lutk je narejeno po principu kombiniranega, nekoliko nagnjenega vertikalnega vodila, ki omogoča večji nadzor nad gibanjem glave, z nizanjem dodatnih niti pa dosežejo bolj izrazito obrazno mimiko. »To vodilo sem prinesel iz Bolgarije, zato tovrstni navezavi rečemo bolgarka. Nekaj podobnega so v lutkovnem teatru enkrat že uporabili, v predstavi Resnična pravljica, kmalu po vojni. To je bilo že deset let pred mojim prihodom, pa sem že jaz 40 let v hiši. Tehnologijo smo izpopolnili, zato so marionete še bolj žive in čarobne v čudežni deželi igrivih nesmislov in preobrazb,« je povedal Mitja Ritmanič.
»Pograjc je te preobrazbe izpeljal tako, da otroke začarajo. Magično! V pogovoru po predstavi so me spraševali, ali so bili junaki pod vplivom mamil,« je povedala Nina Skrbinšek, ki se v predstavi prelevi enkrat v Gosenico, drugič v Vojvodinjo: »Razložila sem jim, da v času, ko je Carroll pisal Alico, še niso poznali mamil, da so kadili le tobak in da je zgodba plod domišljije. Ta te odpelje v pozitivo. Dodala sem še, da te mamila vedno pripeljejo v nič, v negativo, in se lahko zelo zafrkneš.« Barbara pa je pripomnila: »Kaj pa nore gobe in opij? Še dobro, da ni bilo mene tam, ker bi otrokom vse po pravici povedala. Vse! Kaj so v tistem času jedli, pili in kadili.«
Ekipa je bušknila v smeh, Barbara pa je nadaljevala: »Mene pa vsi sprašujejo, zakaj je v predstavi vse rdeče. Poleti, ko zamižiš in ti sonce posije v oči, vidiš vse rdeče, ko gledaš svoje veke od znotraj. Mislim, da je to prva barva, ki se je zave dojenček. Rdeča te spremlja, tik preden zaspiš in še malo dlje. Aličine sanje se dogajajo, ko spi na soncu. A ni hecna ideja?«
