Tiskane izdaje
Uradnega podatka o skupnem številu Slovencev s statusom invalida ni, na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pa ocenjujejo, da predstavljajo približno osem odstotkov prebivalstva, torej okoli 170.000 Slovencev. Vsi ti pogosto naletijo na težave, ko želijo obiskati kulturno ustanovo ali prireditev, pa tudi marsikje drugje, kjer snovalci objektov niso pomislili na ljudi z različnimi oviranostmi.
S kakšnimi težavami se srečujejo slepi in slabovidni, zakaj projektanti navadno ne pomislijo na gluhe in naglušne, kaj ob obisku kulturnih ustanov pesti gibalno ovirane, ljudi po poškodbi glave in tiste s težavami v duševnem razvoju, so v organizaciji Beletrine in v sodelovanju z Urbanističnim inštitutom RS proučevali predstavniki različnih skupin oseb z oviranostjo v projektu Razširimo obzorja kulturnega.
Urednik Beletrine Mitja Čander pravi: »Iz lastne izkušnje vem, da je za nas, ljudi z oviranostmi, izjemno pomemno področje kulture, kot priložnost za vključevanje v družbo. Začeti pa je treba na polju dostopnosti, saj je prav dostop do informacij, vsebin in prizorišč osnova.«
Delovna skupina 22 udeležencev projekta je analizirala fizično in komunikacijsko dostopnost v štirih izbranih ljubljanskih javnih objektih, ki ponujajo kulturne vsebine. Sodelujoči so vsak s svojega vidika podrobno analizirali Cankarjev dom, Kino Šiška, Slovenski etnografski muzej in Kinodvor.
Pravica do dostopnosti
»Analiza ozavešča upravljavce objektov, kdo vse so lahko njegovi uporabniki, kakšne so njihove potrebe in katere ovire v prostoru bi bilo treba urediti. Odkrili so precej stvari, ki bi jih lahko z majhnimi premiki spremenili na bolje, a upravljavci zanje niso vedeli. Najbolj težavne so seveda starejše stavbe, kjer pri gradnji in opremi niso mislili na ljudi z oviranostmi, a tudi pri novih arhitekti niso bili dovolj pozorni,« poudarja Alma Čauševič, strokovna vodja projekta.
Nina Goršič, arhitektka z Urbanističnega inštituta RS pravi: »Verjamem, da bodo rezultati popisa bistveno pripomogli k sistematičnemu spremljanju ovir v prostoru. Nanje se bomo lahko sklicevali, ko bomo na odgovorne naslavljali vprašanja, zakaj se zakonodaja pri dostopnosti objektov v javni rabi še vedno ne izvaja dosledno.«
Ugotovili so, da še tako dobro napisana zakonodaja ni dovolj in da največjo prednost predstavlja prijazna komunikacija. »Pokazalo se je, da je bilo že veliko postorjenega za gibalno ovirane, manj pa za druge skupine. Nekatere ovire so bolj vidne, na primer arhitekturne, druge pa so manj opazne oziroma slišne, a zato nič manj problematične,« poudarja Biba Tominc z Urbanističnega inštituta.
Ni inšpekcijskega nadzora
Rezultati analize so pokazali, da projektanti še zlasti premalo mislijo na osebe s poškodbami glave in možganov ter na tiste s težavami v duševnem zdravju. Darja Demšar, mentorica pri projektu: »Težava je v tem, da ni inšpekcijske službe, ki bi pregledovala javne ustanove, namenjene kulturnim dogodkom, in bi kršitelje lahko tudi kaznovala. To je prepuščeno le odgovornosti ljudi na položajih in njihovemu zavedaju, kako je treba stvari prilagoditi, da bodo dostopne za vse obiskovalce.«
V okviru projekta so na podlagi študije dobrih praks, evropskih direktiv in slovenske zakonodaje s področja dostopnosti razvili inovativno metodologijo za preverjanje dostopnosti kulture za osebe z različnimi oviranostmi, ki se drži načela Nič o nas brez nas.
Anka Vesel, predstavnica skupine gibalno oviranih oseb poudarja: »Manj ovir pomeni več svobode. Težavo nam pogosto predstavljajo neurejena parkirna mesta, še težje je, če jih sploh ni, neustrezne dvižne ploščadi, preozke sanitarije za invalide in logistika zaklepanja vanje. Dobro bi bilo razmisliti tudi, kje v dvorani je najprimernejše mesto za osebe na invalidskih vozičkih in jim ta prostor prilagoditi.«
Prijaznost nič ne stane
V procesu terenskega dela so opravili meritve, popisali stanje, to primerjali z zakonskimi obveznostmi arhitekturnih gradenj in varovanja kulturne dediščine, dostopnosti in učinkovitost arhitekturnih rešitev pa preizkusili tudi v praksi. Anton Smerdel, ki ima zaradi slepote priznano stoodstotno invalidnost, opozarja, da prilagoditve okolja za potrebe slepih in slabovidnih navadno ne predstavljajo velikih stroškov: »Za nas so pomembne reliefne in taktilne oznake, ki nam omogočajo učinkovito rabo bele palice. To je mogoče rešiti že s predpražnikom pred vrati. Slabovidni pa ugotavljajo, da je v večini objektov premalo kontrastnih oznak, da so prostori pretemni, motijo pa tudi steklene površine blagajniških pultov. Napisi niso v višini oči, pa tudi prva in zadnja stopnica navadno nista označeni, tako kot narekujejo predpisi. «
Izkazalo se je, da je najpogostejša ovira komunikacija z osebjem, ta potreba je tudi največkrat prezrta. Potrebno je izobraževanje tistih, ki imajo stik z obiskovalci. Opozarjajo tudi na potrebnost predstavitve informacij o delovanju indukcijskih zank, komunikaciji z gluhimi prek SMS-sporočil ter nudenje osebne asistence za slepe, slabovidne ter gibalno in kognitivno ovirane. Lada Lištvanova, predstavnica gluhih in naglušnih oseb, je povedala, da tisti, ki imajo težave s sluhom, v kulturnih ustanovah zelo pogosto naletijo prav na komunikacijske ovire: »Naša invalidnost ni vidna od daleč. Mnogi se ustrašijo in umaknejo, če želimo kakšno informacijo, še zlasti če ni v bližini tolmača za znakovni jezik, a gluhi lahko sporočilo preberemo tudi z ust ali z listka. Za spremljanje gledaliških predstav pa nujno potrebujemo tolmača, ki nam simultano prevede vsebino. Naglušnim bi morala biti povsod zagotovljena indukcijska zanka.«
Darija Pochyla iz izkušenj pove, da osebe s težavami v duševnem zdravju za dobro počutje v kulturnih objektih potrebujejo jasne svetlobne oznake in piktograme: »To nam pomaga, da se ne zmedemo, smerokazi pa so nam v pomoč pri orientaciji, da ves čas vemo, kje smo. Oznake morajo biti jasno čitljive in napisane s kontrastnimi barvami. Pomembno je tudi, da so stopnišča in klančine na obeh straneh obdane z neprekinjeno ograjo. Moteči so predvsem utesnjeni in temni prostori in dvorane z bleščečo svetlobo. Ti elementi spodbujajo nelagodje in možnost depresivnih občutkov. Na večjih prireditvah bi bilo dobrodošlo, če bi bila na voljo usposobljena oseba za osebno asistenco.«
