Tiskane izdaje
Na hiši s številko Lokve 69 piše Mala lazna, pred njo so klopi, ki se v sončnih dneh utapljajo v ležernosti. Da ne govorimo o tistih, ki so tisto dopoldne sedeli na njih. Možakar v rdeči majici je pristopil: »Jaz sem Zmago,« je rekel in se prijazno nasmehnil izpod belih brk. Že pred časom mi je prišla v roke vizitka z napisom Zmago in Andreja, s telefonsko številko in ustnim priporočilom: Nujno ju moraš spoznati! Andreja med tednom pomaga skrbeti za vnukinjo, je pojasnil Zmago Twrdy, ko sem s pogledom iskala še njegovo življenjsko sopotnico.
Mize, potopljene v senco pred hišo, so zasedali Zmagovi prijatelji, ki so skrbno in s porogljivim nasmehom skrivali svojo identiteto. Okoli je stopicljala psička, o kateri je bilo še najlaže izvedeti ime in poreklo – Lili, prikupna zavrženka, ki se je z veliko lahkoto udomačila na Mali lazni.
Knjiga modrosti
»Sem Zoran Pijanec iz Puštal doma,« je kmalu zrecitiral moški za mizo ter srknil zadnji požirek kave. Predvsem pa je takoj izrabil trenutek za ekonomsko-propagandni program: »Mizar sem,« mi je podal roko in zdrdral telefonsko številko. Zdelana dlan je zgovorno potrjevala, da je to res njegov poklic. »Tale pa mi pomaga, Sandi,« je predstavil fanta, ki mu je sedel nasproti. »Prišla sva malo pomagat počistit pa postavili smo tistole,« je pokazal proti lesenemu portalu iz svežega lesa, pod katerim je stal motor znamke NSU iz leta 1953, Sandijev ponos.
Zmago je medtem potihem izginil v hišo, po novo rundo kave. Zoran je s pritajenim glasom rekel: »On se bori, veš.« »S čim?« sem začudeno vprašala. »On je preživel,« je odgovoril. »Kaj?« »Ja, raka ... Sem gor je prišel, da bi imel svoj mir. Od tega je že veliko let ...«
Ko se je Zmago vrnil, je prinesel šolski zvezek s trdimi platnicami in napisom Knjiga vpisov, mnenj in pritožb. To je bila, kakor je čez palec ocenil, trideseta po vrsti. »Zmago rad piše modrosti, jaz pa same neumnosti,« se je krohotal Zoran in hitro je bilo jasno, kdo se je domislil zapisa o skrivnostnem podjetju Metlica, d. o. o., ki da je prišlo počistit.
Med zadnjimi so se v knjigi podpisali Matej, Domen, Tadej in Silva. Zjutraj so bili tukaj, kolesarili so mimo, je povedal Zmago. Kot tako rekoč vsak dan je bilo prvo poročilo njegovo – s pregovorom in opisom dneva. Jutro je bilo že nekaj dni prijetno sončno, s čimer je prekinil dolgo vrsto zapisov, ki so govorili o slabem vremenu. »Jutro megleno, a začuda ne dežuje,« je napisal še kakšen teden prej.
V najem za 99 let
Letošnja zima je bila dolga in ostra, začela se je oktobra, zarezala je tako rekoč v junij, tri metre visoki zameti so Zmaga in Andrejo za nekaj časa odrezali od sveta. Spomin na dolge dneve v hiši brez elektrike in vode je tudi na Zmagov spokojni obraz za trenutek pritegnil malce nejevolje. »Grozna zima je bila.« A že kmalu je stresel šalo na ta račun: »V teh krajih imajo ljudje zelo pestro seksualno življenje. Pol leta se j*** z mrazom, pol leta z nabiranjem drv!«
Zmago in Andreja (on ima 74 let, ona 60) sta se v 180 let staro hišo, ki je bila nekoč začasno prebivališče gozdarjev, preselila pred dobrimi sedmimi leti. Pravzaprav je zanjo vedel že prej, prelomnica pa je bila njegova bolezen. »Imel sem raka na možganskem deblu,« je začel pripovedovati, »imel sem hude operacije, zahtevne terapije, eno leto nisem mogel govoriti ...« To je bilo pred približno sedemnajstimi leti, »takrat sem živel v Ankaranu«. V tistem času je še delal, bil je učitelj likovne vzgoje. »Po bolezni sem potreboval rehabilitacijo. To hišo sem poznal in sem jo že uporabljal za vikend. Rekel sem si: tu gori bo najboljše. Dobil sem jo za 99 let v najem.« Gozdarska hiša je bila 20 let prazna – »no, ne prazna, polna blata«, se je dopolnil.
Bolj zares jo je začel urejati, ko se je odločil, da bo ljudem ponujal tudi »turistične usluge«, kakor se je izrazil in hitro dodal, da se tega niti ni sam domislil. »Enkrat smo tu zunaj sedeli in je prišel župan. Pripomnil je, da je hiša na takšni točki, da bi lahko ponujal turistične storitve. Beseda je dala besedo, nisem veliko premišljeval, kar lotil sem se. Hiša je bila brez oken, brez vrat, zanemarjena ... Eno leto in pol sem urejal,« je razlagal, ko je začel turo po visoki sivi hiši z rjavimi polkni. »Pri nas se razveselimo vsakega: nekateri nas razveselijo s prihodom, drugi z odhodom,« piše pri vratih, za katerimi se takoj razkrije duša hiše: punčka iz cunj med zbirko različnih starih predmetov, ki jih je zbral v teh krajih: petrolejk, posod, likalnikov, orodja ...
V pritličju je dnevna soba, ki takoj izda, s čim se Zmago ukvarja v dolgih zimskih dneh: »Rišem in rezljam.« V roke je prijel solnico, narejeno iz drevesnih korenin, na steni si kar sledijo zapisane modrosti, ki so več kot očitno nastale prav na Mali lazni. Najbolj preprosta in najbrž tudi najbolj zgovorna je: »Lepo nam je tu.« Televizijski sprejemnik se zdi kot tujek, Zmago prizna, da ga prižge tu in tam ob večerih, ko zažene tudi generator, čeravno se za vse negativne novice, ki jih je slišati od tam, ne zmeni rad.
Z risanjem se – čeprav je bil učitelj likovne vzgoje – pred boleznijo ni ukvarjal, potem pa je pripravil kar štiri razstave oljnih slik. Zdaj prime v roke samo še svinčnik, risbe pa najraje razstavlja kar v svojih knjigah vtisov ali na stenah svojega doma; poleg cele zbirke aforizmov. V kuhinji ni mogoče spregledati še enega: »Moja kuhinja je dovolj čista za biti zdrav in dovolj umazana za biti srečen.« Na štedilniku se je grel lonec vode, del zaloge, ki mu jo vsak mesec dostavijo gasilci. Pošiljka vode ima 4000 litrov in zadostuje za kakšen mesec, je ocenil. Tolikšna zaloga stane 95 evrov – razen če je suša, takrat je cena 20 evrov.
V zgornjih nadstropjih je uredil pet sob, do katerih vodijo rahlo škripajoče stopnice. Sobe so urejene v slogu, v kakršnem je vsa hiša. Stena ene izmed njih je polna trofej. »To so moje. Dolgo sem bil lovec,« je pojasnil.
Sprejme lahko deset gostov. »Ko je vrhunec sezone, imamo polno,« je dejal, sicer pa bi si želel več obiskovalcev. Med tistimi, ki se večkrat ustavijo pri njem, sta tudi Tina Maze in Andrea Massi. Spoznali so se po pasjih prijateljih, je povedal Zmago. Sicer pa pot ponavadi zanese mimo kolesarje in motoriste (ti prihajajo zlasti iz Nemčije in Italije), pohodnike, ki se odpravijo na bližnje Golake, stalni gostje so tudi botaniki in biologi z vsega sveta, kajti na tisti jasi se skrivajo rastline, ki jim marsikje ni para. »Pokojni dr. Tone Wraber je bil tu stalni obiskovalec, tudi pater Simon Ašič je tukaj nabiral rož'ce.« Znani slovenski botanik Wraber je Malo lazno baje razglasil kar za mali botanični vrt Slovenije.
Sprehod prežene skrbi
Tujci večinoma izvedo za Malo lazno na spletu, ki da malo večjo razsežnost tradicionalnim in najbolj učinkovitim priporočilom od ust do ust. Tisti, ki jim hiša na jasi, predvsem pa Zmago in Andreja zlezejo pod kožo, se, preprosto, vrnejo. Kaj jih pritegne, ni težko uganiti, čeprav Zmago le skromno reče: »Verjetno kaj pametnega povem ...« Knjiga vpisov tako rekoč na vsaki strani razkrije, da se jim prikupi še z nečim – palačinkami. Tega nikakor ne prepusti zgolj zaupanju, temveč kmalu prinese na mizo krožnike, potem pa spet sede v senco. Zazvenijo le vilice, skoraj je slišati tišino, kakršna vlada na Mali lazni.
»Včasih me kar ušesa bolijo od miru,« je pripomnil Zmago. Na levi roki je videti tetovažo, značilno za umetnije iz jugoslovanske vojske, ob njej je letnica 1961. Kdo ve, ali bi bil tukaj, če ne bi zbolel, tudi sam ugiba. Najbrž bi, kajti vedno ga je privlačilo robinzonsko življenje, a najverjetneje bi bilo precej drugače, je razmišljal in se razgovoril o hčerah Elen in Kristini ter vnukih, na katere je več kot očitno zelo ponosen.
Toda mir, ki kar veje iz Male lazne, sam po sebi še ne prinese umirjenosti, posredno prizna tudi Zmago – pa čeprav si je težko predstavljati, da bi ga kar koli res vrglo iz tira. »Ko me zgrabi kakšna psiha, potem se malo zamislim, grem na sprehod po jasi in je kmalu spet vse v redu ...« je mirno dejal. Zoran pa sklenil: »On je kralj na Betajnovi, ne, on je kralj na Mali lazni!«
