Mala šola elektroustvarjalnosti

Poletni tabor inovativnih tehnologij na fakulteti za elektrotehniko obiskuje trikrat več šolarjev kot lani. Največ zanimanja za robotiko.

čet, 23.08.2012, 15:00

»Brez elektrotehnike svet, kakršnega poznamo, ne bi obstajal,« je slogan v avli ljubljanske fakultete za elektrotehniko, ki bo čez dober mesec opomnil na njihovo poslanstvo novo generacijo študentov. Te dni, ko tudi za mlajše še trajajo počitnice in pogosto dolgočasje, jih je skoraj sto napenjalo male sive celice in se prepuščalo ustvarjalnosti – z elektrotehniko.

Osem delavnic, ki so v dvanajstletni zgodovini Poletnega tabora inovativnih tehnologij pokrile najširši spekter elektrotehnologij, je pritegnilo rekordno število udeležencev; 96 starejših osnovnošolcev in srednješolcev.

Letošnji so po številu za kar trikrat presegli lanske (28), kar je presenetilo celo organizatorje: »Naš cilj je spodbuditi mlade, da bi se iz uporabnikov zabavnih tehnologij prelevili v snovalce, da bi jih spodbudili k ustvarjanju in razmišljanju. Zanimivo je, da med njimi vsako leto odkrijemo zelo nadarjene posameznike,« z zadovoljstvom ugotavlja profesor dr. Janez Bešter, predstojnik Laboratorija za telekomunikacije in pobudnik poletnega tabora.

V šali je spomnil, da je njihova letošnja najmlajša slušateljica rojena istega leta, torej 2000, kot je bil ustanovljen tabor, v začetku še imenovan Izobraževanje za informacijsko družbo.

Da se na elektrofaksu nekaj dogaja, je bilo včeraj zaznati že pred njim, saj so »delavničarji« iz videoprodukcije že zjutraj vadili s kamero, stativi in mikrofoni. Prav ti bodo namreč v zgodbo povezali vse, kar se dogaja po različnih laboratorijih, in v sodelovanju z drugimi skupinami dokazali, kako temo nadgraditi interdisciplinarno. Večinoma nadobudni mladeniči – deklet je bilo 17, kar je za to področje velik dosežek – so se v preteklih dneh porazdelili med skupine, ki so snovale lastne aplikacije za mobilne telefone z operacijskim sistemom Android, spoznavale orodja Apple in se učile kreativnih predstavitev, se seznanjale z »električno« naravo delovanja srca in mišic ter preizkušale električno stimulacijo, spoznale so okolje Linux in delovanje svetlečih diod LED ter kako je mogoče ukazovati robotom.

Prav roboti so vzbudili največ zanimanja, saj je bilo v kletnem laboratoriju našteti največ, kar 24 fantov in eno dekle. V njem je brenčalo od ustvarjalne in programerske vneme, ki jo je podpiralo tudi lepo število mentorjev profesorjev in asistentov s fakultete.

Okoli štirih industrijskih robotov, kakršni res delajo v tovarniških halah, se je sukalo devet učencev, preostali pa so zrli v računalniške ekrane in snovali ukaze ter tako reševalo naloge. Bistre glave so poskušale razumeti delovanje robotov in hkrati upoštevati napis pri vhodu v laboratorij: Pri delu z robotom je v njegovem delovnem prostoru obvezna uporaba čelade!

Tisti čas jih je nosila trojica fantov, ki so besedo prepustili »delovodji«, kakor je eden od članov poimenoval Mateja Udirja, bodočega bruca na tej izobraževalni ustanovi. »Dvoročno robotsko celico smo najprej sprogramirali za varjenje robov petkotnika, potem pa še kroga. To drugo je bilo težje in je zahtevalo določitev večjega števila točk na krožnici. V nadaljevanju se bomo poigrali še s to kocko. V tem primeru bomo določili, da se zvari ena stranica ali iz nje izreže krog,« je z leseno kocko z luknjami v rokah pojasnjeval mladenič z modro čelado. S preostalima članoma, Andražem Žnidarjem in Miho Kambičem, ki sta šele končala 8. razred, se odlično razumejo. »Kot nam je povedal mentor, se tistega, kar smo delali včeraj, sicer z večjo natančnostjo lotevajo šele študenti 3. letnika,« je bil jasen Matej.

Delavnice, ki jih je obiskal prejšnja leta, so gotovo pripomogle k odločitvi za študij elektrotehnike. Da se čez pet let vpiše med študente elektrotehnike, pa je v naslednjem hipu 100-odstotno potrdil tudi Andraž Žnidar, ki je vse skupaj navdušeno opisoval. »Ta robot je zelo zanimiv, ker ima dve robotski roki, ki delujeta sinhrono. Še boljše bi bilo, če bi ga poljubno lahko premikali prek kontrolnih enot,« je ugotavljal.

Prekašajo celo študente

»Izkušnje so pokazale, da so nekateri udeleženci res zelo nadarjeni in ustvarjalni, celo boljši kot naši študenti. Je pa res, da na delavnico pridejo tisti, ki jih snov zanima. Tu dobijo enkratno priložnost, da se zabavajo na resničnih industrijskih robotih. Vsaka skupina ima mentorja, ki jim glede na predznanje odmerja težavnost nalog,« je pojasnil profesor dr. Marko Munih, predstojnik Laboratorija za robotiko.

Medtem je bilo mogoče že opazovati dosežke tričlanske skupine na oranžni napravi ABB, ki slovi kot najbolj razširjen industrijski robot. Švedi so ga prvi poslali na trg že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. »Ta antropomorfni mehanizem je sam po sebi mrtev, treba ga je opremiti s senzorji, kot so kamere ali senzor sile, da lahko dobi informacije o tem, kaj se dogaja v njegovem okolju. Z 'vidom' in 'tipom' pa že lahko postane napredna robotska celica, ki posnema delovanje človeške roke in je ponavadi namenjena manipulaciji oziroma premikanju predmetov, denimo, na tekočem traku,« je osnove razložil izredni profesor dr. Roman Kamnik. »Jure, ali lahko zavrtiš in pokažeš? Samo da ne bodo izgubili programa,« je poprosil kolega, ki je program s pomočjo konzole medtem že shranil na robotski pomnilnik, visok in širok kot velika omara, v sosednji sobi.

Tudi skupini sta že preizkusili nalogo na »tretji postaji«, kjer je bilo predvideno programiranje Epsonovega robota. To je od njih zahtevalo, da z robotom pobira zgoščenke in jih zlaga na kup. Zanje so mentorji predvideli še zabavni trenutek. »Nasmej se, no!« je Roman Kamnik naročil svetlolasemu fantu. »Ko računalnik zazna nasmešek, se izriše zelen krožec, to pa pomeni ukaz: prenesi zgoščenko.«

Zadnja preizkušnja

Jutri njihove kolege, ki so se dobre štiri dni ukvarjali z mobilnimi roboti, čaka končna preizkušnja. Na »tekmovalni pisti« bodo preverili, kako dobro so sprogramirali svoje mobilne robote. Profesor dr. Marko Munih je že napovedal, da bodo pri tem uporabili še sistem, ki se uporablja pri merjenju v športu. »Trenutno programiramo, da bo ta avto peljal po progi, da bo senzor zaznal različne barve in bo potem, ko bo prišel z bele na črno, zavil v drugo smer. V resnici vpisuješ funkcije ... Potem pa nekaj že nastane ... Kar gre,« je opisoval Gašper Muhič, ki se je tabora udeležil s sošolko iz Gimnazije Novo mesto.

Tudi ona, Katja Mihelič, je pripomnila, da jim glede na to, da se prvič srečujejo s takimi zadevami, kar gre. »Zelo mi je všeč, ker sami dosti eksperimentiramo. Pustijo nam, da preizkušamo to in ono,« je razlagala ob pogledu na njihovega mobilnega robota, ki ga je za diplomsko nalogo izdelal eden od nekdanjih študentov.

Na tabor je prišla, ker jo je pritegnil oglas na šoli. In ker razmišlja, da bi se vpisala na fakulteto za elektrotehniko, je prišla poskusit. »Škoda, da nisem že prej vedela za ta tabor, bi že kakšno leto prej prišla,« je dejala. Še posebno ji je bilo všeč tudi obisk Odseka za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko na Institutu Jožefa Stefana, s katerega so se pravkar vrnili.

Prijavi sovražni govor