Tiskane izdaje
Usode ljudi, o katerih smo pisali ob nedavnem obisku na ZPM Moste-Polje, so presunile vso Slovenijo. Vsaka drugačna, vsaka po svoje pretresljiva, vse nepojmljive. Kaj se dogaja s slovensko socialo? Kako položaj revnih izgleda na terenu? To smo preverili pri družini Rakić v Zadobrovi.
V pritličju stare hiše na tridesetih kvadratnih metrih živi štiričlanska družina. Anđelka in Goran z dvema otrokoma, devetletno Karmen in še ne petletnim Danielom. Za razliko od mnogih drugih družin starša še imata delo, a zaradi tega njuna stiska niti slučajno ni nič manjša. Pred leti sta zavihala rokave in si ustvarila majhen dom, zdaj pa jima grozi, da bo družina ostala brez strehe nad glavo. Izvržbeni postopek za poplačilo 12.000 evrov težke hipoteke je že stekel, možnosti, da bi sama zbala denar za poplačilo tega dolga, pa praktično ni. Poleg tega ju bremeni še kredit v višini 15.000 evrov, vrniti pa bi morala še denar, ki sta si ga v zadnjih letih za golo preživetje izposodila od posameznikov.
Anđelka je v Slovenijo prišla za delom leta 2002. Ko je bila dovolj stara, so jo oboleli starši poslali v »obljubljeno deželo«, da bi jim z zaslužkom pomagala premagovati revščino, ki jo številčna družina tam že pošteno občutila. Upe, da bi se lahko šolala, je morala v kali zatreti. Zaposlila se je v proizvodnji. Kmalu je spoznala Gorana, se z njim poročila in čez dve leti se jima je rodila Karmen. Sprva je družina, sicer na tesnem, živela pri njegovih starših, kasneje pa so jima razmere še dovoljevale osamosvojitev, čeprav sta se morala za uresničitev te želje precej zakreditirati. Verjela sta, da bosta, kljub nizkim plačam proizvodnih delavcev, s trudom zmogla odplačevati mesečne obroke. A se je zataknilo.
Kmalu se je izkazalo, da ima njuna deklica hudo presnovno motnjo, ki zahteva posebno dieto. Ves čas je bruhala, pobrala je vse viruse, ko ji je bilo pol leta pa so ji odkrili še intoleranco na laktozo. Tudi Anđelka je zbolela. Morali so ji celo odstraniti vranico. Nekaj časa je bila celo brez zaposlitve, ko jo je dobila pa so ji pogoste bolniške iz plačilne kuverte odtegovale tako zelo potreben denar.
Deček zaostaja v rasti
Ko je bilo Karmen dobra štiri leta, je dobila še bratca. »Nosečnost je potekala normalno, ultrazvok ni nič pokazal, trdili so, da je tudi porod normalen, a jaz sem vedel, da je nekaj zelo narobe,« pripoveduje Goran, ki je bil ob ženi, ko je rojevala. »Otrok je bil več kot uro brez kisika. Čisto moder je prišel na svet, vendar tega v nobenem dokumentu niso zabeležili,« pripomni, oči pa mu zalijejo solze.
»Če ne bi bilo Gorana, bi gotovo oba z otrokom umrla,« doda Anđelka in pove še, da so ju kljub temu tretji dan poslali domov. »Daniel sploh ni jedel, teža mu je vsak dan padla za sto gramov, patronažna sestra je vsak dan delala meritve, osmi dan pa naju je poslala nazaj v porodnišnico. Pediatrinja je otroka vzela v roke in opravili so kup preiskav. Šele ko smo prišli do nevrologa, nam je odprl oči. Ko sem mu opisala potek poroda, mu je bilo vse jasno. Po temeljitih preiskavah je Danielu zapisal vrsto genetskih, razvojnih in presnovnih diagnoz. Fantek je osem mesecev samo spal, ker preprosto ni imel nobene moči.«
Starša se teže vseh motenj sprva sploh nista zavedala. Praktično izgledajo tako, da deček še zdaj zaostaja v rasti, njegova teža ne dosega minimalne, njegove kosti so razvite tako kot pri pol mlajšem otroku, slabo govori, ne zmore gristi hrane in ne zna je pravilno požirati. Mama mora uporabiti vso svojo domišljijo, da kašice z najrazličnejšimi pretvezami spravi vanj, tako da Daniel sploh ne opazi. »Če je pozoren, takoj vse izbruha. Vso hrano mu moram zmleti in zmešati skupaj, meso z zelenjavo in testeninami, na primer. V prav vsak obrok, četudi gre samo za sadnega, moram vmešati še po eno žlico repičnega, olivnega, sezamovega in lanenega olja, da dobi potrebne aminokisline.« Fantku mora pripravljati čim bolj kalorično hrano, hčerki pa ravno obratno, le nizkokalorično. Da bi čez dan čim bolje poskrbela za otroka, je Anđelka v proizvodnem podjetju s triizmenskim delom, prosila le za nočno. Sploh ne ve kaj je spanje, družina ne pozna izletov, še nikoli niso bili na počitnicah, otroka ne vesta kako je videti živalski vrt.
»Doma sploh ne jem, počakam do enih ponoči, ko imamo malico. Še sreča, da ima Karmen v šoli dietno kosilo in da jim Daniela zdaj v vrtcu že uspe nekako nahraniti. To je za nas precejšen napredek, saj sem se morala še ne dolgo nazaj za vsak obrok oglasiti tem, da je sploh kaj pojedel,« pripoveduje Anđelka. Fantku so predpisali tudi posebno mleko, a starša morata vsako izdajo na recept v lekarni doplačati po dva evra in pol za posamezen tetrapak. Samo ta strošek jima vzame po 60 evrov vsak teden. En paket mleka ostane doma, drugega morata nesti v vrtec. Dva decilitra vsakega olja, ki ga potrebuje Daniel, ju stane do sedem do 17 evrov. V tednu dni ga zmanjka. Anđelka: »Zdravnik ne ve, da nimava denarja. Naroči nama, kar je dobro za otroka. Trudiva se, kolikor moreva.«
Dolžni tudi za vrtec
Prizadevanja so ju spravila že v popoln obup. Družinski proračun poka po šivih, skromni delavski plači skopnita v trenutku. »Vsa ženina in tretjina moje plače gre samo za položnice. Zdaj ko se ogrevamo nam je Elektro poslal račun za tisoč evrov. Dolžni smo tudi za vrtec. Za vso hrano, tudi Danielovo, nam ostane manj kot tristo evrov na mesec,« skrušeno pove Goran, Anđelka v solzah doda: »V trgovino greva le enkrat na mesec, da prineseva najnujnejša živila za otroka. Kruha nisem kupila že več let. Dokler imam moko, ga pečem doma, ko je zmanjka, ... Karmen je že v letih, ko ima kup želja. Vedno ji rečem, naj počaka, da bomo, videli pri plači, pa seveda nikdar ni kaj videti. Psihično je precej strta. Vrstniki so jo že zdavnaj izločili. Nihče je ne povabi na praznovanje rojstnega dne, ker risbica za druge pač ni zadovoljivo darilo, mi pa ne moremo ničesar kupiti. Zelo me skrbi, kako bo v šoli zdaj, ko bodo začeli ocenjevati. Prve učne težave se že kažejo.« Deklica ima najraje likovno vzgojo, zelo lepo riše in nekoč bi bila rada oblikovalka.
Na skromni stanovanjski kvadraturi se otroka nimata praktično kje igrati in učiti. Starša sta jima namenila majhno sobico, v kateri je prostora le za pograd in ozko omaro. V stanovanju je še mala kopalnica, kuhinja pa vrinjena v edini preostali prostor. Majhna, rabljena sedežna garnitura, nameščena takoj za vhodnimi vrati z dvorišča služi za jedilni kot, dnevno sobo in spalnico staršev. »Midva sva zadovoljna, spala sva tudi že na tleh. Zase ničesar ne potrebujeva. Ni se nama težko odreči kavi, kinu, celo hrani, da bi le otrokoma lahko pomagala,« je odločen Goran.
»Ja, le onadva naju držita pokonci,« doda Anđelka, ki je svoje zelo resno bolezensko stanje že zdavnaj odmislila. Ima trombocitopenio. Nujno bi se morala cepiti, ker je njen imunski sistem zaradi odstranjene vranice čisto na psu, pa za to ni denarja. »Če zbolim, sploh nikomur ne povem, to potisnem na stranski tir. Ne rečem zastonj, da je moja najboljša prijateljica kopalnica. Ko otroka zaspita, se zaprem tja, sedem na školko in se pošteno zjokam. V službi ne govorim o težavah, nikogar nimam, da bi se mu zaupala.«
Kljub trdemu delu in odrekanju ne morejo preživeti
Daniela se prime vsaka viroza, pogosto ima prizadeta dihala. »Nima moči, ne zna se niti odkašljati. Pogosto sva v bolnici. Fantek potrebuje kisik in infuzijo. Ne more jesti in piti, hitro dehidrira. Zdravnico sem prosila, naj naju pošlje v zdravilišče na Rakitno, pa je ZZZS vlogo zavrnil,« razočarano pove Anđelka in doda, da so sicer redno vodeni pri številnih zdravnikih in začne naštevati: »Pri logopedinji, nevropsihologinji, pulmologinji, endokrinologinji, pri gastroenterologu, fizioterapevtu na URI Soča, na ORL zaradi rednih krvavitev iz nosa in v genetski in razvojni ambulanti. Od teh strokovnjakov dobivam naloge, kaj in kako moram delati z otrokom. Zapisati moram opažanja in jim poročati o napredku.«
Rakićeva ne vesta več ne kod, ne kam, ne kako in sploh – ali še! Na CSD v Mostah so jima namenili 190 evrov enkratne denarne pomoči in ju napotili k Rdečemu križu in na ZPMS. S tem so svoje opravili, obupana starša pa ne vidita svetlega izhoda iz stiske. »Dokler je mama delala, nam je redno pomagala s kakšnimi sto evri na mesec, zdaj ko je upokojena, pa še za lastno preživetje nima,« potoži Goran. »Verjemite, da prvič v življenju prosim za pomoč. Težko je sprejeti dejstvo, da s trdim delom in popolnim odrekanjem danes ne moreš spodobno preživeti svojih otrok,« poudari Anđelka.
V domu Rakićevih je sicer vse tako čisto, da bi gostu lahko postregli na tleh, če bi seveda imeli s čim, a tudi prostorom ni prizaneslo. Kot da ne bi bilo že tako dovolj hudo, jih je lani ob deževju popolnoma poplavilo, kar se vidi na stenah pa tudi na podu. Za zdravje otrok bi ga bilo nujno zamenjati, podenj pa namestiti dobro izolacijo. Goran bi vse to opravil sam, če bi mu le uspelo nekako priti do materiala. A ob pomembnejših izdatkih, si ne upa niti pomisliti, da bi ga lahko kupil.
