Tiskane izdaje
Ljubljana – Besede, ki poleti z jezika, se ne da več ustaviti in potisniti nazaj. Kam vse poletijo in kdaj bi bilo bolje, da bi se pravočasno ugriznili v jezik (zlasti tisti, ki jim podeljujemo mandat, da nas vodijo in iz česa tudi popeljejo), preverjamo s profesorico slovenščine Simono Kranjc.
Katerega veljaka bi radi videli na uricah brušenja slovenskega jezika?
Seveda je pomembno, da pokažejo svoje jezikovne zmožnosti, bi morala biti pa kritična javnost bolj pozorna na njihove strategije, na to, kaj z besedami sploh sporočajo.
Se izrečene besede pogosto ne skladajo z njihovimi kretnjami, mimiko obraza?
Kar 90 odstotkov sporazumevanja so neverbalna sredstva. Izdaja lahko tudi barva glasu in ležerna ali zanosna artikulacija. Če smo natančni in vemo, na kaj naj bomo pozorni, opazimo neskladja, ki kažejo na priučenost in nenaravnost gest. Enako je z jezikom. Starši na primer otroka spodbujajo k rabi zbornega knjižnega jezika, vendar se vmes hitro prikradejo elementi, ki tja ne sodijo, ko jih denimo vprašajo: »A kupiva soka?« Ko ljudje na zavestno izbiro pozabimo, spremenimo zvrst. Takrat se tudi pri politikih pokaže priučenost diskurza. Zavore popustijo, pokaže se prava podoba.
Profesor Toporišič opozarja, da imamo do jezika nemaren odnos, vi, drugje, da »alarmantnega stanja« ni.
Zdi se mi, da o ogroženosti jezika zares ne moremo govoriti, seveda pa lahko storimo več za javno podobo. Pokazalo se je na primer, da zgolj prenova učnega načrta ne zadostuje. Bistveno je, da otroke, bodoče volivce, usposobimo za kritično razumevanje prebranega in slišanega.
Ker prepogosto ne zaznamo, da smo v primežu manipulativnega diskurza politikov?
Misel, da je jezik posoda resnice, je med drugim ovrgel že J. L. Austin v 60. letih. Z izbiro jezikovnih sredstev vplivamo na naslovnika. Etično ali ne, o tem pa presoja posameznik sam.
Naloga šole torej je, da učenca dovolj dobro opremi, da bo znal razumeti, kdaj bi kdo rad manipuliral z njim.
Vi bi skoraj gotovo morali biti dobro opremljeni.
Nisem prepričana, da sem vedno.
Kako natančno prepoznavate diskrepanco med besedo in ravnanjem politikov in drugih javnih osebnosti?
Pozorna sem vsaj takrat, ko to poklicno spremljam. Zagotovo se nam, jezikoslovcem, sproži nekakšen čut za prepoznavanje. Vendar ne gre zanemariti ideologije. Ta naslovnikom dostikrat onemogoči biti racionalen. Ne zaslutimo manipulacije, če smo podobnih ideoloških nazorov, kar tvorci spretno izrabljajo.
Tudi s skoraj ponarodelim »so what«? Menite, da je bil spontan ali skrbno načrtovan?
Težko je reči. Spomnite se predsednika države, ki je dijake ob začetku šolskega leta nagovoril v knjižnem, zbornem jeziku, vendar mu je primešal slengizme. Vprašanje je, kako taka raba deluje na naslovnike.
Smešno?
Odvisno, kako dojemljiv je naslovnik. Izbira je lahko neprimerna, če govorec ne posveča dovolj pozornosti izbiri v jeziku, lahko pa jo razumemo dobronamerno, pragmatično. Besedilo ni statično. Morda se črke ne spreminjajo, kako besedilo deluje na naslovnika, pa je odvisno od vsakega posameznika posebej in konteksta.
Ne moremo torej biti ustvarjalni, ne da bi natančno poznali pravila?
Tako nekako. Če smo se sposobni prilagajati, pomeni, da je naša jezikovna zmožnost na visoki ravni. Verjetno omejeni kod niti ne pride pravilno do naslovnika. Marsikateri volivec ne razmišlja o pomenu besede inflacija in pojma fiskalna politika. Razumejo le, da je Slovenija posodila denar Grčiji. Razumejo, kar je dosegljivo. Če govori kdo, ki nam je ljub, mu verjamemo. Ne razmišljamo, ali so podatki resnični ali potvorjeni. No, prepričana sem, da se premier v odhajanju s »so what« ni pokazal v slabi luči. Končno je spontano ravnal. Ne moreš se nadzorovati v vsaki situaciji. Spomnite se pokojnega Cerkovnika, ko je komentiral smučarske tekme. Bil je kultiviran govorec, vendar je ob napetih trenutkih, ko je recimo Rok Petrovič povozil količek, vzkliknil: Madonca! Vživel se je v situacijo.
Ni ob kompleksnem procesu komunikacije čudež že, da se večinoma dejansko razumemo?
Dejansko da. Ko pomislim na vse dejavnike, pa ne. Na voljo imamo različna sredstva za uspeh. Skratka, v spodbudnem okolju so možnosti za pismenost dobre.
Po rezultatih bralne pismenosti bi utegnili sklepati, da …
… gotovo ni pozitivno, da so slabši kot v raziskavi pred tem. Nekaj je narobe. Toda kaj? Na pamet tega ne moremo vedeti. Zgodilo pa se je po prenovljenem učnem načrtu leta 1998. Nekaj teže je že v tem. Ali pa smo premalo zahtevni, premalo pričakujemo, ali pa otroke podcenjujemo. V vsakem primeru je tudi za njihovo pismenost pomembno, da so že od rojstva naprej v spodbudnem socialnem okolju, vključeni v kakovosten vrtec ipd.
Ni nekoč mesto veljalo za vsaj za silo spodbudno okolje?
Ne vem, ali je še tako. Nisem prepričana, da so na vasi manj pismeni. Raziskave kažejo na statistično nepomembne razlike. Vprašati pa se je treba o izključenosti manj premožnih, brezposelnih in slabše izobraženih. Lahko otroka odpeljejo v knjižnico? Sploh čutijo potrebo?
Greste kdaj iz potrebe prisluškovat mestni govorici mladih, ker vas denimo zanima njihova ustvarjalnost?
Ne namerno. Nedavno pa me je na mestnem avtobusu pritegnila govorica dveh fantov – zlasti njuna nerazumljiva izbira jezika. Ugotovila sem, da vsakemu zlogu dodata glas »p«, kar kaže na izjemne jezikovne možnosti. Si predstavljate, da morate členiti besede na zloge? Pravzaprav sem prav presenečena nad njihovo ustvarjalnostjo.
Čeprav mnogi menijo, da je vsaj ljubljanščina govorica, ki je uporabna le za afnanje?
Problem je le, ko si predstavljamo, da gre za knjižno zvrst in jo lahko uporabimo tudi v formalnih govorih. Seveda zmoti izbira ljubljanščine na nacionalnem mediju, ki je namenjen tudi npr. Mariborčanom in Koprčanom.
Ne pa v oglasnih kampanjah?
Itak, da ne. Jezik je živ. Spreminja se. Poglejte samo, kaj nam pomeni beseda »zapeči« zdaj, ko z računalniki bolj aktivno sodelujemo, in kaj je pomenila nekoč, ko je dedek pekel meso. Tako se jezik bogati, če ne že bogati, pa vsaj razvija.
