Tiskane izdaje
Martina Batič je eno vodilnih dirigentskih imen mlajše generacije, ne le v Sloveniji, temveč tudi na tujem. Odkar je pred osmimi leti zmagala na mednarodnem tekmovanju za mlade zborovske dirigente Eric Ericson Award, so se ji na stežaj odprla vrata sodelovanja z najboljšimi ansambli po svetu.
Lani, denimo, je na festivalu Baltsko morje dirigirala Švedskemu radijskemu zboru, morda celo najboljšemu zboru na svetu ta hip, leto poprej je vodila Slovenski komorni zbor med evropsko turnejo Slovenske filharmonije z Ano Netrebko.
Je pomočnica direktorja za zbor pri Slovenski filharmoniji in umetniško vodi edini profesionalni koncertni zbor pri nas. V rodni Ajdovščini je dirigentsko palico pred dnevi vzela v roke za izvedbo Carmine Burane Carla Orffa, brez dvoma ene najbolj bleščečih partitur 20. stoletja, ki letos praznuje osemdeset let.
V Ajdovščini ste Carmino Burano postavili na oder le nekaj dni pred istoimenskim spektaklom v Ljubljani, ki bo prav danes in v katerem bo pod taktirko Uroša Lajovica sodelovalo kar tristo glasbenih umetnikov Orkestra Slovenske filharmonije, Orkestra in zbora SNG Opera in balet, Slovenskega komornega zbora, Akademskega zbora Ivan Goran Kovačič in zbora Narodnega gledališča Sarajevo. Je za dirigenta dejstvo, da bo slovito delo Carla Orffa v tako kratkem časovnem intervalu izvedeno dvakrat, izziv ali zavora?
Vedno gre za izziv. Poleg tega se mi zdi izvedba Carmine Burane v Ajdovščini krasna priložnost, da zahteven glasbeni projekt ponudimo tudi ljudem zunaj Ljubljane, seveda v drugačni obliki, z drugačno zasedbo in z drugimi solisti, čeprav gre za isto skladbo. Carl Orff je namreč napisal dve izvedbeni različici: ajdovska omogoča, da skladbo izvedemo z manjšo zasedbo, v grajskem vrtu, v duhu preteklosti, kakor izhajajoče besedilo Carmine Burane.
Govorimo o približno 65 pevcih, 25 članih mladinskega pevskega zbora osnovne šole Danilo Lokar iz Ajdovščine, osmih tolkalcih, dveh pianistkah in treh solistih, torej se gibljemo pri sto nastopajočih, kar je kljub vsemu lepa številka. Prav letos od začetka nastajanja skladbe Carmina Burana mineva osemdeset let, zato je prav, da jo izvedemo na več načinov in v več krajih.
Človek se nehote vpraša, ali je osnovnošolski zbor lahko kos izvedbi tako zahtevnega dela, čeprav mladih nikakor ne gre podcenjevati.
Seveda, skladatelj Orff je v partituro zapisal part prav za otroški zbor. Ocenil je sposobnosti mladih pevcev in zanje izpisal primerne melodije. Po drugi strani je vse v načrtovanju, saj imamo opravka z različnimi zasedbami ter različnimi izvajalskimi sposobnostmi in usposobljenostmi. Ključni dejavnik pri vsem skupaj je čas. Mogoče ga s profesionalci potrebuješ nekoliko manj, da zadevo sestaviš, toda delo pri projektih, kakršen je Carmina Burana v Ajdovščini, zame ni nič manj navdušujoče ali zanimivo. Kvečjemu je izziv. Zelo rada namreč sodelujem z ljudmi, ki niso nujno profesionalno izobraženi, ampak srčni glasbeniki.
Nad tem, kar smo do tega trenutka pripravili za izvedbo skladbe, sem enostavno navdušena. Zgornja Vipavska dolina ima namreč veliko čudovitih pevskih glasov, tako ženskih, moških kot otroških. Če jih postaviš skupaj, drugega z drugim obogatiš, je recept za uspeh zagotovljen.
Carmine Burane slovenski glasbeniki dolgo sploh niso izvajali, mnogi so jo celo označevali kot degenerirano glasbo. Šele zadnji dve desetletji je drugače. Zakaj?
Zanimivo vprašanje. Gre za delo, ki je v svetovnem merilu eno najbolj poznanih poleg Ravelovega Bolera. Zakaj za slovenske glasbenike prej ni bil zanimivo, bi težko ocenjevala, je pa zagotovo res, da izvedba skladbe ni ravno lahka. Je ritmično zahtevna, potrebuje jasno roko dirigenta in močne izvajalske sposobnosti instrumentalnega, predvsem pa solističnega dela.
Tudi zbor ima zahtevno nalogo. Če pevskega »materiala« država nima, si ga mora izposoditi, to pa je seveda povezano s stroški. Zakaj so skladbo označevali kot degenerirano? V njej je kar nekaj verzov, ki so zelo prvinski, preprosti, ljudski. Tako kot je kateri od stavkov, ki jih ljudje izrečemo ob kozarčku v dobri družbi.
Sicer pa je glasbeno gledano arhitektura skladbe kitično opremljena, veliko je ponavljanja, veliko je motivov, ki se vanjo vedno znova prikradejo. A prav s tega ponavljajočega se stališča je tudi zanimiva, saj vsebuje močne ritmične momente in kot kontrast umirjene in nežne melodije. Torej bučno rjovenje in nežnost otroških glasov. Skladba je tudi časovno zanimivo komponirana, s približno 60 minut glasbe jo lahko ponudimo široki paleti poslušalcem.
Kako pa je s koncentracijo dirigenta med uro trajajočo skladbo?
Za poklic zborovskega in orkestralnega dirigenta je treba kar nekaj šolanja in usposabljanja. Takih stvari se človek nauči s študijem. Res pa je, da zelo rada dirigiram, da mi je to v posebno veselje in čast. Navdušuje me in osrečuje, zato ovir ne vidim. Seveda je treba delo dobro naštudirati, vsako partituro posebej.
Je laže dirigirati zboru ali klasičnemu orkestru?
Študij je v obeh primerih enak, roka je enaka, čeprav bi seveda lahko govorila o specifikah. Bistveno več izkušenj imam z zbori, toda tudi projektov z orkestri se zelo veselim. Vedno so mi velik izziv in sreča, saj takšnih priložnosti ni veliko.
Ko sva se pogovarjali pred osmimi leti, ko ste osvojili prestižno nagrado Eric Ericson, ste dejali, da dobrega dirigenta odlikujeta karizma in energija. Bi danes oceno dopolnili?
Predispozicije zagotovo ostajajo iste: dober dirigent je karizmatičen vodja, ki mu glasbeniki zaupajo in sledijo. Ne smem pa pozabiti strokovnosti. Dirigent mora svojo stroko obvladati; od jasnega obvladovanja manualne tehnike do natančnega poznavanja inštrumenta pred seboj – pa naj gre za zbor, orkester ali soliste –, do vseh strokovnih predmetov pa tudi izvajalske prakse. Talent in trdo delo sta ključna elementa.
Vas je menda že kot deklico navdušila karizma Ricarda Muttija, ki je dirigiral dunajskim filharmonikom na novoletnem koncertu. Menda ste že takrat vedeli, kaj hočete v življenju postati.
Drži. In prav zdaj ta Ricardo Mutti prihaja v Ljubljano. Sedmega julija bomo nastopili na Kongresnem trgu z Verdijevim Rekviemom – tudi Slovenski komorni zbor je namreč del projekta –, Mutti pa bo dirigiral. Po dolgih letih ga bom znova srečala. Že med študijem v Nemčiji sem opazovala nekaj njegovih vaj. In zdaj prihaja v Ljubljano. To so posebni trenutki nekoga, ki že od otroštva občuduje dirigenta. Seveda so se na mojo lestvico ob bok njemu z leti odkrivanja tega poklica postavili še drugi: Abbado, Ericson, Kleiber, Jansons, Rattle ...
Ali Muttija v čem posnemate ali ima vsak dirigent svoj stil dirigiranja?
Ne, nisem ga poskušala posnemati, seveda pa sem vse opazovala z velikimi očmi in bila navdušena. Nekaj je v meni govorilo: jaz bi tudi tako, jaz bi tudi ... Toda med študijem in razmišljanjem o partiturah se ti porodi tudi vprašanje, kako sam čutiš glasbo, kako bi jo iz možganov prenesel v roke in tako prebral tisto, kar je skladatelj napisal. Tu naj ne bi šlo za posnemanje. Trudim se biti iskrena.
Ali ženske drugače dirigirate kot moški, se vaša karizma razlikuje od kolegov?
Nekateri posamezniki trdijo, da je tako. Sama močno nasprotujem delitvam na moški in ženski način dirigiranja. Kaj je dirigent? Dirigent je poklic, ki ni določen s spolom, ki ni namenjen samo moškim ali samo ženskam. Je pa res, da je bila zgodovina vedno naklonjena temu, da je bil moški poklic. Danes poznamo kar nekaj zelo uspešnih in uveljavljenih dirigentk, ki jih tudi kolegi izredno cenijo.
Slavni dirigent Arturo Toscanini je govoril o tem, da je dirigent bolj diktator kot demokratični vodja.
Po tihem se strinjam. Ali pa na glas. Dejansko je treba vlogo dirigenta primerjati s kontrolorjem letalskih poletov. Če si predstavljate demokratične odločitve kontrolorja poletov z letalskim stolpom, sem najbrž odgovorila na vaše vprašanje. To je enostavno nemogoče. Seveda so prijetno vzdušje in socialni stiki med dirigentom in izvajalci nujni. Med njimi mora biti kemija. Toda končne in ključne odločitve sprejema dirigent. Za njimi stoji, pod njih se podpiše in zanje sprejema polno odgovornost.
Toscanini je bil velik kolerik, menda je enemu od violinistov nekoč kar na glavi razbil violino. Dirigentke najbrž premorete več diplomatskega občutka.
Tudi ženske smo lahko kolerične. (Smeh) Ukvarjanje z umetnostjo, pa ne samo to, naša človeška narava zahteva od vseh nas primerno vedenje. Tudi koleričnost je treba znati krotiti in jo usmerjati tako, da deluje s teboj, in ne proti tebi.
Torej ni ravno zaželeno, da si kolerik, če vodiš veliko glasbeno zasedbo?
V stiku z ljudmi zagotovo ne, koleričnost kot impulzivno in evforično navdušenje pa zagotovo. To nam daje pravzaprav zagon, nas sili v izzive, nam daje korajžo in tudi moč izpeljevanja idej.
Nekoč ste izjavili, da je vaš idealni koncert vedno odvisen od soizvajalcev, predvsem od kemije med vami. Takoj ocenite, kakšna bo? Ste s kemijo z domačimi glasbeniki zadovoljni?
V domačem kraju je včasih malce hecno sodelovati z glasbeniki, saj poznamo stavke kot »nemo propheta in patria sua«, toda tokrat moram povedati, da je kemija med mano in izvajalci Carmine Burane stekla vrhunsko. Preprosto sem navdušena nad motiviranostjo, nad pripravljenostjo lotiti se nečesa tako zahtevnega, se organizirati, naučiti in tudi izvesti. Sicer pa se domov zelo rada vračam. Domači kraj in domači ljudje imajo poseben prostor v mojem srcu.
Kakšno je poslanstvo dirigenta in klasične glasbe v teh nemirnih časih?
V težkih časih smo, tudi kar se tiče visoke umetnosti za širše množice. Ta je bila – od slikarstva, kiparstva do poezije in glasbe – v preteklosti v rokah ljudi, ki so takšno kulturo cenili, jo finančno širokogrudno podpirali in vanjo neutrudno vlagali. Visoka umetnost se je v zgodovini razraščala med širše množice, a se zdaj ponovno krči in (p)ostaja dostopna ljudem, ki si jo lahko privoščijo. Ampak, ali ni glavni cilj umetnosti hrana za dušo? Dostopna naj bo vsakomur, ki jo ima rad in si je želi, ki ga pomirja ali pa mu dviguje duha. Tudi umetnost potrebuje za svoj obstoj hrano. Nujno potrebuje prispevek čisto materialnega sveta.
Je tako tudi v tujini?
Vsi vemo, da orkestre tako v Evropi kot drugje po svetu zmanjšujejo. Bolje rečeno, zmanjšujejo finančna sredstva zanje in jih namenjajo drugam. To ni nič novega in na ustanovah je velikansko breme, kako umetniško ostajati vrhunski, kako zadovoljiti poslušalce, kako jih na novo pridobiti.
Ali tudi slovenski glasbeniki iščejo boljše priložnosti v tujini? Bi vi sprejeli ponudbo za delo v tujini?
Verjamem, da se človeku v življenju zgodijo stvari, ki so mu namenjene. V tem trenutku vidim svoje mesto v Slovenski filharmoniji. Imam podporo direktorja Damjana Damjanoviča, da se lahko udejstvujem tudi pri profesionalnih ansamblih zunaj Slovenije. To je zame ne le velikanska sreča, ampak tudi ponos. Slovenijo nosim s seboj. Trenutno sem, tako kot sem, v redu. Se bom pa pustila presenetiti, kar mi bo namenjeno v prihodnje. Tudi odločitev bo padla takrat, ko pride tako daleč. Če pride.
In vaš prvi prihodnji izziv?
Meni je izziv vsak dan imeti vajo s svojim zborom v Filharmoniji. Kako čim bolj lepo in muzikalno doseči tisto, kar mi zveni v glavi. Izziv so mi tudi prihodnji projekti: študij partitur se pač nikoli ne konča, saj jih je treba razumeti in jih poskusiti ponotranjiti, tako da mi nikoli ni dolgčas. Pravzaprav ugotavljam, da se dan zame čedalje bolj krajša. Toda na srečo mi še vedno ostaja noč.
