Tiskane izdaje
Petnajstletna Kurdinja Sehnaz se je z vso silo uprla prisilni poroki. Imela je srečo, da je v svojem uporu našla zaveznike. Mnoge druge neveste, ki so še v rosnih otroških letih, neredko storijo samomor, da bi ubežale usodi prisilno poročenih žensk.
Konec oktobra je liberalni istanbulski časnik Milliyet izšel z naslovnico, na kateri je z velikimi tiskanimi črkami pisalo: »Nočem se poročiti!« Članek je opisoval usodo petnajstletne Kurdinje Sehnaz iz milijonskega meta Sanliurfa. Zaradi svojega dobrega učnega uspeha je Sehnaz dobila štipendijo za obiskovanje gimnazije. Želela je postati policistka. Toda njen oče jo je hotel omožiti z bratrancem, ki je bil tik pred tem, da konča služenje vojaške obveznosti. Namesto da bi se uklonila očetovi volji, je mlado dekle naredilo nekaj nezaslišanega: javno se je uprlo, piše nemški časnik Berliner Zeitung.
Med iskanjem pomoči se je obrnila na neko znano borko za pravice žensk v Sanliurfi. Ta je o primeru obvestila svojo prijateljico Burcu Karakas, ki pri časniku Milliyet poroča o ženskih temah. »Takoj sem poklicala Sehnaz in njeno mamo,« pripoveduje novinarka. »Bili sta obupani in želeli sta, da Milliyet poroča o njuni usodi«. Neveste, ki so še v otroških leti kakor Sehnaz, si skoraj nikoli ne drznejo stopiti pred javnost; pritisk socialnega okolja je prevelik, prav tako strah pred kaznijo in ponižanjem, pripoveduje Burcu Karakas. »Zato je to, kar si je drznila storiti ta deklica, toliko bolj veličastno«.
Po leta trajajočih prepirih z dekličino materjo se je Sehnazin oče pred časom odselil iz skupnega stanovanja, opisuje novinarka okoliščine, v katerih se je odvijala družinska drama. Družino je materialno podpiral z okoli 35 evrov tedensko, a si je hkrati lastil pravico, da še naprej odloča o njeni usodi. S šolanjem njegove najstarejše hčerke na gimnaziji se niti najmanj ni strinjal. »Zakaj naj bi bilo to dobro?« je vpraševal svojo hčerko. »Ali hočeš postati denimo guvernerka?«
V nasprotju z njim je mati stala ob strani Sehnaz in uspelo ji je doseči, da je dekle lahko nadaljevalo šolanje. Mater, ki je zdaj ženska sredi tridesetih let, so poročili, ko je bila še otrok. V šestnajstih letih zakona je rodila devet otrok. Hčerki je želela zagotoviti priložnosti, ki jih sama nikoli ni imela. Toda sredi oktobra, pripoveduje novinarka Burcu Karakas, je oče hčerki Sehnaz nenadoma ukazal, da se mora poročiti sinom njegovega brata. »Sehnaz mu je odgovorila, da kaj takega sploh ne pride v poštev. Toda družina njenega očeta je močno pritisnila nanjo.«
Družinski očetje iz Anatolije
Tako kot Sehnazin oče so tudi mnogi drugi družinski očetje v Anatoliji prepričani, da imajo pravico odločati o poroki svojih hčera. Mladoletni otroci komaj kdaj uspejo uveljaviti svojo voljo proti volji svojih staršev. Hčere večinoma poročijo takoj, ko so spolno zrele, da bi se tako izognili »skrunitvi družinske časti« zaradi predzakonske spolnosti. Starši jih pogosto obljubijo kakemu bratrancu ali članu kake velike družine, s katero prijateljujejo, da bi na ta način okrepili medsebojne družinske vezi. Ker zakon v tej starosti ne dovoljuje sklepanje zakonskih zvez pred matičarjem, aranžirane poroke skladno z muslimanskih običajem sklepajo imami.
To pa je natanko tisto, kar je hotela Sehnaz na vsak način preprečiti. Imela je srečo, da je našla zaveznike. »Prosim, pomagajte mi,« je Sehnaz prosila novinarko Burcu Karakas. »Mlada sem še. Želim nekaj narediti iz sebe. Če se bom morala poročiti, se bom ubila«.
Članek v časniku Milliyet je dosegel zaželeni učinek. O primeru so poročali praktično vsi turški mediji. Tudi konzervativni komentatorji so se postavili na dekletovo stran. V diskusijo je posegla je celo ministrica za socialo Fatma Sahin. Nedopustno je, da mladoletne osebe predčasno poročajo, je izjavila. In dodala, da bo, če bo potrebno, sama govorila s Sehnazino družino. »Sem za enake možnosti za izobraževanje za dekleta in strogo nasprotujem poročanju mladih deklic, ki se hočejo izobraževati. Same naj bi odločale o svojem življenju.« Pogumnemu dekletu z imenom Sehnaz, je, tako se vsaj zdi, uspelo ubežati pred prisilno poroko.
Umor v imenu časti
Toda predvsem konzervativni Turki v aranžiranih porokah ne vidijo nikakršnega kaznivega dejanja, temveč nekaj normalnega in nekaj, kar se države nič ne tiče. Samomori obupanih nevest zato niso nobena redkost. Kako arhaične znajo biti vrednostne predstave v nekaterih družinah, kaže primer petnajstletne deklice Hatice iz Diyarbakirja, ki je postal znan minuli konec tedna. Deklico so proti njeni volji poročili že v starosti trinajstih let, so poročali turški mediji. Ko se je Hatice po leto dni trajajočih nasilnostih svojega moža vrnila k svoji družini, sta jo dva bratranca posilila. V četrtem mesecu nosečnosti so jo nato po sklepu družinskega sveta pred dvema tednoma umorili, njeno truplo pa odvrgli v reko.
V turški prestolnici Ankari se organizacija za zaščito pravic žensk »Leteča metla« že od leta 1996 spopada s problemom prisilnih porok. »Pogosto slišimo, da je problem pereč samo na podeželju, toda skozi doseljevanje se selim tudi v mesta. In nihče deklicam ne nudi neposredne pomoči,« pripoveduje tiskovna predstavnica Sevna Somuncuoglu. »Obstajajo vroči telefoni za žrtve družinskega nasilja. Toda nobena skupina se neposredno ne ukvarja s problemi otroških nevest. Zato nihče ne ve, koliko deklic išče pomoč«.
Turški konzervativni premier Recep Tayyip Erdogan se z diskusijo o pravicah deklic in žensk spopada z dvocepo strategijo. Po eni strani pogosto zatrjuje, kako pomembno je izobraževanje, po drugi strani pridiga o tradicionalni podobi družine, ki žensko, ki je mati kolikor je le mogoče veliko otrok, prikazuje za štedilnikom. Samo siloviti protesti liberalne javnosti so poleti preprečili njegovo namero, da bi šolsko obveznost za deklice skrajšal na štiri leta.
Ko so združenja za zaščito pravic žensk predlagala, da bi v novo ustavo zapisali člen, ki bi prepovedoval prisilne poroke in poročanje otrok, so pri parlamentarni večini naletela na komaj kakšno simpatijo. Toda naposled so morali popustiti tudi konzervativni poslanci; ne nazadnje tudi zaradi vtisa, ki ga je na vse naredil primer petnajstletne Sehnaz. Vse štiri v parlamentu zastopane stranke so se zedinile, da se bodo spoprijele s problemom. Obstaja celo že osnutek ustavnega člena, ki državo zavezuje, da bo sprejela ukrepe za preprečevanje porok pod prisilo in prezgodnjega vstopanja deklet v zakonsko zvezo.
