Mesta in vasice soli

Dobesedno na soli so zrasla številna velika mesta, Salzburg – po starem Solnograd – pa Wieliczka in Bochnia na Poljskem, Salt Lake City v ZDA in nam najbližja Tuzla. A tudi v čisto majhnih naseljih, kot je starodavni Nin, lahko najdemo zgodbo, ki ima vse tisto, zaradi česar je sol postala tako cenjena začimba.

Sol je že od davnine visoko cenjena začimba. V besednih zvezah, kot so sol v glavi, misel brez soli, pojdi se solit, neslano govorjenje, ima še druge pomene: pamet, modrost, bistvo, smisel. O njeni dragocenosti priča tudi starodavna dobrodošlica gostom s kruhom in soljo ter ne nazadnje odločitev Martina Krpana, da ga cesar namesto z zlatom nagradi z dovoljenjem za tovorjenje soli …

Vsak mesec čakamo 
na salarium

Bogastvo so »solnim« mestom prinesli rudniki tako imenovane kamene soli, ki pa je v resnici prav tako morskega izvora. Za oblast nad nahajališči soli in trgovanje z njo se je vnelo veliko vojn in številni vladarji so polnili državne malhe z dohodki od carine in monopola na sol. Na Kitajskem je bila plačilno sredstvo, stari Grki so jo zamenjevali za sužnje, Rimljani pa so z njo kupovali jantar, zlato in baker ter plačevali svoje legionarje; plačilo se je imenovalo salarium – od tod angleška beseda salary in francoska salaire. Njihov je tudi rek Cum grano salis – z zrncem soli –, kadar gre za pametno govorjenje.

Grško-rimsko Sredozemsko morje je zibelka pridobivanja soli v solinah. Njihov postopek pospeševanja izhlapevanja morske vode iz plitvih kotanj, dokler na dnu zaradi delovanja sonca in vetra ne ostanejo kristalčki dragocene soli, je zadnjih tisoč let, odkar so Arabci na Sicilijo prinesli kitajsko metodo uporabe več povezanih bazenov, vse do naših dni v osnovi ostal enak.

Odkar se je močno povečala strojna, nič kaj slikovita, vendar veliko bolj učinkovita proizvodnja za naraš­čajoče potrebe kemijske industrije, je vrednost in z njo cena soli zelo upadla. Sploh je delež kuhinjske soli neznaten v primerjavi z milijoni ton v pripravkih za mehčanje vode in celo zimsko posipavanje cest. Ta dobro znani postopek zimskih služb je zaradi škodljivega spiranja soli v podtalnico v razvitejših državah že prepovedan. Pri nas pa …

Nin od Rimljanov 
do ribičev

Tradicijo klasičnega pridobivanja soli še dandanašnji nadaljuje vrsta solin od Strunjana in Sečovelj vzdolž vzhod­ne jadranske obale vse do Grčije. Na območju nekdanje Jugoslavije so največje Sečoveljske soline v okviru enako imenovanega krajinskega parka s površino približno 650 hektarov, na sosednjem Hrvaškem pa pridobijo največ soli v skoraj trikrat manjši Solani Pag. Na opuščeno solinarsko tradicijo spominjajo tudi krajevna imena na Krku, Korčuli in drugod.

Soline v bližini starodavnega Nina, prve prestolnice hrvaških kraljev, so s 55 hektari bolj žepne velikosti, vendar imajo »vse, kar imajo velike«. Stari pergamenti pričajo, da so sol na tem območju pridobivali že za časa Rimljanov, v poznejših obdob­jih pa so soline bolj ali manj skrbele za sprotne potrebe domačih ribičev, ki so v soli shranjevali del ulova, ter kupcev in industrije v bliž­njem Zad­ru in drugih dalmatinskih mestih.

Leta 2002 je Solana Nin postala delniška družba, od lanskega avgusta, po obnovi bazenov in skladišč ter odprtju prodajalne, ki je hkrati muzej, pa je široko odprla vrata turistom in drugim obiskovalcem. V zadnjem času povečujejo proizvodnjo različnih vrst soli, poleg osnovne jedilne še grobe in bolj fino mletih, ponujajo tudi različne odišavljene pripravke, kot je kopalna sol. Največji ponos ninskih solinarjev pa je solni cvet, ki mu pravijo tudi kaviar med solmi.

Pot do te najbolj kakovostne soli, ki je ne čistijo posebej, je dolga in pogosto negotova. Nastane le v najugod­nejših vremenskih razmerah, pobirati, ali bolje, posnemati podobno kot smetano z mleka, pa jo morajo ročno z zelo finimi siti, samo v zgodnjih jutranjih in poznih večernih urah, ko ni vetra. Na površini že zelo »zgoščene« morske vode se pojavi v obliki plasti tankih lusk, podobnih cvetnim lističem, kar ji je dalo ime – in visoko ceno. Vrhunski kuharji pravijo, da je groba sol pregroba, fina prefina, solni cvet pa je ravno pravšen za jedi najbolj prefinjenih okusov in ga zato izvažajo celo na Japonsko.

Tudi »navadna« nerafinirana sol iz Nina se ponaša z oznako eko. Vsebuje veliko rudninskih snovi, zato so številni prepričani, da vpliva osvežujoče in sproščujoče na ves organizem ter blagodejno deluje pri dietah za uravnavanje telesne teže. Posebnost butične ponudbe ninskih solin v trgovini muzeju so še različne slaščice, pripravljene iz solnega cveta in čokolade. Recepture zanje je po francoskih in drugih zgledih pripravila Belgijka Christine Scholtes Čović, ki se je po poroki pred nekaj leti preselila v Rakovico v Liki in tam z možem ustanovila družbo Lički vrt, ki izdeluje tudi čokolado.