Tiskane izdaje
»Tobogan mi je všeč ... pa labirint tudi,« je pripovedovala 5-letna Gaja in se pri tem sramežljivo skrivala za okencem pomanjšane Uršulinske cerkve, 16-mesečna Lana pa se je z mamico povzpela k zadnjemu koncu togobana nad niz še drugih prepoznavnih mestnih hiš, ki jih je poslikal ilustrator Damijan Stepančič. »Na prvi vtis mi je res zelo všeč. Mislim, da je Ljubljana potrebovala nekaj takega. Še ko so ga obnavljali in urejali, sem nenehno hodila kukat, kdaj bo končano in odprto. Potem sem od sodelavke, ki živi tu na Mali ulici izvedela, da je dobila vabilo za prvi obisk in prišla zraven. Zelo sem presenečena nad vsem, saj sem pričakovala, da bo mnogo skromnejše – z bolj serijskimi igrali, kakršna imajo v nakupovalnih središčih. Tu pa imajo otroci celo stanovanje, pravo kraljestvo ... Ko je Lana zagledala kuhinjo in labirint, je bila vidno vzhičena,« je razlagala Metka Ažman, medtem ko se je njena malčica začela jokaje pritoževati nad tem, da mama klepeta, in se ne igra. »Tudi cena se mi zdi primerna. Zato gotovo še prideva,« je bila videti navdušena sogovornica z Miklošičeve ceste.
Družabni cilj
Mestno igrišče je za prihodnji družabni cilj napovedala tudi Andreja Ovsenik, doma iz neposredne bližine, ki je na prvi ogled prišla s 4-letnim Črtomirjem in 3-mesečno Živo. Z dojenčico sta sedli na oblazinjeno klop, Črt pa jo je klical zdaj z ene, zdaj z druge luknje zelenega labirinta. »Mami, glej medvedka!« je klical in kazal svojega plišastega Puja. »Všeč mi je. Mislim, da bom večkrat prišla, še zlasti zdaj, ko sem na porodniškem dopustu. Pozdravljam, da je urejena tudi kavarna, da mame lahko v miru spijemo kakšno kavo, čeprav v resnici ne vem, kaj zdaj v labirintu počne Črt, ker ga ne vidim. Razen kavarne in igralnice v Nami doslej ni bilo kakšnega primernega kotička za mame z otroki. In če se srečamo po tri z malčki v kakšnem lokalu, je hitro preveč razigrano, potem pa jih je treba miriti ...,« je razlagala sogovornica. Nato je vprašala Črta, kaj mu je najbolj všeč. »Tobogan, stolpnica, ...« je našteval. »Mislim, da bo kar užival,« je še dodala.
Nekdaj mestno kopališče
Od jutri naprej bodo tudi drugi najmlajši prebivalci prestolnice pa tudi tisti, ki bodo Ljubljano samo obiskali, odkrivali, kaj vse po dveletnem načrtovanju arhitektk in trdemu delu gradbenih delavcev in mojstrov skriva nekdanje mestno kopališče. Kako so se hodili sem umivat tisti, ki še v sredini prejšnjega stoletja niso imeli kopalnice, se iz svojega otroštva še spominja gotovo marsikateri starejši prebivalec Ljubljane. Med njimi je tudi Janez Strmljan, ki je tja hodil še kot dijak: »Ko sem pred 53 leti bival v internatu na Taboru, smo premogli samo umivalnico z mrzlo vodo, zato smo enkrat na teden, ob torkih med 11. do 12. uro v gosjem redu odšli oprtani z boršo s svežim perilom in brisačo v mestno kopel. Spominjam se, da so bili tu urejene niše s tuši brez keramičnih ploščic. Tla so bila prekrita s teracom, spredaj so bile menda tudi zavese. Nam za vstop ni bilo treba nič plačati, ker je imel dom najbrž kakšno pogodbo, drugače pa je kopel delovala kot javno kopališče. Poleg tega je bilo eno še v Meksiki in na Miklošičevi. Tudi pozneje v študentskem domu smo imeli toplo vodo le ob torkih in četrtkih in ko to danes pripovedujem svojim vnukom, je slišati kot znanstvena fantastika,« je spomine strnil sogovornik.
Na območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki je bedela nad obnovo in je spremembe dovoljevala samo v notranjosti, so v dokumentacijo zapisali, da so načrti za mestno ljudsko kopel nastali med letoma 1899 in 1901, tako da so ga zgradili v začetku 20. stoletja. To prvotno funkcijo so opustili v 60. letih 20. stoletja, v drugi polovici 70. let je gostinec iz Dalmacije v tej stavbi uredil ribjo restavracijo, ker pa ta ni prinašala dobička, so jo preuredili v picerijo, ki so jo leta 2008 dokončno zaprli.
Pokrito igrišče
Potem ga je kot primernega za pokrito otroško igrišče prepoznal podžupan Janez Koželj in mesto se je odločilo za obnovo, razkriva mestna svetnica Eva Strmljan Kreslin, ki se je za ureditev mestnega pokritega igrišča oziroma družinskega centra, kjer bi se lahko družile mamice na porodniškem dopustu, ko zunaj sneži, dežuje ali pa je prevroče, zavzemala že pol drugo desetletje. »Zelo dolgo smo iskali najprimernejši prostor. Sprva so bili predvideni prostori za Gospodarskim razstaviščem in četudi sta obe županji imeli posluh za to zamisel, je do uresničenja prišlo šele v tem županskem mandatu. Mesto je izpeljalo obnovo, zagotovilo pa bo tudi materialne stroške in plače za animatorke,« pojasnjuje Eva Strmljan Kreslin, ki bo center za predšolske otroke in njihove skrbnike (pod okriljem Javnega zavoda Mladi zmaji) tudi vodila.
Kot pojasnjuje sogovornica, je podobnih materinskih centrov – četudi po njenih besedah ne tako kakovostno urejenih – največ v Nemčiji, kjer so jih začeli ustanavljati konec 80. let prejšnjega stoletja v okviru študijskega projetka in so zelo razširjeni. Veliko jih deluje na Češkem, nekaj tudi Poljskem pa tudi v severni Italiji in Avstriji, vendar običajno delujejo v prostorih, ki jim jih nameni lokalna skupnost. »So zelo osnovno opremljeni, pogosto tudi ob pomoči uporabnic. Drugi podoben tip centrov pa so tako imenovani otroški muzeji, kakršen je Zoom na Dunaju. Ljubljansko Mestno igrišče je nekakšna mešanica med tema dvema tipoma, upala bi si trditi, da je celo bolj domišljeno kot Zoom, ki je morda nam najbližja referenca,« pravi sogovornica.
Vodilna nit: Ljubljana
Arhitektki Mateja Panter in Špela Kuhar, ki sta vodili prenovo in zasnovali igralne kotičke, sta za vodilno nit vzeli mesto Ljubljana. V okviru te zamisli so tudi poimenovanja. Na Mestni ulici je med drugim mogoče prepoznati niz pomanjšanih pomembnih mestnih stavb od Nebotičnika, Centromerkurja do Uršulinske cerkve, pod njimi se skriva pravo pomanjšano stanovanje z dnevno sobo, kopalnico, spalnico, kuhinjo in nazadnje še jedilnico – otroško kavarno. Pred hišami se odpira Ribnik, udobno počivališče za plazeče se malčke in doječe matere, Mestni trg je v resnici večnamenska soba za predavanja in druge dogodke, vzdolž vertikalne osi stolpa pa je najti še štiri »mestne« znamenitosti. V kleti je Mestna ljudska kopel, ki ima poleg stranišč še fontano, ki sta jo zasnovali kiparki Mojca Smerdu in Alenka Vidergar kot spomin na nekdanje mestno kopališče; v pritličju vabi Mestni park, oblazinjen kotiček z drevesi; nadstropje više Mestna kockarnica, kjer se je, kot pove že ime, da prepustiti sestavljanju kock, najvišje pa je urejena še Knjižnica pod oblaki.
»Sledili sva načelu, da so prostori zadržani in hkrati igrivi, da imajo otroci možnost za raziskovanje in učenje. Slediti pa je bilo treba tudi varnostnim zahtevam in oblikam objekta. Stavba je zaradi kopališča imela dimnik z zelo ozkimi kovinskimi požarnimi stopnicami. Ko smo jih odstranili, se je odprl šestkotni prostor. Stopnice smo vzpostavili po zunanjem obodu, pri tem pa smo lahko oblikovali vse te okrogle prostore,« pojasnjuje Mateja Panter. Zamisel za igralni poligon na hišah denimo, pa se je porodila zato, ker ima stavba zelo visoka okna. Če bi igranje uredili le pri tleh, bi otroke prikrajšali za dnevno svetlobo in kukanje na ulico. »Želeli sva oblikovati nekaj na temo Ljubljane, nekaj drugačnega kot ponujajo igrišča v nakupovalnih središčih. Tu je izdelano vse po meri in prav za ta prostor, to stavbo,« je povzela Špela Kuhar. Otroško veselje in razposajenost sta največje priznanje, da sta ubrali pravo pot, sta se po odzivih, ki so jih kazali prvi mali povabljenci, veselili avtorici arhitekturne zasnove.
