Tiskane izdaje
Zaradi nevarnosti, da med pogovorom ne bi nastal rompompom, smo se sporazumeli, da glasove devetčlanske ekipe kreativcev Rompom zastopata Nuša Jelenec in Jurij Lozić. Na dvorišču lokala v stari Šiški smo se nastavljali toplemu soncu in razpravljali o blišču in bedi »zaposlenih« v kreativnih industrijah. Pozneje smo v njihovi ustvarjalni jazbini spoznali preostale člane in ugotovili, da niti niso tako glasni.
Jedro Rompoma sestavljajo industrijski oblikovalci Nuša Jelenec, Jurij Lozić, Tilen Sepič, Andraž Tarman in Gašper Premože. Vsi so bili sošolci na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) in so že tedaj veliko sodelovali. Med drugim so organizirali razstavo selekcije del študentov oblikovanja Oko za oko, ki jo nadaljujejo mlajše generacije študentov z oddelka za oblikovanje na ALUO. Jurij je med študijem delal v Asobiju, Tilen v Gigodesignu, Gašper že pred vpisom na fakulteto v obeh studiih.
Toda ti ne potrebujejo prav veliko industrijskih oblikovalcev, oblikovanje pralnih strojev pa tudi ni ustrezalo predstavam naših sogovornikov o dinamičnem poklicu, za katerega so se izobraževali. »Ko sem se vrnil s študijske izmenjave v Milanu, smo se po naključju srečali in si rekli, da moramo začeti delati skupaj. Nihče ni imel kakšnih velikih idej, vsi pa smo dobivali projekte. Pri Tilnu doma, v sobi, ki so jo imeli za skladišče, smo postavili nekaj miz, računalnike pa smo tako prinašali s seboj,« se začetkov leta 2010 spominja Jurij.
Od blatnika do omare
Zelo hitro so ugotovili, da za izvedbo projektov potrebujejo sodelavce z drugih področij. S sodelovanjem v različnih projektih so spoznali druge kreativce, ki sestavljajo širši krog Rompoma: arhitektko Mašo Ogrin, grafično oblikovalko Mino Arko in ekonomistko Metko Pinezić, ki njihovo domišljijo kroti s privijanjem finančne pipice. Kmalu se jim bo pridružil organizator dogodkov Marko Orel, vendar gotovo ne bo zadnji, saj se v Rompomovi zgodbi vidi veliko drugih mladih kreativcev. Nuša je v stari Šiški našla razpadajočo hišo, za silo so jo obnovili in v njej uredili studio, delavnico, dva člana pa v njej tudi prebivata.
Iz ust starejših se pogosto sliši, da so mladi ekstremni egoisti, vendar številni kolektivi ustvarjalcev dokazujejo, da ti o prihodnosti vse bolj razmišljajo v prvi osebi množine. V to jih ženejo predvsem grozljive razmere na trgu dela. »Pred letom 2008 je bilo še mogoče delovati kot samostojni oblikovalec in plačevati podizvajalce, nato so se ustaljena načela delovanja začela lomiti,« pripoveduje Jurij.
»Naša generacija kreativcev, ki deluje v Ljubljani, je zelo povezana,« poudari Nuša. »Če dobim projekt, za katerega nimam časa, brez težav prosim koga drugega, da mi pri njem pomaga, ali mu ga odstopim, če ima posebno znanje zanj.« Z združevanjem je tudi lažje izpeljati večje projekte. Rompomovci sodelujejo s kolektivi Multipraktik, Slovenia Coworking, Grupo in nekaterimi samostojnimi ustvarjalci.
Juriju in Nuši nekoliko zablokirajo možgani, ko morata pomisliti, kaj vse so v kolektivu doslej »zakrivili«. Cel kup je namreč malenkostnih projektov, ki jih je težko opisati. »Od blatnika do omare,« se pozneje glasi Andražev in Gašperjev odgovor.
Med zaključenimi projekti je bilo več opremljanj notranjih prostorov kot izdelkov. Za lokal Bikofe na Židovski cesti v Ljubljani so na Mesecu oblikovanja dobili nagrado za najboljši interier leta 2011. Zbirališče mlajše ljubljanske kulturniške scene so opremili s starim, zavrženim pohištvom, ki so ga nabrali na zbirališčih kosovnih odpadkov, in mu vdihnili novo življenje.
Prelomnica v delovanju je bil pop-up dom, začasna trgovina, ki so jo oktobra in novembra lani uredili v meščanskem stanovanju na Vegovi ulici v Ljubljani. »Z njo smo hoteli ustvariti platformo, v okviru katere bi se predstavili mlajši oblikovalci, obrtniki, arhitekti – vsi, ki kaj počnejo in so sposobni izdelati serijo, ne le posameznih kosov,« pove Jurij.
Težava vseh mladih oblikovalcev je namreč slaba prepoznavnost zunaj krogov znancev. S pop-up domom so jo presegli, saj ga je obiskala zelo različna publika, povrhu so se prepričali, da si slovenski potrošniki želijo nekoliko drugačne izdelke, ne le tistih iz Ikee.
Oblikovalec je tudi soinvestitor
Neprodani kosi iz pop-up doma in ostanki »nabiralništva« so nagrmadeni v eni od sob Rompomove hiše, do katere se povzpnemo po polžasto zavitem stopnišču, ob katerem nas pozdravijo plastične figurice dinozavrov in umazana straniščna školjka.
Rompomov ustvarjalni opus in kombinacije sodelovanja članov znotraj kolektiva in z ustvarjalci iz drugih ekip so tako raznovrstni kot možnosti sedenja na garnituri Pixel, ki so jo oblikovali za dnevno sobo pop-up doma. Prenovili so Petrolove plastenke za motorna olja in tekočine za avtomobilska stekla, oblikovali šolsko nalivno pero za podjetje Vivapen in žerjave iz listnatega testa za vselitveno zabavo Kreativne cone Šiška.
Andraž je opremil Knjižnico pod krošnjami, z Nušo, Jurijem in Tilnom pa se je podpisal pod projekt Proga 10: Knjiga, za katerega so oblikovali knjižne police za postajališča ljubljanskih mestnih avtobusov. Nekateri prototipi in koncepti niso dočakali končne materializacije. Med njimi je koncept splava za prevoz pešcev čez Dravo, za katerega sta si Gašper in Andraž prislužila častno omembo žirije mednarodnega arhitekturnega natečaja za ureditev nabrežja Drave.
Nazadnje sta za Lip Bohinj razvila serijo omar iz masivnega smrekovega lesa Sorter, ki bodo kmalu prišle na trg. »Trenutno je to res velika stvar,« pripombi, da je sklenitev sodelovanja s katerim od slovenskih podjetij v teh časih precejšen uspeh, prikima Gašper. »Včasih je bil postopek zelo utečen. Podjetje je pri oblikovalcu naročilo izdelek in ta ga je naredil. Danes pa mora pobudo dati oblikovalec sam.«
Pa ne le te. Oblikovalec je tako rekoč soinvestitor pri razvoju izdelka. Vložiti mora denar v izdelavo prototipov, poskusne serije, trženje in oglaševanje. Po drugi strani pa se razmere izboljšujejo. Razvoj izdelkov podpirajo start-up podjetja, ki so ustanovljena prav s tem namenom, vendar predvsem specifične izdelke, ki na primer omogočajo, da se kaj naredi bolje ali hitreje. »Pri omarah ne bi šlo,« zložljivi blatnik za kolesa s fiksnim prenosom brez prostega teka, tako imenovani muslaufe, ki ga je razvil Jurij, pa je idealen nišni izdelek za trženje prek omenjenih podjetij, ugotavlja Gašper.
Zrak in ljubezen
V zadnjem času se rompomovci nagibajo k ustvarjanju lastnih projektov, saj so ugotovili, da z naročenimi »zna biti križ«; teh ni veliko, naročniki nenehno nižajo cene in ne znajo tržiti izdelkov, četudi so dobri. »Naredili smo super izdelek, a se je zataknilo, ker ga naročnik ni znal pripeljati na trg, pri čemer smo bili dogovorjeni, da bomo plačani šele po začetku prodaje,« slabo izkušnjo opišeta Nuša in Jurij.
Odpreti nameravajo spletno trgovino, v kateri bodo prodajali lastne izdelke, ki bi jih želeli čim bolj sami oblikovati, saj imajo danes primerjalno prednost tisti oblikovalci, ki so naročniku sposobni ponuditi celotno storitev.
Dobrih zamisli imajo preveč, da bi jih lahko uresničili za časa življenja, paziti morajo le, da jih v pozabo ne odnese naslednji projekt. Rezultati se namreč v industrijskem oblikovanju pokažejo veliko pozneje kot v grafičnem. Jurij je od ideje za zložljivi kolesarski blatnik do izdelka, pripravljenega za serijsko proizvodnjo, potreboval pet let. »Lahko bi ga delal manj kot leto, če ne bi mečkal,« pripomni Nuša.
A tudi ona se oblikovanju ne posveča s polno paro, ker mora poskrbeti za preživetje, čeprav dela cele dneve in ima na polici prestižno mednarodno priznanje Elle Decor International Design Award za posteljo, ki jo je oblikovala za italijansko pohištveno podjetje Lago.
Od česa torej živijo? »Od zraka in ljubezni,« se zazre v nebo.Oblikovanje ne zadošča za osamosvojitev od staršev, za freestyle življenje pa, jo dopolni Jurij. Zato so vsi rompomovci dejavni na več področjih in v več skupinah. Jurij ilustrira, Tilen se ukvarja s fotografijo in videom, Gašper z grafičnim oblikovanjem. Z Andražem vodita kulturnokolesarsko društvo Muslauf in vsake toliko za koga kaj neavtorskega »zašvasata«. Nuša poučuje jogo, sodeluje v multidisciplinarnem kolektivu Trapez, opremlja notranje prostore in organizira dogodke.
Toda pozna hiter recept za pregon slabe volje. »Kadar mi je bedno, pomislim, kako bi bilo, če bi delala v pisarni. In rečem si: Super je!«
