Mlinsko kolo spet vsakdanji gospodarjev kruh

Mlinar ima ogromne, od dela žuljave dlani, a stisk roke ni grob in robat. S svojimi močnimi, spretnimi rokami zna napraviti skoraj vse, kar je pri hiši treba napraviti. Tako so živeli na Povhovem mlinu od nekdaj; kadar niso mleli, so tesali, mizarili in zidali, vmes pa seveda tudi kmetovali.

Zato je Povhov mlin pri Prevaljah tudi danes vzorčni primer dobro ohranjenega in vzdrževanega mlina, kakršnih je v Sloveniji ohranjenih le še malo. Čeprav je bilo mlinarstvo na Kranjskem nekoč močna dejavnost, ob koncu 19. stoletja je delovala kar 1700 mlinov, še več pa je bilo vodnih žag, je mogoče danes še delujoče mline prešteti na prste. Vse ostale je v 20. stoletju, predvsem v njegovi drugi polovici, povozil čas. »Dolina Krke je brez mlinov, na Kamniški bistrici jih je bilo za cel regiment, prav tako na gosto so bili z njimi posejani pohorski potoki, pa Dragonja, kjer sta ostala komaj dva, vsaj od daleč podobna mlinu. Enako je s Temenico na Dolenjskem, pa še in še bi lahko naštevali,« pravi fotograf in slikar Janez Medvešek, ki je v lovu na mline prekrižaril Slovenijo po vseh mogočih oseh. V objektiv jih je ujel vsaj dvesto, a takšni, ki bi jih lastniki obnovili, tako kot so Povhov mlin pri Prevaljah, je res komaj za vzorec.

Večino naše tovrstne kulturno-tehnične dediščine je dobesedno odnesla voda v zadnjih 50 letih, zaton mlinarske obrti pa se je začel že prej, in sicer z naraščajočo industrializacijo, ki je prinesla valjčne mline, delujoče na parni ali električni pogon. Etnolog Janez Bogataj v svoji študiji mlinarjev in žagarjev ob Krki ugotavlja, da sta za zaton mlinarjev krivi splošen razvoj mlinarske tehnike in industrializacija po letu 1960, ki je mlado generacijo posrkala v mesta, v mlinih pa so ostajali samo še stari ljudje.

Podobe propada in razcveta

Podobo takšnega propada kaže tudi slikovita pot ob potočku zvenečega naziva Šentanelska reka proti Jamnici. Posejana je z ducat hišami, ki so bile nekoč mlini, danes pa so le še točke na pohodniškem zemljevidu, ki turiste in rekreativce vodi po idilični Mlinarski poti. Ta se začne in konča pri Povhovem mlinu na koncu ravninskega dela dolinice, ki se začenja pod Štoparjevim železniškim mostom, eno največjih tehniških znamenitosti Koroške, na štirih 40-metrskih stebrih. Veliko parkirišče pred mlinom je namenjeno izletnikom, ki v svoj ogled znamenite turistične vasi Šentanel običajno vključijo tudi etnološki in tehnični spomenik, kar je danes Povhov mlin.

Če se v Šentanelu ob pogledu na zapuščena teniška igrišča, ki jih prerašča trava, zdi, da je vasica s turističnimi kmetijami in tradicionalnimi gostišči svoje najboljše čase že preživela, so sveže prenovljeni objekti Povhovega mlina v znamenju ponovnega razcveta, tokrat v imenu turizma. Po cvetočih travnikih, ki jih sonce prvič ogreje šele malo po deseti uri, ko se končno povzpne čez greben Dolgih Brd, je razpostavljena forma viva. Lesene kipe so izklesali, pravzaprav izrezljali z motornimi žagami kiparji na svojih kiparskih kolonijah, ko so gostovali v mlinu, ki ga danes vodita Marija in Franc Naveršnik. No, niso gostovali v samem mlinu, saj je v zidani stavbi prostor le za mlinsko opremo ter mlinarjevo sobo z delavnico, pač pa v Mumini hiški. To je prenovljena zidana enonadstropnica, v kateri je svoje čase prebivala gospodinjina babica, muma, kakor so jo klicali, potem ko je predala kmetijo mladim in se preselila v preužitkarsko hiško. Preden današnja »mlinarja« popeljeta goste na ogled mlina, jih povabita v to hiško in pozdravita s šilcem ostrega domačega jabolčnika, »ki razkuži vse«.

Ob temeljiti prenovi mlina v muzejsko-turistični objekt pred desetimi leti sta sedanja gospodarja tudi popravila mumino hiško. Prilagajanje potrebam časa je bilo pri Povhovih od nekdaj sestavni del gospodarjenja. Marijini predniki so že pred več kot 150 leti ugotovili, da se s tremi hektarji zemlje, večinoma v bregu, in 7 hektarji gozdov družina ne more preživljati, zato so pod kmetijo, ob potočku postavili mlin. Ta je bil v zemljiškem katastru prvič omenjen leta 1845 in je redno mlel, tako za potrebe družine kot za okoličane, vse do leta 1976, ko je umrl Marijin oče Jožef, potem še do 90. let občasno.

Mlinarska ni bila lahka

Čeprav so bili nosilci mlinarske dejavnosti pri nas skoraj izključno moški, je Marija vešča mlinarica: »Oba z možem sva mlinarskega dela vajena, tudi moja mama je mlela, kadar je bil oče bolan ali ni mogel. Pri hiši sem bila najmlajša od sedmih deklet, zato sem ostala doma in pri mlinu. Oče nam je vedno polagal na srce, da mlin ne sme propasti in to skrb je prenesel tudi na nas, da smo mlin ohranili in ga s pomočjo ravenske Kulturne skupnosti in mariborskega zavoda za spomeniško varstvo že leta 80 deloma obnovili.«

V tihi dolini je sonce kratkotrajen gost, zlasti pozimi, zato živahen potoček takrat rad zeledeni. Ko je moral še gnati mlinsko kolo za preživetje mlinarja in njegove družine, je moral njen oče pozimi pogosto s sekiro razsekati ledeni oklep, se spominja neprijetnosti mlinarjevega vsakdana sedanja gospodarica Marija Naveršnik. Njen mož Franc, ki se je k Tomaževim, kakor se je Marija pisala prej, priženil leta 1972, je bil dela v mlinu, kot tudi vseh drugih rokodelskih in kmečkih del, vajen že od doma, saj so tudi doma imeli mlin in kmetijo. Navajen je tudi težkega dela, saj je 40 let, vse do leta 2004, delal v železarni, a tudi delo v mlinu nikakor ni bilo lahko, pove. Voda pač vedno povzroča težave, še posebej ob neurjih, ko je trgala bregove. Tudi vreče žita, ki so ga v mlin pripeljali še na vozeh s konjsko vprego, so bile težke. Moral si se pravilno namestiti, da si lahko prenašal 50-kilogramske žaklje, je razlagal po mlinarsko opravljeni Franc, ko smo vstopili v prostoren mlin s kar tremi mlinskimi kamni. Nekoč je veliko leseno vodno kolo za mlinom poganjalo vse tri kamne hkrati, enega za pšenico, drugega za ajdo in tretjega za rž, danes pa, ko melje le še za zabavo in pouk, zavrti le srednji kamen.

Marija je odhitela spustit vodo iz manjšega zajetja na rake in ko je na veliko mlinsko kolo zažuborela voda, se je to v hipu poslušno obrnilo. V mlinu se je prebudila stara lesena priprava, ki smo jo še ravnokar opazovali kot muzejski eksponat. Žitna zrna je vodila na mlinsko kolo in iz njega zmleto moko v lesen zabojnik. Mlinar je pograbil vedro in ga po položnih stopnicah odnesel na podest z mlinskim »postrojenjem« (šteco) ter nazorno pokazal, kako so zrnje včasih vsipali v vsipalnik, tudi »grot« imenovan. Skozenj je žito enakomerno padalo med mlinska kamna in se zmleto zbiralo spodaj v »pajtl košu«.

Od košev do šitlnov

Ko je Marija preusmerila vodo še na drugo mlinsko kolo, so v hišici poleg mlina oživele tudi starinske stope. To so veliki leseni tolkači, navzgor jih dviga moč vodnega kolesa, ki ob padcu navzdol tolčejo žitno zrno v kašo. S tem tolčenjem namreč odstranijo trši ovoj žitnih zrn ajde, ječmena in prosa. To drugo mlinsko kolo je včasih gnalo vodno turbino za proizvodnjo elektrike. Električne žarnice so še pred drugo svetovno vojno razsvetljevale Povhovo in še nekaj okoliških domačij.

Medtem ko je mlinska naprava škripajoče in enakomerno drdrala svojo nostalgično pesem, je mlinar pokazal tudi fajhtnico, leseno korito, v katerem so žito vlažili, če se je po nekajletnem skladiščenju izsušilo. Če bi ga zmleli kar suhega, bi dobili preveč črno moko. Tudi mlinski kamni, če so bili preveč stisnjeni, so bili lahko krivi, da je bila moka preveč črna, sicer pa je bila bolj bela, je razkril nekaj skrivosti kvalitetnega mletja gospodar Franc, in nato odprl še vrata sobice, v kateri je nekoč prebival mlinar, ko je mlel. V njej so postelja, na katero je pri vzglavju še vedno prislonjena starinska palica pokojnega Jožefa, stol in miza, ter vzidana omarica; vse pohištvo je znal oče Jožef napraviti sam. V kotu je štedilnik, v katerem si je kuril pozimi. Tako kot njegov tast Jožef, ki je ob mletju žita popravljal in izdeloval tudi mlinske naprave, leseno posodje, vozove in orodje, zna tudi sedanji gospodar Franc Naveršnik poprijeti za vsako delo. Tudi šitlne ali cepljenke, smrekove deščice, s katerimi so prekriti vsi objekti Povhove domačije, zna še vedno nacepiti iz smrekovega debla.

Čeprav so mlinarjevi živeli v družinski hiši nad mlinom, je mlinar, tako je bilo pogosto, hodil v mlin kot v službo, in ker je mlel podnevi in ponoči, kadar je bilo dovolj vode, je v mlinu tudi spal. Posteljo si je postavil ob steno, v katero je v višini mize vzidal omarico. V njej je nekaj steklenine s šilcem tistega, »ki razkuži vse«, in starih brevirjev. Spodaj pod premičnim dnom pa je tudi skrivni kotiček, glineni vrč, ki so ga Marijini predniki vzidali kar v steno mlina, za shranjevanje dragocenosti. Mlinarji so bili nekoč malce bolj premožni kot okolica, če ne drugega, je bilo vsaj kruha pri hiši dovolj. Mlinsko kolo ga tudi danes lahko daje, če ga, tako kot pri Povhovih, ženeta ljubezen do dediščine in pridnost.