Tiskane izdaje
Bila je ena od najbolj krvavih bitk, ki so se bile v tridesetletni vojni, toda vse doslej ni bilo o njenih žrtvah ne duha ne sluha. Šele pred kratkim odkrito množično grobišče obeta nova spoznanja, med njimi tudi odgovor na vprašanje, ali so se bojevali sestradani in zeleni mladci ali dobro rejeni veterani.
Jutro 16. novembra leta 1632 je bilo megleno, zato se je veliko umiranje začelo z zamudo. Šele okoli poldneva so se meglice razkadile in protestantska vojska pod vodstvom švedskega kralja Gustava II. Adolfa je lahko planila v naskok.
Na polju pri mestecu Lützen v nemški deželi Saška-Anhalt se je bojevala proti cesarsko-katoliški vojski pod vodstvom Albrecta von Wallensteina. Klanje je trajalo ure dolgo, piše Spiegel online.
»V bitki je veljalo zgolj: ali on ali jaz,« pripoveduje Maik Reichel. »Zato so nasprotnika raje dvakrat zabodli, tako da ta zagotovo ni več vstal.« Zgodovinar in nekdanji poslanec socialdemokratske stranke stoji na polju ob robu mesteca Lützen.
Po bitki je bila zemlja tu prepojena s krvjo. »Kakih 20.000 mož se je bojevalo na vsaki strani. Med 6000 in 9000 jih je padlo,« pripoveduje Reichel, ki vodi muzej v mestu.
Ko so se vojščaki verske vojne bojevali na robu mesteca Lützen, se cesta, ki vodi proti bližnjemu Leipzigu, še ni imenovala »B 87«, temveč »Via Regia«. In prav tako še ni bilo doma za ostarele, ki ga vodi Rdeči križ, niti ne bližnjega supermarketa.
Toda preteklost je tu povsod prisotna. Arheologi so doslej preiskali tretjino bojišča, kar znaša okoli 1,1 milijona kvadratnih metrov. Še enkrat toliko ga bodo lahko preiskali, preostanek pa je že pozidan.
V zadnjih letih so arheologi lahko izkopali na tisoče predmetov, ki so ostali po bitki. Toda najpomembnejšo najdbo so odkrili šele pred kratkim – množično grobišče, v katero so pokopali žrtve brutalnega klanja.
Najbrž je eno od več ducatov, morda stotih grobišč. Arheologi so mrtve soldate izsledili s sistematičnimi izkopavanji. Med cesto in rumenocvetočim poljem ogrščice je zemlja zaradi izkopavanj še vedno gola.
Plačanci
Krvava bitka pri mestecu Lützen je znana predvsem po tem, da je v njej padel švedski kralj Gustav II. Adolf, ne pa zaradi njenega morebitnega vojaškega pomena – kajti zmagovalca ni bilo. Umiralo se je kljub temu.
Okoli 175 vojščakov leži pokopanih v množičnem grobu, ki so ga izrezali iz zemlje, ga dvignili z žerjavi in prepeljali v laboratorij, kajti arheološko delo je lažje opraviti v laboratoriju kakor na prostem.
Petinpetdeset ton težak kos zemlje, ki so ga iz logističnih razlogov morali razžagati na dva dela, skriva okostja. V laboratorijih deželnega urada za spomeniško varstvo in arheologijo v mestu Halle ga prav zdaj proučujejo. Leseni opaž skrbi za to, da najdba ne razpade na drobce.
O mrtvih iz okolice mesteca Lützen ne vemo veliko. Poleg Nemcev, Avstrijcev in Švedov so se tu borili tudi najemniški vojaki, recimo iz Škotske, Anglije in Hrvaške.
Umirali so za posledicami ran, ki so jim jih prizadejale helebarde, muškete, pištole, sablje, noži. Toda kdo so bili borci? So bili mladi zelenci ali stare sablje? So bili dobro rejeni ali sestradani? In od kod so prišli?
Vse to naj bi pojasnile analize deželnega urada iz Halleja. No, nekaj stvari je že razjasnjenih. Na primer ta, da so trupla k poslednjemu počitku položili skoraj gola, ker so jih pred tem oplenili.
Kljub temu so skoraj vsa trupla nadvse skrbno pokopali. Odnesli so jih z bojnega polja in položili v grob ob cesti, pri čemer so jih razporedili v dve vzporedni vrsti, tako da so se trupla stikala s stopali.
V obeh zemeljskih blokih je več plasti mrtvih. Raziskovalcem je za zdaj uspelo izkopati le del vrhnje plasti. Za pokop padlih niso poskrbeli preživeli tovariši – ti so namreč že zdavnaj odšli novim bitkam naproti –, ampak so morali neprijetno delo opraviti meščani Lützna, ki jim je priskočilo na pomoč 200 vojakov iz bližnjega garnizona Weißenfels.
»I« za »individuum«
Najdba iz Lützna načeloma ne predstavlja nekaj edinstvenega. Raziskovalci so na nemških tleh naleteli na že več množičnih grobišč iz časa tridesetletne vojne. Denimo pri gradnji neke hiše v mestu Höchstadt leta 1985, med kopanjem gramoza v Wittstocku leta 2007 in leto kasneje v Alerheimu.
Toda posebnost grobišča v Lütznu je najprej ta, da je sad sistematičnega – in uspešnega – iskanja. Zatem pa tudi v obsežnosti njegovega znanstvenega ovrednotenja.
Heiko Heilmann z leseno lopatko odstranjuje prst s kosti. Pod njegovo roko prihajajo na dan osupljivo dobro ohranjena okostja nekdanjih borcev. Doslej je izkopal že 20 skeletov.
Ostanke zemlje mora najprej poškropiti z vodo in jih navlažiti – šele zatem lahko iz njih izkoplje kosti. Roke, noge, ramena, medenice ali lobanje niso predmeti, na katere bi zrli zlahka in neprizadeto. Nepovezane koščice zbira v aluminijaste posodice.
Majhne ploščice dajejo mrtvim provizorična imena: »I1«, »I2«, »I3« in tako naprej. »I« pomeni »individuum«.
Dela so sicer šele na začetku. Toda nekaj je opaziti že na prvi pogled. Lobanja, ki pripada »I9«, kaže razločne znake udarca. In v medenici »I2« tiči svinčena krogla. Strel v naročje. Toda to, ali gre za Saksonca, Šveda ali Škota, bodo morale pojasniti šele analize z izotopom stroncija.
Te analize nameravajo raziskovalci iz Halleja prepustiti znanstvenikom z britanske Univerze v Bristolu. S tamkajšnjimi strokovnjaki so sodelovali že pri odprtju krste srednjeveške kraljice Edithe.
Postopek gre takole: izotopi kovine stroncija se v različnih predelih sveta pojavljajo v različnih razmerjih. Ker so vgrajeni v človeško telo, nam njihovo razmerje izda marsikaj o življenju posameznika.
Iz kosti je z nekaj sreče mogoče rekonstruirati kraj, v katerem je pokojnik živel zadnja leta pred smrtjo. Zobje, na drugi strani, nam govorijo o tem, kje je preživel otroštvo.
V prihodnjih mesecih bodo množično grobišče iz Lützna družno analizirali antropologi, kemiki, zgodovinarji, strokovnjaki za orožje itn.
»Vedno delamo interdisciplinarno. Arheologija stare šole se je izpela,« razlaga Alfred Reichenberger, tiskovni predstavnik deželnega urada. Dela se bodo zavlekla, toliko je že jasno.
Toda če se bodo iztekla po napovedih vodje muzeja v Lütznu Maika Reichla, potem bo ob njihovem koncu na robu nekdanjega bojišča stal center, ki bo namenjen obiskovalcem. Pričal bo o grozodejstvih vojne – tudi v opomin sedanjim generacijam. Kajti: »Zgodovina se ne ponavlja. Ima pa svoje navade.«
