»Močvirci« radi počnejo precej nore stvari

Petinštirideset let rodu Močvirski tulipani. Pri tabornikih doživijo ogromno nepozabnih trenutkov in se pri tem mimogrede še veliko naučijo.

sre, 01.01.2014, 18:00

»Močvirci smo 'kul', ker smo najboljši rod v Ljubljani; ker smo povezni že skozi generacije; ker imamo hiško, ki nas povezuje; ker počnemo najbolj nore stvari, ki jih drugi nočejo; ker je vsak zase poseben, skupaj pa smo najboljši; ker je to način življenja,« nizajo razloge za sodelovanje v taborniški organizaciji člani rodu Močvirski tulipani z Viča.

Filmček z izjavami predstavnikov vseh družin, od najmlajših medvedkov in čebelic (starih do enajst let), gozdovnikov in gozdovnic (od 12 do 15 let), popotnikov in popotnic (od 16 do dvajset let) ter raziskovalcev in raziskovalk (do 21 do 26 let) do najstarejših grč (nad 26 let), so posneli ob nedavni 45-letnici svojega rodu. Dočakali so jo s ponosom, saj so z več kot 180 člani številčno najmočnejši rod v Ljubljani. Njihovo društvo deluje na širšem območju zahodnega dela Ljubljane, do Brezovice, Loga, Dragomerja in Horjula.

Fantje so bili bolj vztrajni

Tega se ustanovitelji daljnjega leta 1968 najbrž niso nadejali. Iz kronike je razvidno, da je bilo na ustanovni skupščini na Osnovni šoli Bičevje 40 članov, starih od 11 do 14 let. Prvi odred je nastal predvsem ob podpori učiteljice Dragice Kregelj, med ustanovnimi člani pa so bili Borut Lenardič, Danilo Oražem, Barbara Oven, Borut Mavec in Igor Zore. Danes se smejijo zgodbici, kako so na Osnovni šoli Vič brez večjih težav, s pomočjo odločne učiteljice, pridobili člane za nov odred, takrat pa je bila zadeva očitno zelo resna. Matjaž Perpar je namreč mentorici, učiteljici v podaljšanem bivanju, rekel, da potrebujejo 32 novincev. Šla je po razredih in v vsakem kar določila po dva fanta in dekleti. Na uvodnem sestanku si nihče izmed njih ni upal manjkati in ustanovili so dva voda, ločena po spolih. Dekliški je kmalu razpadel, fantje pa so vztrajali in iz njihovih vrst je izšlo kar nekaj navdušenih članov.

Med njimi je bil Tomaž Čampelj, dolgoletni član, ki je poskrbel tudi za podmladek. Njegova hči Eva Čampelj – prav te dni je dopolnila dvajset let – je bila na prvem poletnem taboru stara pol leta in od takrat, kot pove v šali, ni manjkala niti enkrat. Zdaj vodi družino medvedkov in čebelic ter usposablja vodnike. »Otroci pri nas dobijo drugačne izkušnje obšolskih dejavnosti, doživijo ogromno nepozabnih trenutkov in se mimogrede naučijo veliko življenjsko pomembnih stvari. Predvsem pa najdejo prave prijatelje, kar lahko potrdimo vsi, ki smo že veliko let pri tabornikih,« poudari.

Močvirski tulipani so eden redkih rodov v Ljubljani, ki vodov nima ločenih po spolih. Njihovo središče je taborniška hiška na dvorišču viške podružnične šole na Tržaški cesti, kjer se srečujejo vsak teden. Zdaj jih je že toliko, da postaja pretesna, zato razmišljajo, da bodo sestanke organizirali tudi na šolah. Kako jim v teh časih uspeva premagati konkurenco virtualnega sveta in pritegniti toliko članov? Nedvomno zato, ker rod vodi dober tim, meni Eva.

Maša Okršlar, od prihodnjega meseca njihova nova starešina, torej odgovorna oseba društva, s širokim nasmeškom doda: »Zelo dobri prijatelji smo, ne zmanjka nam zamisli in to se razve in začuti. Na začetku šolskega leta naredimo manjšo propagandno akcijo po šolah, k priljubljenosti tabornikov pa je zadnja leta prispeval tudi prvi del filma Gremo mi po svoje, saj dokler ga niso začeli vrteti, marsikdo sploh ni vedel, da obstajamo.« Eva še omeni, da ima del zaslug tudi naš časopis, saj je eden od novincev povedal, da je prišel v njihove vrste zato, ker mu je oče v Delu pokazal reportažo z njihovega tabora v Bohinju.

Hitro pozabijo na facebook

Pred leti jih je bilo na taborih po 40, zdaj pa jih je 120. Do živega jim ne pride niti konkurenca sestrske skavtske organizacije. Pravzaprav nismo konkurenca, pravita sogovornici, saj obe organizaciji delujeta po skavtski metodi, ki jo je pred več kot sto leti postavil lord Baden Powel in stremi k temu, da mladim pomaga polno razviti osebne potenciale. Tako spoznajo drugačen način preživljanja prostega časa, se učijo samostojnosti, spoštovanja do sebe, drugih in do narave. Prav v naravi se dogaja največji del taborniškega programa, saj poleg sestankov, ki na sedežu društva potekajo vsak teden, redno pripravljajo različne akcije, izlete, med počitnicami pa petdnevne zimske in desetdnevne poletne tabore. To je način življenja, v katerega je običajno vpeta celotna družina.

»Na sestankih vodniki razložimo teorijo, saj na taborih živimo preprosto in sami skrbimo zase. Elektriko imamo zelo redko, zato telefonov in elektronskih naprav skorajda ni mogoče polniti, le vodniki jih imamo vedno pripravljene zaradi varnosti. Vendar poskrbimo, da je dovolj dejavnosti in druženja, tako da hitro pozabijo na facebook. Iz lastne izkušnje lahko povem, da zmagoslaven občutek, ko prvič sam zakuriš ogenj in si na njem spečeš hrenovko, premaga vsako internetno igrico,« pripoveduje Maša.

»Zaradi delovnih navad in vztrajnosti, ki jih pridobijo skozi taborniško urjenje, so naši člani praviloma zelo uspešni učenci, dijaki in študentje. S šestnajstimi leti nekateri pridejo v vodstveni tim, kjer se prekalijo še v teh veščinah. Vodniki se redno izpopolnjujejo na različnih seminarjih in delavnicah zveze tabornikov, zato znajo dobro ravnati z otroki, tudi tistimi najbolj razvajenimi.

Pri 25 letih se večina počasi »upokoji«, vendar v srcu ostanejo taborniki in se ravnajo po dvanajstih taborniških zakonih, ki jih v vseh teh letih ponotranjijo, zapisani pa so tudi na njihovih taborniških izkaznicah. Eva jo potegne na dan in prebere: »Tabornik je: zanesljiv, zvest, prijazen, pripravljen pomagati, discipliniran, veder, pogumen, plemenit, spoštljiv, vedoželjen, varčen in živi zdravo.«

Napovedujejo rekord

Njihov rod je znan po poznojesenski akciji Fotoorientacija po Ljubljani, saj je odprta tudi za družinske člane tabornikov in mimoidoče. Mnogi spoznajo, da svojega mesta sploh ne poznajo tako dobro, kot so menili. Letos so se preizkusili v temi Stara Ljubljana – iz delčkov starih razglednic so morali prepoznati znane stavbe in bilo je zelo zabavno. Veliko Ljubljančanov jih pozna tudi po tem, da v soboto pred dnevom mrtvih na Žalah pomagajo starejšim urejati grobove, prevažati zemljo in pesek. Pri tem se povežejo mlajše in starejše generacije in očitno je to po novem res potrebno, saj je med njimi v zadnjih letih zrasel zid nezaupanja. Kar precej so jih morali prepričevati, da jim res ponujajo brezplačno pomoč.

Močvirci, kot si sami pravijo, vsako leto pripravljajo tudi NOT – Nočno orientacijsko tekmovanje, na katero povabijo tabornike in skavte iz vse Slovenije, pridejo pa tudi ekipe iz Hrvaške. Razdeljeni v skupine po pet poleg testov v topografiji in podobnih taborniških nalog z lučko in kompasom raziskujejo teren v okolici Ljubljane na desetkilometrski progi. Prihodnje leto bo konec marca potekalo že 37. leto zapored. Zamisel so dobili njihovi nekdanji člani, navdušeni šahisti, ki so se srečevali tudi ponoči. Menili so, da bi lahko ponoči počeli še kaj drugega kot šahirali. Tako se je rodilo zahtevno tekmovanje, na katerem se vsako leto zbere tristo udeležencev, starejših od 16 let. A neutrudna Eva je napovedala, da bodo letos podrli rekord v udeležbi, in prišepnila, da bo proga letos nekoliko lažja, da bo prišlo več deklet.

Odprava v Cheshire

Jubilej so močvirski tulipani proslavili v svojem slogu, z zabavno prireditvijo v družbi predstavnikov stare taborniške generacije, z razstavo fotografij in dobrodelno predbožično tržnico izdelkov svojih članov. Pripravljajo finančno zahteven zalogaj – poleti se bodo gozdovniki in gozdovnice (43 otrok, starih do 12 do 17 let, in devet vodnikov) odpravili na za večino prvi mednarodni tabor Chamboree v angleškem kraju Cheshire. V vseh teh letih so se res izkazali in želijo jim omogočiti še to izkušnjo. Odprava bo trajala dva tedna, saj se nameravajo najprej za dva dni ustaviti v Parizu, ki ga bodo raziskovali na netipično turistični, taborniški način. Na poti do cilja, ki je med Liverpoolom in Manchestrom, se bodo seveda ustavili še v Londonu.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se