Tiskane izdaje
Vprašanje, ali mislijo, da gluhi in naglušni lahko plešejo, je kmalu dobilo nekaj odgovorov: »Verjetno lahko, vendar ne vem, ali imajo ritem,« se je oglasil dijak 3. a-razreda srednje gradbene šole v Mariboru, kjer so imeli v ponedeljek namesto ure nemščine uro seznanjanja z drugim tujim jezikom, slovenskim znakovnim jezikom. »Po drugih se zgledujejo in jih posnemajo,« je naprej ugibala njegova sošolka.
Žiga Bedenik, Silvo Čeh in Snežana Pauletič, ki ju je spremljala kot tolmačka iz Društva gluhih in naglušnih Podravja Maribor, so se še naprej muzali. Pravilen odgovor sta razkrili prostovoljki Tina Lapi in Mojca Bizjak: »Lahko plešejo, saj čutijo ritem, zlasti tresljaje, ki jih povzročajo basi.« Navsezadnje je bil gluh sloviti skladatelj Ludvik van Beethoven, tudi bobnar Metallice Lars Ulrich ima okvaro sluha, so izvedeli dijaki.
Nevidna ovira
Odgovor res ni prav presenetljiv, toda med uro je bila v razredu tišina, kakršno bi sicer težko pričakovali od skoraj trideseterice najstnikov. Skupina, ki je bila na obisku, je nastala v projektu Posluh. V okviru Evropske prestolnice mladih ga izvaja mladinski center IndiJanez, ki sicer vodi Klub MC v Pekarni in se predstavlja nekako takole: »Smo mladi, odvisni od rock'n'rolla, svobodomiselni, tolerantni do drugačnih ...« Zamisel za Posluh se je, kot je povedala vodja projekta Saša Milešič, porodila v klubu MC, ki ga obiskujejo tudi nekateri mladi gluhi.
Cilja projekta sta dva: ozavestiti slišeče o težavah, s katerimi se srečujejo mladi gluhi, in te vključiti v predstavljanje te svoje nevidne invalidnosti. »Radi bi pomagali porušiti nevidno oviro med slišečimi in gluhimi,« je poudarila Saša Milešič. Zato so se povezali z društvom gluhih in naglušnih Podravja ter hkrati na tečaj znakovnega jezika poslali mlade prostovoljce, ki so se prijavili za sodelovanje. »Ugotovili smo, da če se hočemo tega resno lotiti, se moramo naučiti osnov znakovnega jezika,« je pojasnila. Na intenzivni in posebej prilagojeni tečaj je šlo približno 25 mladih, nekateri se bodo udeležili tudi nadaljevalnega tečaja, ki se bo začel ta mesec in bo trajal do predvidoma avgusta.
Tina Lapi je absolventka razrednega pouka in se je projektu pridružila zaradi svojega nadaljnjega dela, kajti gluhi otroci se lahko vključujejo tudi v javne osnovne šole. Mojca Bizjak je absolventka sociologije kulture in primerjalne književnosti in je preprosto hotela delati nekaj prostovoljno, kot sta razlagali dekleti, ki sta začeli uro seznanjanja dijakov s svetom tišine. Ob njiju je bila še študentka psihologije Ines Kožuhar, ki ravno tako meni, da ji to znanje pri študiju in nadaljnjem delu lahko zelo koristi. Čeravno so začetnice, je bilo opaziti, da se je mahanje z rokami že intenzivno pritihotapilo tudi v njihov vsakdanji pogovor s slišečimi.
»Vse se da zmeniti«
Njihove kretnje so sicer še zelo osnovne, sta podala strokovno oceno Silvo in Žiga, a kljub temu se da vse zmeniti, kakor je njune kretnje v besede prevedla Snežana. Pravzaprav »se vedno da zmeniti«, tudi če ljudje ne znajo kretati, je eno izmed sporočil, ki jih želijo posredovati mladi mladim, le nelagodje, ki pogosto poseže vmes, je treba premagati. Navsezadnje je vse mogoče pokazati.
»Na zabavi smo ves večer plesali gangnam style,« je pisalo na listu, ki sta ga Tina in Mojca pomolili pred dijaka, ki je bil iz zadnje vrste vpoklican za prostovoljca. Nikakršnega dvoma ni bilo, da bo fant s skrbno urejeno pričesko znal uprizoriti to, kar je pisalo na listu. Dodati je bilo treba le še nekaj podatkov, kot sta »včeraj« in »zabava«, in Silvo in Žiga sta brez težav uganila, kaj jima je hotel povedati. Eden izmed osnovnih načinov sporazumevanja s slišečimi je sicer branje z ustnic: gluhi lahko preberejo do 60 odstotkov vsebine z ustnic, a v povprečju je razumejo približno 30 odstotkov, sta dijakom povedali Tina in Mojca. Ker je komunikacijska ovira pogosto tako velika, se gluhi bolj ali manj zadržujejo v svetu sebi podobnih, je dodala Snežana.
Kodrasti Silvo
Toda prej ali slej se morajo mladi, ki se želijo izšolati, prebiti v svet slišečih. Štiriindvajsetletni Silvo je še pred nekaj leti obiskoval gradbeno šolo v Mariboru, zdaj je študent gradbeništva v Ljubljani. Predstavi se tako, da ob svojih laseh z desno roko naredi kretnjo, ki ponazarja kodre. Ko je bil majhen, je imel zelo kodraste lase, je pojasnil, zato so mu gluhi in naglušni nadeli takšno kretnjo. Ni popolnoma gluh, je pa težko naglušen. Zaradi tega so ga starši dolgo imeli preprosto za bistveno bolj mirnega kot svoje druge otroke – dokler niso postali pozorni, da ga še tako hudo ropotanje, ki je na kmetiji pogosto, ne vznemiri.
Pri sedmih letih je dobil slušni aparat, zato je lahko hodil v šolo s slišečimi, toda komunikacijska ovira je kljub vsemu velika, zlasti med študijem, je povedal. Njegov materni jezik je navsezadnje jezik kretenj, slovenščina je zanj tuji jezik, je Snežana opozorila dijake in spomnila na pogosto zmoto, da lahko gluhim vse povemo preprosto tako, da jim napišemo na list. Ali da je znakovni jezik univerzalen: »Ne, znakovni jezik je v vseh državah drugačen, tudi narečja ima,« je dodala Tina. In nekateri gluhi, če niso v stiku z drugimi gluhimi, se znakovnega jezika niti nikoli ne naučijo, ampak ustvarijo v pogovoru s svojci svoj način sporazumevanja – kot se je potrdilo, ko je Tina v razredu vprašala, ali pozna kdo koga, ki je gluh. »Moja babica je gluhonema,« je povedal dijak, »toda ne govori tako kot drugi gluhi ...«
Na stran počesani Žiga
Medtem ko Silvo še malo sliši in je dijakom lahko povedal vic, se mora Žiga učiti tudi govora. Zdaj na pedagoški fakulteti študira športno trenerstvo. Na predavanjih ga spremljata tolmačka in zapisnikarica, a da bi lahko začel po študiju tudi delati, se bo moral naučiti še nekaj govora. To, kar je slišečim samoumevno, je zanj zelo težko, je opozorila Snežana. Toda Žiga je odločen: »To je moja velika želja. Zelo rad imam gibanje, vse športe.« Tudi ko se predstavi svojim prijateljem in znancem iz kroga gluhih in naglušnih, uporabi »frizersko« kretnjo. Poimenuje ga gib, ki kaže pričesko, počesano na stran.
Silvo in Žiga sta v svetu gluhih dobesedno Silvo in Žiga le takrat, ko svoje ime črkujeta v znakovni abecedi. In toliko, da so znali pokazati svoje ime, so se je naučili tudi dijaki – pa še nekaj kretenj, kot so osebni zaimki, kako se pokaže včeraj, kaj je danes in kaj jutri, kaj je dijak in kaj dijakinja in kako gluhi povedo, da jim je vseeno, kako naročijo pijačo, kako si zaželijo dober tek in kako si pomahajo v aplavz.
Andreja Kurbus, eno izmed še vedno dokaj redkih deklet na gradbeni šoli, je ob odhodu iz razreda še znala črkovati svoje ime v slovenskem znakovnem jeziku. Dotlej se še ni poskušala pogovarjati z gluhim ali naglušnim človekom, a ob koncu ure je presodila, da bi se pravzaprav lahko. »Bi jim že kako pokazala,« je prostodušno dejala, »saj so enaki kot mi.«
