Na smetišču do uporabnega in šik Depoja

»Od centrov ponovne uporabe se razlikujemo po tem, da poskušamo v stare stvari vnesti umetniško noto. Fantje, ki delajo v zbirnem centru, mi spravijo tisto, kar jim naročim, potem pa buljim v zavrženo reč in tuhtam, kaj bi iz nje lahko nastalo,« pravi igralec Damir Leventić, ki v prostem času umetniško ustvarja tudi v drugih smereh. Pospešeno tudi za Depo.

»Ja, tudi take stvari iz 80. in 90. let, kot je ta mizica, imajo potencial. Lahko ji spremeniš noge ali pa narediš kaj novega, denimo, veliko trzalico za kitaro,« v smehu pripomni med ogledovanjem steklene klubske mizice, ki je najbrž zato, ker je povsem iz mode, končala v vrhniškem zbirnem centru. Skupaj s še neštetimi drugimi povsem uporabnimi rečmi zdaj čaka na prelevitev v priložnostnem skladišču in ateljeju oziroma leseni baraki, ki je na smetišču ostala še iz časov, ko so gradili avtocestno povezavo do morja.

Kot pojasni Damir, ga je lani vodstvo Komunalnega podjetja Vrhnika (KPV) skupaj s soigralcem Sašem Rajakovićem povabilo, naj pripravita zanimivejši dan odprtih vrat, pri tem pa so si želeli, da kreneta v smer, o kateri so razmišljali že kakšnih pet let: kako zavržene reči znova privlačno obuditi in iz tega zasnovati dolgoročni program podjetja. »Želeli so program reuse in redizajn, torej ponovne uporabe in predelave, kar v resnici ni nič novega, je pa privlačno in zanimivo, še zlasti ker je zadnja leta v modi retro. Ta opominja tudi na to, da bi lahko bolj cenili svojo oblikovalsko oziroma pohištveno dediščino,« poudarja Leventić. Zdaj zaradi znamke KPV – Depo – na smetišče prihaja pogosteje in z njega rešuje tisto, kar se mu zdi, da bi lahko z nekaj dobrimi rešitvami postalo privlačen kos notranje opreme.

Največja trofeja

Kaj pa v kupu odpadkov šteje za največjo trofejo? »Najbolj se razveselim kakšnega vintage pohištva, torej klasičnih jugoslovanskih foteljčkov in drugih kosov opreme iz 70. let prejšnjega stoletja,« razlaga med postankom v enem od šotorov v zbirnem centru, kjer sta možaka razstavljala otroški avtosedež na najmanjše sestavne dele. »Samo poglej, kaj vse je tukaj! Smučke, otroška kolesa, okvirji, tu je stol iz 70. let, plastična okna, vzmetnice, otroški stoli ... Drugače pa je veliko povsem novih stvari. Ljudje zdaj že odmetavajo Ikeiino pohištvo, stran mečejo prav vse. Zelo veliko je knjig, ki jih obiskovalci lahko brezplačno vzamejo pri vhodu v poslovno poslopje zbirnega centra. Tu se znajde veliko koles, pohištva in tehnike, kar samo dokazuje, da smo potrošniška civilizacija, ki na veliko odmetava.«

Damir Leventić, za katerega je največji izziv iz obstoječega ustvariti nekaj povsem drugega, vidi svoje poslanstvo v projektu tudi v povezovanju z različnimi kreativci; od notranjih oblikovalcev in kiparjev do mizarjev.

Njihova druščina za zdaj šteje sedem članov (med njimi so še kipar Jaka Mihelič, plesalec Dušan Teropšič, unikatni mizar Branko Levič, scenograf in režiser Tomaž Štrucl in kostumografinja in izdelovalka violin Slavica Janošević), a Leventić pravi, da je na njihovi ustvarjalni barki še prostora. Vsekakor bo projekt dodobra razširil jadra predvidoma jeseni, ko naj bi se preselili v središče Vrhnike, kjer bo delovala trgovina, v njej pa bodo občasno prirejali tudi delavnice. Do tedaj je njihove izdelke mogoče kupiti na facebook strani Depo.

Pod imenom Depo poleg marsičesa, kar so samo restavrirali, že od začetka zime navdušuje tudi prava kolekcija z imenom The Winter is Coming (Zima prihaja), v kateri kar poka od retra. Damir, ki čuti veliko navdušenje in strast do predmetov iz 70. let prejšnjega stoletja, je v njeno središče postavil več desetletij stare smuči z leseno sredico v privlačnih rdeče-belo-modrih barvah, ki so zdaj že prava redkost. Iz njih je uokviril ogledalo, ustvaril klop in jih narezal v številne obešalnike.

»Obešalniki s smučarskimi vezmi so bili konec leta, ko smo se predstavljali na dveh prazničnih sejmih na Vrhniki, prava prodajna uspešnica. Tudi meni se zdi ta kolekcija najbolj zabavna. Zdaj bom vanjo uvrstil še police iz spodnjega, kovinskega dela drsalk in stekla,« pripoveduje sogovornik. Iz odpadnih lesenih palet je med drugim zasnoval smetišnice z visokim držalom, iz starinskih pisalnih strojev pa lične obešalnike. Iz ogrodja starih koles so nastali uparjalniki za eterična olja in pepelniki, iz starih majic vrečke za kupce, iz kolesarskih svetilk pa so nastale namizne svetilke z lesenim ogrodjem.

Nove reči iz obstoječih

Kot poudarja, je rdeča nit blagovne znamke Depo to, da »nove« reči nastajajo iz že obstoječih, ne da bi za to potrebovali kakšen nov material. »Denimo, novo blago je dopuščeno samo pri redizajnu fotelja ali stolov,« omeni in pokaže na enega tako osveženih foteljev iz 60. let prejšnjega stoletja. Po prenovi dosega ceno 90 evrov.

»Imamo tudi bicikle. Tale krasni primerek je samo očiščen in pripravljen za vožnjo. Koles je dosti, toda pri kosih iz Depoja mora biti še neka dodana vrednost. Takšne predelave so delo Jake Miheliča,« pripoveduje ob enem takih s širokim krmilom, ki omogoča bolj uživaško vožnjo. A še več radovednosti vzbudita televizijska sprejemnika iz začetnih let televizijske zgodovine. »Iz teh dveh bosta nastala akvarija. In ko bomo imeli skladišče, bomo hranili še več takih reči. Rad bi ustvaril tudi depo gledališke scenografije, ki bi jo lahko posojali. Ko bo zaživela trgovinica, pa bomo za vsak prodan avtorski izdelek dobili nekaj evrov,« sogovornik upre pogled v bližnjo prihodnost. »Smeti« večinoma predeluje v svojem ateljeju na Metelkovi, s takim pohištvom pa je opremil tudi svoje stanovanje. Prihodnost Depoja vidi v povezovanju s študenti notranjega oblikovanja ali katere od umetniških smeri, ki bi tu lahko našli tudi temo za svojo diplomsko nalogo, razmišlja na glas. »Moj kruh je igralstvo,« doda. Igra v predstavah Špas teatra, Dejmo stisnt teatra in zasedbe Improvokatorji. »Pa depo? Je hobi?« »Nič ni hobi, vse je zelo zares!« odgovori s pritajenim nasmeškom.

Vse je zelo zares še zlasti zato, ker zavržemo ogromno stvari. V KPV, kjer bodo letos poleg 50-letnice delovanja proslavili tudi 19 let ločenega zbiranja odpadkov, opažajo, da se delež ločenega zbiranja in ozaveščenost zadnja leta na Vrhniki, v Borovnici in Logu - Dragomerju sicer povečujeta in dosega že 75,85 odstotka, toda prebivalci še vedno zavržejo izredno veliko uporabnih stvari.

Staro boljše kot ceneno novo

»Lani smo odprli svoj zbirni center, prej ga je za naše podjetje vodilo podjetje Center za ravnanje z odpadki Vrhnika. S tem smo dobili vpogled v to, kaj vse konča v zbirnem centru in predvsem, kakšne količine odpadkov se naberejo vsak dan znova. Pogosto med njimi končajo kavči, ki so samo malo oguljeni ali umazani. Toda ker so danes stvari, vsaj tiste slabše kakovosti, tako poceni, nihče več ne razmišlja, da bi kavč odpeljal k tapetniku. Četudi bi mu s tem omogočili delo in zmanjšali odpadke,« opominja Jožica Rupnik, vodja enote Odvoz odpadkov v KPV. Podatki, ki jih je zbrala lani, kažejo, da se je na prebivalca treh občin nabralo po 254 kilogramov koristnih odpadkov in 81 kilogramov smeti oziroma mešanih komunalnih odpadkov, od katerih je približno osem odstotkov kosovnih odpadkov.

Po njenih besedah želijo s projektom Depo ozavestiti uporabnike, da začutijo, da je staro boljše kot ceneno novo, saj so nekoč nastajale kakovostnejše reči, ki imajo povrhu tudi neko zgodovino in patino. »Ker ne delujemo kot centri ponovne uporabe, ki se financirajo tudi iz evropskih sredstev, pa predelanega oziroma restavriranega ne moremo prodajati po tako nizkih cenah, kot jih lahko postavijo oni. Ta stol vsi občudujejo, a jim je 35 evrov preveč, čeprav smo ga redizajnirali pod ceno,« pravi sogovornica. Med cilji projekta našteva že znana dejstva: zmanjšanje količine odpadkov, ohranjanje naravnih virov ter ponudba unikatnih ali vsaj kosov, ki vzbujajo nostalgijo po časih, ko smo se vozili s ponyji in se smučali s suličastimi elankami.