Tiskane izdaje
Siva kučma, bela brada, Juri Muri v Afriki, Slonček Jakonček so otroške pesmice, ki marsikomu že desetletja odzvanjajo v ušesih. Njihove melodije so ponarodele malokdo ve, da so bile napisane za otroški pevski zbor RTV in da so se najprej vrtele na radiu.
Od njihovih prvih posnetkov je minilo že več kot pet desetletij, v njihovih vrstah so se zamenjale številne generacije, sloves in vloga otroškega in mladinskega pevskega zbora RTV pa ostaja. Nazadnje so nastopili na proslavi ob 60. obletnici Zveze prijateljev mladine in s pesmijo Lepo je v naši domovini biti mlad dvignili na noge vso dvorano.
Čeprav so se časi spremenili in prevladuje vtis, da je za uspeh na glasbenem področju bolj kot glasbene sposobnosti odločilna zunanja podoba, se merila za članstvo v otroškem ali mladinskem pevskem zboru niso spremenila. Za ubrano petje sta potreba razvit posluh in dober glas, kar mora bodoči član ali članica pevskega zbora RTV dokazati na glasovnem preizkusu, ki je vsako leto na začetku septembra.
Sodelovanje s Siddharto
Da bližnjice do njih ni, smo se lahko na lastna ušesa prepričali, ko smo jih pred kratkim obiskali na vaji. Razigrana dekleta in petnajst fantov v 60-članskem otroškem zboru, stara od šest do dvanajst let, so se umirila takoj, ko so posedli pred klavir v studiu 26 Radia Slovenija.
Natanko so vedeli, da jih v naslednji uri in četrt čaka trdo delo pod vodstvom Anke Jazbec, saj imajo konec maja letni koncert. Dirigentka jih preseneti z novico, da jih je skupina Siddharto povabila, naj na njihovem koncertu v Cankarjevem domu 17. junija skupaj zapojejo pesem Eboran (Narobe).
Najprej je na vrsti upevanje, da se glasilke ogrejejo: bla, bla, bla, blaaaa ... »Kaj skače – trebuščki ali ramena?« vpraša Anka in jih tako spomni na pravilno dihanje s trebušno prepono. Za ogrevanje nama s fotografom zapojejo še Lepo je v naši domovini biti mlad in prava vaja se lahko začne.
Do letnega koncerta morajo naštudirati še veliko pesmi. Na koncu za bližnji rojstni dan zapojejo Vse najboljše za te dvojčicama Nini in Daši, ki sta pravkar dopolnili dvanajst let in se na vaje vozita iz Pivke. Tudi mnoge druge na vaje vozijo starši – čisto drugače kot včasih.
Začeti je bilo treba čisto na novo
Anka Jazbec je prišla na mesto zborovodkinje septembra 2004. Prej je bila učiteljica glasbe na glasbeni in osnovni šoli Šmartno ob Paki. Tam je dve desetletji vodila mladinski pevski zbor in ga popeljala med najboljše v Sloveniji. Njeno energijo je opazila radijska producentka Janja Velkavrh in jo povabila k sodelovanju. Čeprav je takrat vodila še mešani pevski zbor Svoboda Šoštanj in se je odločila še za študij glasbene pedagogike na akademije, je po krajšem oklevanju izziv sprejela.
»Začela sem iz nič, zbor ni imel vzpostavljenega reda, otroci niso bili povezani. Bilo jih je malo, niso prav dobro peli. Sprva sem si po tihem želela, da bi lahko pripeljala otroke iz Šmartnega, saj bi takoj zapeli, kot je treba,« se spominja. Ko ji je uspelo vzpostaviti odnose med njimi, se je lahko začelo na novo.
Pri otroškem pevskem zborčku je pomembno, da so prijatelji, da z veseljem prihajajo na vaje, poudarja Anka. Kot mama štirih otrok dobro ve, kdaj je mora biti stroga in nepopustljiva in kdaj je treba ubrati prijaznejše tone.
Sčasoma se je zbor izpopolnil z novimi člani in dosegel raven, primerno zboru nacionalne RTV-hiše. Vse več so nastopali in spet začeli dosegati zavidljive uspehe, tako da so leto 2007, ko so praznovali petdesetletnico svojega obstoja, dočakali v polni formi.
V Slovenski filharmoniji so izvedli glasbeno pravljico Gal v Galeriji, ki sta jo prav zanje napisala Svetlana Makarovič (besedilo) in Tadeja Vulc (glasba). Istega leta je so sodelovali tudi s slovitim Bolšoj teatrom v operi Boris Godunov. Pogosto jih spremljata ansambel ali manjši orkester iz vrst članov Simfoničnega ali Big Bend orkestra RTV.
Trdo delo in rezultati
»Otroci imajo radi red in cenijo rezultate, zato vztrajajo, čeprav je sodelovanje v takšnem zboru v današnjih razmerah velika obveznost,« razlaga zborovodkinja. Vaje imajo dvakrat na teden po uro in petnajst minut brez premora, poleg tega pogosto nastopajo in snemajo za radio. Zadnja leta so je njihova stalna obveza snemanje za radijsko oddajo Violinček, v kateri najmlajšim predstavljajo skladbice, napisane posebej zanje.
Tudi če ne nadaljujejo glasbene kariere, v teh letih na osebnostnem področju pridobijo veliko. Naučijo se discipline in natančno prisluhniti drug drugemu. Pridobijo tudi občutek za različne glasbene zvrsti in znajo razlikovati dobro glasbo od slabe, kar je dota za vse življenje. Predvsem pa postanejo bolj samozavestni, izgubijo strah pred nastopanjem.
Na novo so posneli najbolj znane pesmice iz repertoarja zbora: Mavrica – 100 pesmi Janeza Bitenca, Vesela hišica – 100 pesmi Janeza Kuharja. To sta imeni, ki sta tesno povezani z zgodovino obeh zborov. Skladatelj Janez Bitenc je leta 1957, ko je bil na radiu urednik za mladinsko glasbo, dal pobudo za ustanovitev obeh zborov, Janez Kuhar pa je bil prvi zborovodja otroškega zbora.
Oba sta zanj prispevala večino pesmi, medtem ko so za mladinski zbor večinoma pisali skladatelji, kot so Karol Pahor, Marjan Kozina, Marijan Lipovšek, Pavel Šivic, Marijan Vodopivec, Ciril Cvetko, Borut Lesjak, Blaž Arnič, Jakob Jež in drugi. Tretje ime, ki je pomembno zaznamovalo zgodovino obeh zborov pa je dolgoletni zborovodja Matevž Fabjan.
Za mladinski zbor spet avdicijo
Vsaj snemanja, če se le da, zbora opravita v okviru vaj. Zato pa je potrebno zbrano in disciplinirano delo, saj morajo nove pesmi naštudirati zelo kratkem času. Do letos, ko je kriza nekoliko zavrla radijsko produkcijo, so morali vsak mesec prispevati dve novi pesmi, eno umetno in eno ljudsko. Pevci v zboru ostajajo povprečno štiri, pet let, in odhajajo, dokler ne dosežejo starostne meje dvanajst let. Nekateri se vključijo še v mladinski zbor, vendar se morajo znova dokazati na avdiciji.
Od leta 2003 vodi mladinski zbor Tomaž Pirnat, pred njim pa so bili na tem mestu Majda Hauptman, Dinko Fio in od leta 1968 legendarni Matevž Fabijan. Pod njegovim vodstvom je zbor dozorel do te mere, da je zmogel širok repertoar umetniških del, od renesanse do sodobne glasbe, od ljudskih do umetnih pesmi in kantat.
Z njim se je proslavil na domačih tujih odrih. Štiridestletnico so 1997. proslavili s kantato Skok čez rob sveta Alda Kumarja, izdali zgoščenko z največjimi uspehi – Kogojev Metuljček, Ježeva Izštevanka, Čenčarija Darijana Božiča, Mačja predilnica Uroša Rojka in slovenskimi ljudskimi pesmimi, po katerih so bili prepoznavni.
Uspehi doma in v tujini
Pod taktirko Tomaža Pirnata, sicer profesorja klavirja in nauka o glasbi na domžalski glasbeni šoli, nadaljujejo niz uspehov doma in po svetu. Petdeseto obletnico so proslavili z muzikalom Roka Goloba Čudežno drevo. Leta 2010 so na tekmovanju v Neerpeltu prejeli zlato medaljo z odliko, naslednje leto so na festivalu Young2011prague v Pragi v spet zmagali v svoji kategoriji.
»Uspehi, ki so plod sodelovanja v dobri skupini, jim pomenijo veliko. Najbolj cenijo tiste, za katere se morajo zelo potruditi. Poskušam jih čim bolje voditi in skrbim za to, da se med seboj dobro razumejo, ker je to za vsako skupino zelo pomembno. Za nagrado vsako leto načrtujem kakšno večdnevno gostovanje v tujini,« pripoveduje zborovodja.
Zbirka mobitelov na klavirju
Njihova vaja se začne tako, da dekleta – fanta sta v tem zboru samo dva – na klavir odložijo mobitele. Je težko delati z mladenkami v tej starosti, vprašam Tomaža Pirnata, medtem ko njegova pomočnica, učiteljica petja Teja Saksida upeva zbor. Z drobnim nasmeškom na ustih pojasni, da mu ni težko, ker ima to delo rad.
»Na vokalni ravni so že čisto na drugi ravni kot v otroškem zboru. Z njimi že lahko delamo na konkretni pevski vokalni tehniki. V naših vrstah je veliko nadarjenih pevk in poskušamo jih čim bolj podpirati v razvoju. Tiste, ki imajo kakšno težavo, jo lahko rešijo, saj Teja dela s posameznicami in manjšimi skupinami. Ena od naših pevk je naredila sprejemni izpit na akademiji na Dunaju,« ponosno pove Pirnat.
Je avdicija zahtevna? Vsako leto, imamo na začetku šolskega leta avdicijo, da zapolnimo mesta, ki so se izpraznila po odhodu bodočih maturant, pojasni. Sprejmejo jih različno število, štiri ali pet novink. Spodnja meja je dvanajst let. Za tiste, ki so šli skozi Ankino šolo, načeloma ni težav. Morda je nekoliko težje za zunanje, ki ne poznajo načina dela. Zato je vredno poskusiti že v otroških letih.
