Tiskane izdaje
Marsikdo bi potrdil, da je knjiga najboljša prijateljica. Da jim »zaupamo« marsikaj, pa razkrivajo tudi mnoge drobnarije, tramvajske vozovnice, fotografije, podobice svetnikov in celo kakšen bankovec, ki jih tu in tam, zataknjene med platnice, odkrijejo knjižničarji. V Slovanski knjižnici že nastaja zbirka po zaslugi knjižničarja Jurija Primožiča, pristojnega za domoznansko dokumentacijo, ki sam sebe šaljivo predstavi za najstarejši inventar Slovanske knjižnice. Knjiga pride do nas vedno z nekim namenom in ima svoje življenje, vrednost pa ji običajno poklonijo lastniki, bralci in uporabniki, še zlasti, če so znane osebnosti, poudari uvodoma in doda, da imajo knjige različno usodo.
Registriranih med 300 in 350 vpisov
»Spremljamo jih lahko predvsem tedaj, ko imajo lastniški vpis ali posvetila, ki nam povedo, čigava je bila knjiga in kako je prehajala iz rok v roke,« je dejal sogovornik, preden je začel odpirati platnice knjig, v katerih so najdragocenejši primerki svoje vrste. V Slovanski knjižnici imajo registriranih med 300 in 350 vpisov, podpisov oziroma posvetil, kar je po Primožičevi oceni kakšna desetina tistih, ki jih (najbrž) hrani celotnem knjižnični fond.
»Za nas je gotovo najpomembnejša prva izdaja Prešernovih Poezij, saj je zelo redka, kot knjiga, vezana v krašeno usnje in z zlato obrezo, pa je lepa že sama po sebi. Je iz zbirke oziroma knjižnice Antona Aškerca, prvega ljubljanskega mestnega knjižničarja in arhivarja,« pojasni sogovornik in na notranji strani platnic pokaže na rahlo šaljivo posvetilo v Prešernovi lastnoročni lični pisavi: »Blagorodni gospodični Alojziji Crobath se predèrzne té búkvice podáti dr. Prešerin«. To je bilo namenjeno hčeri ljubljanskega odvetnika Blaža Crobatha, Prešernovega delodajalca med letoma 1834 in 1846, Alojzija Crobath pa je danes večini bolj poznana kot (poznejša) slovenska pesnica in prevajalka Luiza Pesjakova, katere imenitnost lahko med drugim občudujemo tudi v Narodni galeriji na portretu Mihaela Stroja iz sredine 19. stoletja.
Cankarjeva posmrtna maska
Najstarejša knjiga, ki jo hrani Slovanska knjižnica, sega v leto 1575. To je rodovnik plemiške rodbine Auerspergov, ene najbogatejših in najvplivnejših v avstrijskem cesarstvu (»Herbardi Aurspergy baronis etc.«). »Tu piše, da je Ex libris ab Aurspergy, torej da je iz njihove knjižnice, ki so jo po vsej verjetnosti imeli v Turjaškem dvorcu. Kako je knjiga zašla k nam, ne vemo, a po vsej verjetnosti bodisi po zaslugi Aškerca bodisi po zaslugi našega dolgoletnega ravnatelja, bibliofila in profesorja dr. Franceta Dobrovoljca, ki je imel žilico za take reči,« je pospremil zapis z nalivnim peresom in že odprl knjigo s podpisom grofa grofa Otta Barba Waxensteinskega, prav tako člana ene znamenitih plemiških rodbin na Slovenskem. »To nam je podaril Štefan Tausig, znani vodja ljubljanskega Trubarjevega antikvariata, alfa in omega bibliofilstva,« pojasni povezave, ki so knjigo pripeljale v knjižnico.
To in še mnoge druge, ki sodijo med njihovo najdragocenjše gradivo, hranijo v posebni kletni sobi, zbirko pa dopolnjuje še ena zanimiva neknjižnična enota: ena od treh posmrtnih mask Ivana Cankarja, ki je v knjižnico s pisateljevega zadnjega naslova (pri intimni prijateljici Mileni Rohrmannovi) prišla po zaslugi gospe Mete Mencinger, vnukinje pisatelja dr. Janeza Mencingerja. Soba, v kateri je stanoval Cankar, se je tako rekoč nedotaknjena ohranila vse do začetka 80. let prejšnjega stoletja, razkrije sogovornik. Da je maska originalna, pa potrjuje tudi kocina iz Cankarjevega brka, ki se je zataknila v mavčni odlitek.
Listek, ki je najbolj pri roki
»Dokumentirali smo že lepo število posvetil, opomb in lastniških vpisov iz naših knjig, med njimi veliko takšnih, ki so jih avtorji zapisali prav Slovanski knjižnici, denimo pisatelja Antona Ingoliča, pesnika Toneta Pavčka ...« razkriva Primožič, vendar knjig s posvetili ne hranijo posebej kot fizično ločeno zbirko tako zaradi prostorske stiske kot tudi zaradi nesmiselnosti takega početja v digitalizirani dobi, ki omogoča vpogled v gradivo na spletu.
Po Primožičevi zaslugi pa v Slovanski knjižnici v zadnjem času shranjujejo tudi vse mogoče vsakdanje drobnarije, ki so jih ljudje pozabili v knjigah, večinoma listke, ki so bili tisti hip najbolj pri roki za zaznambo prebrane strani, med njimi tudi takšne v staronemščini in latinščini, stare okoli 150 let. »Malce prepozno smo lotili tega, tako da ne vemo, koliko takšnega gradiva smo morebiti vrgli vstran tudi med obdelavo knjižničnega fonda za podatkovno bazo Cobiss. Če nisi pozoren na te reči, jih zlahka spregledaš. Zdaj, če kaj najdemo, shranimo in dokumentiramo, kje smo kaj našli, škoda je le, da nimamo časa, da bi se temu gradivu lahko bolj posvetili. Vseeno upam, da se bo kdaj našel čas, da bomo te najdene bisere - mnogi od teh so res biseri – lahko tudi ustrezno predstavili, saj so zanimive priče preteklosti,« je prepričan.
K shranjevanju oziroma oblikovanju posebne zbirke pa so ga spodbudili tudi žigi, ki jih je našel med platnicami knjig, saj ti med drugim pričajo o lastništvu ter razkrivajo, kako so knjige potovale po knjižnicah oziroma kako so določene ustanove menjale svoja imena. Tako lahko sledimo tudi nastajanju nekdanjih ljubljanskih knjižnic, zdaj združenih v Mestno knjižnico Ljubljana.
Posvetila in druge zanimivosti, ki so jih našli v knjigah, nameravajo vnesti v podatkovno bazo Galis, ki jo uporabljajo muzeji in arhivi, saj omogoča predstavitev gradiva tudi s fotografijami, toda za zdaj je prioritetna naloga vnos v Galis okoli 3500 minuaturk iz zbirke dr. Martina Žnideršiča, ki jih je Mestni knjižnici Ljubljana podaril leta 2010, ko je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige.
Škatla najrazličnejših
»Veste, tega je ogromno, to, kar vam bom pokazal, je le izbor najzanimivejših primerkov,« je napovedal gostitelj, preden je vzel škatlo, polno najrazličnejših listkov. »Najstarejša datirana sta najbrž ta, eden v hrvaščini, drugi v latinščini. 'Dasimi osam libar, četri boce vine in tri librice muke ...' nosi letnico 2. november 1845, latinski zapis z letnico 1858 pa se začne z: 'Domini Cantores Aquestna Usque 7.45 Institu ...', kar bi v prostem prevodu pomenilo: Gospodje pevci, takoj po večerji okrog 7.45 priredimo kratko pevsko vajo,« je prebral sporočilo iz sredine 19. stoletja. Nato so na vrsto prišle še vse druge najdbe; vozovnica Eletričnocestne železnice, torej tramvaja, račun, ki dokazuje, da je domnevni urar Josip Černe nekomu prodal budilko, oglas v nemščini za sredstvo za uničevanje mrčesa, vstopnica za kopališče Ježica, dokazilo, da je Anton Kralj nekomu poslal denar, seznam krajev z lestnico 1889, ki bi po Primožičevem mnenju lahko razkrivali, katere kraje vse je obiskal neki župnik v 19. stoletju .. »V zadnjem času nam je knjige doniral gospod Jernej Antolin iz Škofijske knjižnice, v njih pa smo našli mnogo podobic. Ta Antona Martina Slomška je iz leta 1927, a jih je mnogo še starejših. Ali pa ta sličica nune,« je rekel ob podobi, zašiti v plastičen ovoj s črnim sukancem.
»To, denimo, je trak za ovijanje paketov s slovensko trobojnico in hrvaškim napisom »Tvornica suncobrana, ovratnika i drugih kožnih Izrada – Ljubljana, Šelenburgova ulica«,« je na zaznano podrobnost opozoril Primožič. Usta pa zaviha v nasmešek predvsem majhna slika ameriške igralke Joan Collins v mladih letih, pod katero si je očitno neka dama s svinčnikom zapisala podobnost z njo: »To sem jaz.« Hrbtna stran Collinsove v srbohrvaščini dokazuje, da so take sličice filmskih igralcev pred desetletji prilagali žvečilnim gumijem Favorit. Radovednost pa zbudi napotnica primarija dežurnega zdravnika dr. Vladimirja Guzelja, ki je zapisal: »Prosim za sprejem g. profesorja na drugi kirurški oddelek,« saj se najditelj ob njej vpraša, ali je napoteni sploh prišel do zdravnika, če je napotnica ostala v knjigi. Tu so tudi običajnejše stvari, kot denimo, knjižnični evidenčni kartončki, ovitek cigalillosa ali cigare s številko 4, različne položnice, tudi za Radio televizijo Ljubljana, vstopnica za Dramo, ki bi se je spomnili tudi mlajši, zglasilnica za posle in druge uslužbence, koledarček dekleta z razgaljenim oprsjem, podoba kitajskega voditelja Mao Zedonga, živooranžen oglas za pisalni stroj Erika, ki razglaša, da je »Erika za vsakega duševnega delavca neobhodno potreben« ... Tu in tam se znova najde tudi kaj starejšega, denimo, prejemna potrdila za opravljene izpite iz leta 1859. Ta ne zbujajo pozornosti samo zaradi svoje umetelne grafične podobe, temveč tudi starinskega jezika: »Sprednjo prejemno potrdilo in položnico naj šolar ustrezno popiše ter opravi s šolninskimi znamki, ki jih je prilepljati potanko na določeno jim mesto.«
Jedilni list in večerja
»Našli smo tudi jedilni list hotela Moser iz Celovca, datiran z 21. julijem 1912. Ker je bil najden v zapuščini koroškega župnika, domnevamo, da je šlo za kosilo po »prvi maši«. Včasih se v knjigah najdejo tudi fotografije, kakršni sta ti dve televizijskega snemalca Marijana Sedeja, ki je preminil pred kratkim. Fotografije v naši knjižnici sicer sestavljajo zbirko drobnega tiska, ki poleg tega obsega še razglednice in publikacije, ki ne sodijo med knjižno gradivo,« je sogovornik omenil mimogrede. »Pa drži, da ste nekoč v neki knjigi odkrili tudi dvajset nemških mark?« za konec preverim še namig, ki me je pripeljal k gospodu Juriju Primožiču. »V resnici jih je bilo 100. Nek pošteni dijak jih je našel in jih je prinesel v knjižnico. Skušali smo najti tistega, ki jih je zataknil v knjigo, a ker ga tudi po dolgem iskanju nismo izsledili, smo fantje odšli na večerjo, s preostankom denarja pa še enkrat na pijačo. Lahko si predstavljate, koliko so bile vredne. To je bilo v sredini 80. let in takratni dijak je danes priznani pesnik in znanstvenik,« je Jurij Primožič sklenil z najzanimivejšo knjižno najdbo, ki je tako napisala še anekdoto.
