Tiskane izdaje
»Pogosto mi rečejo, Slavko, pa ti imaš enega najlepših vrtov! Ne vem, ne poznam drugih,« razlaga Lucijan Slavko Franca, čigar vrt so te dni oklicali za najlepšega v Portorožu. Prepričan, da v njem raste najvišja vrtnica v občini, se je prijavil na tekmovanje Festivala vrtnic in cvetja, in zmagal. A vrt je zanj vse prej kot nabiranje titul. »Je nekaj najlepšega, kar lahko imaš,« se zaveda nekdanji pomorščak.
»Moram priznati, da o vrtu še nisem govoril. Zelo rad imam rože, še posebno vrtnice. V hiši samo spim, živim pa na vrtu. Vrt z vsem tem zelenjem in rožami mi vliva veselje, pomeni pa mi tudi neko vrsto svobode, v kateri si umaknjen pred pogledi drugih,« razlaga gostitelj, ki mu je vrt, odkar se je po štirih desetletjih dela na velikih tovornih ladjah upokojil, njegov najljubši pristan. Odpira se za kraškim portalom, v hribu nad Lucijo, kamor gosta vabi senca ene same, a široko razvejane trte. Lani se je proslavila z rekordno letino 130 litrov vina, letošnja bera pa bi lahko segla tja do 100 litrov domače kapljice, oceni čez palec. A pogled prišleka uhaja predvsem k tistemu, kar Slavkov vrt loči od drugih sredozemskih. Trije spomeniki, oltarji, kot jih imenuje sam, zaradi katerih pogovor zapluje tudi k njegovim strastem, ki se razprostirajo od Rolling Stonesov, antične kulture do potopljene ladje Rex.
Oltar v spomin na kapelo
»Ta ladja je bila moja prva ljubezen,« začne z zgodbo iz svojega otroštva, v katerem je kraljevala slovita in razkošna italijanska potniška čezoceanka, ki je nasedla in potonila med Žusterno in Izolo. Slavko, takrat še deček, je s prijatelji velikokrat odplaval do nje in se vrnil z najrazličnejšimi deli. »Rex je imel čudovito cerkvico in oltar, zato sem ji naredil oltar iz originalnih delov, ki jih pogosto posojam tudi na razstave. Nekaj jih je trenutno v Genovi, snemalna ekipa iz Italije pa je o meni pred nedavnim posnela kratek film za razstavo. To mojo skulpturo so oklicali za nekaj izjemnega. Še jaz, ki sem redko zadovoljen, sem z njo zadovoljen,« je vzneseno razlagal, ko je kazal fotografije razbitin, sliko ladijske kapelice in se ustavil pred vrtnim »oltarjem«, sezidanim med drugim iz originalnih ploščic, cevi, luči, lesenih delov in ventilacije. Kot kapetan tehničnega oddelka tovornih ladij, pristojen za brezhibno delovanje stroja oziroma reševanje različnih tehničnih problemov, je iz rokava stresel še podrobnejše podatke o Rexu. »Približno dve leti je imela modri trak kot najhitrejša ladja na svetu, razdaljo New York - Gibraltar pa je preplula v 4 dneh, 12 urah in 56 minutah.«
Največja potniška ladja, ki ji je sam služil, je gostila do dva tisoč potnikov, večino življenja in sveta – v zemljevidu njegovih službenih poti mu manjka samo Nova Zelandija – pa je preplul na tovornih, kontejnerskih ladjah, skupaj 46 različnih. Podobno pisani so bili tudi problemi, ki jih je moral rešiti. Kaj pa je bila največji? »Ko smo se potapljali,« je navrgel pričakovan odgovor. »V Sredozemlju, kakšnih 20 ur od Barcelone, so bile težave z elektriko in voda je začela dreti noter. A na srečo smo odkrili težavo, sicer bi se potopili, vendar počasi. Včasih se ladje potopijo v nekaj minutah,« pravi.
Škarpa mu je dala misliti
Vse, kar zaobjame pogled okoli hiše, razen kraškega portala, je delo njegovih rok, poudari. Cementa nima preveč rad, a ko je nekoč najel delavca, da bi mu sezidala škarpo, mu je dalo misliti. »En kvadratni meter ograje, ki sta ga sezidala v približno petih minutah, me je stal 100 mark. Rekel sem si: Slavko, pet minut njunega dela plačaš 100 mark, sam pa jih na ladji v celem dnevu zaslužiš 200! Odslovil sem ju z besedami, fanta, nimam denarja, in se dela lotil sam. Začel sem iz jeze, potem mi je prešlo v kri,« razkriva ozadje za nastanek ne samo škarp, ki jih preraščajo plezalke, temveč tudi oltarjev, umetnin iz starega orodja, kamina in mozaičnih skulptur. Pravi, da sta si z ženo Tanjo po vselitvi v hišo sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja nekako razdelila vrt in tudi pristojnosti; ona skrbi za del vrta in rože, sam za tisto, kar vzame manj časa. V skupnem seštevku pa vrtu posvetita kakšno uro na dan, saj v njem stalno nekaj raste, odmira ...
Po dveh letih začetnih neuspehov z zasaditvijo bugenvilij, ki so ga očarale na Karibskem in Kanarskem otočju, se je leta 1987 odločil, da vrtnarsko srečo poskusi z vrtnico. In ta, ki se danes vzpenja kar devet metrov v višino, je danes družinski ponos. »Škoda pa, da sta zamudila cvetenje tiste, ki se žal le za dober teden dni razpre v en sam oranžen plaz,« gostitelja opomnita še na nekaj, česar na tem spodnjem delu vrta letos ne bo več mogoče občudovati.
Ob nasprotnem robu skrbno vzdrževane zelene trate s košatima oljkama in na redko posejanimi starimi istrskimi kamnitimi lonci se bohoti zelenjavni vrtiček. Tanjine so solata, bučke in začimbnice, paradižnik pa sodi v Slavkov oddelek. Letos je v zemljo potaknil tudi melono, če bo uspevala, jim bo drugo leto namenil več prostora. Na tej gredi so mu v veliko veselje tudi bananovci, ki pozimi sicer zmrznejo, a si poleti dajo duška vse tja do štirih metrov proti nebu in tako prerastejo celo streho garaže, njegovega muzeja starih avtomobilov. Še ene od strasti, za katere ugotavlja, da ga bodo pokopale.
»Ta je bila verjetno v meni od rojstva. Pozneje ko se je pokazala priložnost, sem kupil avtomobile in jih obnovil. Poglejte, kakšen kup starega železa je bil ta Fiat Balilla iz leta 1933,« pripoveduje o avtomobilu, ki ga je odkupil od prijatelja iz Izole in ga obnavljal štiri leta. Še sam ne ve, koliko srečanj starodobnikov se je udeležil, a pogled po garaži razkrije, da jih je bilo mnogo. Potem ko ga je napačno parkiranje s starim zloščenim lepotcem v Portorožu stalo 80 evrov, je ta konjiček, ki se mu lahko predaja tudi z mlajšim Fiatom in Mercedesom, začasno obesil na klin.
Nekaj korakov stran stoji še en hram, tisti, zaradi katerega se je Slavko Franca pojavil celo na naslovnici Wall Street Journala. Še sam ne ve, kako mu je to uspelo, saj avtor noče razkriti, a nad tem uspehom se je pred nedavnim čudila tudi novinarka CNN Poppy Harlow, ki jo je Slavko peljal do Trsta. »Muzej spada k vrtu,« še doda, ko se je iz predvajalnika že izvil All right ... Jumpin' Jack Flasha.
Muzej se je začel rojevati leta 1964, ko si je kupil prvo ploščo. V njegovi mladosti so kraljevali Beatlesi ali pa Rolling Stonesi, odločil pa si se lahko samo za ene. »Čeprav sem najbrž videti kot pravi fanatik, priznam, da ne vem, katera pesem je na kateri plošči. S tem se ne obremenjujem. Če ne bi imel kataloga, sploh ne bi vedel, kaj vse so izdali. Rad imam britanski rock, zato imam ogromno plošč ne samo Rolling Stonesov, je pa res, da so mi najbolj pri srcu,« pravi, preden popelje med največjimi muzejskimi trofejami. Za najbolj dragoceno štejejo vstopnica, kuverta in račun s koncerta iz Šanghaja leta 2006. Takrat so Rolling Stonesi na Kitajskem nastopili prvič in po njegovem tudi zadnjič. Sam ni bil v tisti 15.000-glavi množici, spominek mu je poslala sosedova nevesta iz Reuniona. Slavkov naslednji koncert – doslej jih je videl že 49 in najbolj nepozaben je bil njegov prvi v Milanu leta 1967 – bo v začetku julija v Hyde Parku v Londonu. »Moram iti, če ne drugega zaradi muzeja,« pristavi in pokaže na koncertno uniformo z usnjenim jopičem.
Majica in klobuk za mački
Na koncerte hodi sam ali z ženo, in kljub strogi prepovedi fotografiranja in snemanja mu uspe posneti marsikaj, tudi Micka Jaggerja na odru in sina in ženo v levem kotu. Lani je v Kopru ob 50. obletnici ustanovitve Rolling Stonesov organiziral razstavo, Jaggerjev brat Chris, ki se je s Slavkom spoznal ob svojem prvem nastopu v Portorožu leta 2007 in ga odtlej obiskal še trikrat, pa je igral s svojim triom. Pravi, da je v muzeju Rolling Stonesov kar tretjina razstavljenega posvečena Chrisu, ki v njegovih očeh igra čudovito muziko, a nenehno ostaja v senci svojega slavnejšega brat, zato mu sam ne teži z vprašanji o Rolling Stonesih.
Tako rekoč neločljivi del muzeja sta tudi Slavkova ljubljenca, mačka dvojčka Paint it, Black in Voodoo Lounge, katerih uniformi – majici in klobučka z bedžem – do naslednje priložnosti visita na obešalniku. In ko Slavko Franca, zmagovalec letošnjega vrtnarskega tekmovanja (nanj se je prijavilo šest občanov), pove, da mu je najbolj pri srcu Dead Flowers, se zdi, kot da je vse skupaj del iste zgodbe.
