Tiskane izdaje
»Nekako petnajst kilometrov od mesta Kranja leži ob glavni cesti, ki vodi k znanemu letovišču Jezersko, deset kilometrov dolga vas Kokra.
Majhne hišice, podobne razpršeni čredi ovac, kraljujejo na hribčkih, daleč druga od druge. In tujec bi skoro dejal: Poglejte, jih ni li strah? Verjemite mi, tujec, ni jih strah!«
Takole je o vasi, ki jo varujejo »divni, sivi gorski velikan Grintovec s ponižno Kočno in Grebenom«, verjetno kmalu po koncu druge svetovne vojne zapisala Anica Vreček, tedanja upraviteljica Državne osnovne šole Kokra.
Dragocena šolska kronika
Šolska kronika, danes skrbno zaklenjena v omari, poleg tega izpiljenega opisa hrani še številne iskrice iz šolskega in vaškega življenja.
Prvi zapis v mogočni temno rdeči knjigi sega v leto 1903, ko čudovita starinska pisava tako opisuje zametke šolstva v vasi Kokra: »Do leta 1885 so tu in tam nekoliko poučevali tukajšnji duhovniki. V februarju leta 1885 je dal napraviti takratni župnik Jožef Lavtižar šolske klopi in table. Vse to je postavil v sobo v prvem nadstropju tukajšnjega župnišča ter začel v tej šoli poučevati. Kakor sam pravi, so otroci pridno dohajali v šolo in se učili navadnih predmetov.«
V kroniko so »šolovoditeljice« vpisovale vse pomembne dogodke, proslave, obiske, praznike, rojstne dneve. Tu je zapisano, kdaj je bilo drugo zasedanje Avnoja, kdaj je bil na obisku okrajni šolski nadzornik, kdaj so praznovali dan zmage in praznik dela, kdaj slavili »rojstni dan Nj. Vel. kraljice Marije«, kdaj praznovali rojstni dan Petra I. V novejših časih so učiteljice v šolsko kroniko zapisale tudi, kako so vsi v vasi družno pomagali krajanu, ko mu je zgorela hiša.
Tudi drugi žalostni dogodki, kot je opis prometne nesreče, ki se je zgodila nedaleč od Kokre in v kateri sta umrla dva nekdanja šolarja, so zapisani v šolsko kroniko. Julija 1947 je učiteljica iz Kokre kroniki zaupala, da je bilo na šoli volišče, in dodala: »Žena sme ta dan drugič stopiti na volišče.«
Ena od učiteljic, ki je bila nemara bolj redkobesedna, pa je v kroniko brez olepševanja zapisala: »Učnega načrta nismo širili, ker je bil prenatrpan.«
Učiteljica mora biti iznajdljiva
Šolska kronika tudi opisuje, da se je prvo šolsko poslopje zaradi slabe gradnje zrušilo, no, leta 1903 so ga vendarle srečno dogradili. Šola še danes stoji, tam ob vaški cerkvi. Pred petnajstimi leti so jo temeljito obnovili.
Najboljše čase je šola v Kokri videla že davno tega, pred drugo svetovno vojno. Leta 1939 je vanjo hodilo 94 učencev, ki so imeli pouk v dveh izmenah. Danes pa je v Kokri, ki ji domačini radi in ponosno rečejo tudi najdaljša slovenska vas, saj je treba od prve do zadnje vaške hiše prehoditi 11 kilometrov in še 200 metrov, najmanjša gorenjska šola.
»Lani smo imeli najmanj učencev v zgodovini šole. Zgolj pet jih je bilo, hodili so v tretji in četrti razred. Letos imamo sedem učencev, ki obiskujejo prvi, četrti in peti razred,« pojasnjuje Irena Končan, vodja podružnične šole v Kokri, ki spada pod okrilje preddvorske Osnovne šole Matije Valjavca.
Poleg vodje šole sedmerico skozi učna leta vodi še učiteljica Silva Markun. Učiteljici si delita ure pouka ter jutranje in popoldansko varstvo. Naši sogovornici poudarita, da brez razumevanja preddvorske občine šole v Kokri verjetno ne bi bilo več, saj najdejo na občini vsako leto dovolj posluha za financiranje varstva otrok.
Čeprav imata učiteljici v eni učilnici zgolj sedem učencev, morata vsak dan pripraviti pouk za tri razrede oziroma, po učiteljsko rečeno, trojno kombinacijo. To pa ni od muh, pravi Irena Končan: »Vsak od treh razredov mora delati po učnem načrtu, vso snov pa moramo povezati v neko logično celoto, zaradi česar mi priprava vzame veliko časa.«
In še nekaj je: lani so na šolo v Kokri hodili učenci tretjega in četrtega razreda. Letos so ti nadobudneži zrasli in hodijo v četrti in peti razred, pridružila pa sta se jim še dva, ki sta septembra prvič prestopila šolski prag, kar pomeni, da morata učiteljici vsako leto poučevati drugačne kombinacije razredov.
»Na začetku vsake šolske ure poskušam najti skupno točko oziroma motivacijo za vse učence,« delček življenja na majhni šoli, kjer imajo vsi razredi podoben urnik, razgrne Irena Končan, in doda, da mora biti učiteljica v Kokri zelo iznajdljiva.
»Na fakulteti smo le slišali, da na manjših šolah obstaja kombinacija, česa več pa nas niso učili. Letos prvič pripravljam trojno kombinacijo. Tega se lahko naučiš le iz prakse,« pojasni učiteljica Silva Markun, ki je hkrati tudi razredničarka vseh otrok. Zdaj je drugo leto na šoli v Kokri, pred tem je poučevala na različnih gorenjskih, vselej podružničnih šolah.
Učiteljici v Kokri svoje delo opravljata srčno. Kako tudi ne, sicer jima vijuganje med tremi različnimi snovmi ne bi šlo tako spretno od rok.
V življenju na šoli, kjer med odmorom na hodnikih (no, hodniku) ne vrvi kot v panju, Irena Končan vidi predvsem prednosti: »K vsakemu učencu imamo učitelji osebni pristop. Točno vemo, kaj so učenčeve pomanjkljivosti, kje prednosti, zato otroke lažje spodbujamo in usmerjamo. Ves čas imaš na očeh vse šolarje, torej ni možnosti, da bi se kdo vsaj za minuto kam potuhnil ali ne spremljal pouka. Otroci so med seboj bolj povezani.«
Pa tudi, ugotavlja vodja šole, otroci se učijo drug od drugega, snov pa bolje vsrkajo, saj jo slišijo dvakrat ali celo trikrat: prvič, ko se je učijo sami, a tudi leto ali dve pozneje, ko učiteljice snov pojasnjujejo mlajšim učencem.
Vsak dan na vrsti
Vodja šole Irena Končan rada pohvali učence in njihove starše: »Otroci na tekmovanjih dosegajo odlične rezultate, veliko nagrad poberejo tudi na likovnih natečajih. Zgledno sodelujemo tudi s starši, saj so skoraj vedno čisto vsi na govorilnih urah in roditeljskih sestankih.«
»Otroci imajo v manjši šoli več možnosti za izražanje, saj pri pouku skoraj vsako uro vsak dobi besedo,« še pojasni Irena Končan in doda, da je tudi pouk glasbe drugačen kot na večjih šolah, saj tukajšnji otroci lahko bolj pogosto preizkusijo svoje znanje inštrumentov in jim ni treba čakati, da pridejo na vrsto.
V Kokri so lani vsi učenci taborili kar v dveh šotorih, ki so ju postavili ob šolo. In ko so obiskali Bled, so se vsi šolarji okoli jezera zapeljali samo z eno kočijo.
»Super je biti na majhni šoli,« so v en glas zatrdili David, Domen, Zala, Benjamin, Živa, Rok in Gašper. Petošolec Rok, ki je predlani hodil na šolo v Stražišču, pravi, da je na vasi bolje kot na obrobju Kranja: »Tam je bilo več otrok, več učilnic, več učiteljev. Po trije so bili vprašani na dan, tu pa lahko vsi pridemo vsak dan na vrsto. Tudi pri telovadbi je zdaj veliko bolje, kajti nikoli nam ni treba čakati v vrstah.« Tudi Gašper, David in Domen menijo, da je v Kokri verjetno najboljša šola daleč naokoli.
Šolarji iz Kokre krajanom vsako leto pripravijo presenečenje. Že zdaj se pripravljajo na predstavo, ki jo bodo odigrali za materinski dan. »Igral bom mamo. Pač, ni bilo druge punce,« je vlogo, za katero bi si na marsikateri večji šoli punce skočile v lase, opisal Rok. Tudi sestrici Živa in Zala (mimogrede: v prvi razred hodi še njun bratec Domen, vsi trije pa so otroci vodje šole Irene Končan) z iskrico v očeh govorita o predstavi in o tem, da bosta plesali in peli.
Takole – decembra je šola v Kokri že prijetno praznično okrašena. Napak bi bilo misliti, da je bil to majhen zalogaj, češ da je v šolskem poslopju spodaj le ena učilnica, kratek hodnik in kuhinja z jedilnico, zraven še majhna telovadnica, zgoraj pa sta dvorana krajevne skupnosti, ki se po potrebi spremeni v večnamenski prostor, ter učiteljičino stanovanje.
»Le sedem otrok je, pa so skrbno izdelali vse okrasje za učilnico, hodnik in tudi okna so okrasili,« je na šolarje ponosna Irena Končan.
