Tiskane izdaje
Mimo sta se pridrsali kakšne tri leta stara punčka in njena mama, očka pa ju je lovil v fotografski objektiv, trije različno stari otroci so pred sabo potiskali oranžnega plastičnega tjuljenja, tu je bilo še nekaj parov, ki je drsalo v dvoje in nekaj posameznic, ki so tu in tam zadrsale le po eni nogi. Takšna je bila slika tistega popoldneva na drsališču za ljubljanskim Bežigradom.
Poleg velikega električnega generatorja je na ozkem grlu krožne poti na desni strani drsališča brnela še nekakšna ledena kosilnica. Tistemu, ki je z njo upravljal, je pomagal še fant z lopato, da bi odstranila vsaj nekaj ledu, ki je zaradi pogostega dežja to sezono močno podebelil ledeno ploskev in zato otežuje hlajenje vrhnje plasti drsališča. »Po robu se vidi, koliko ledu je preveč,« je pojasnil eden od njiju, Filip Bejuk. »Pa gre počasi?« »Tako, tako. Lani, ko ni bilo dežja, nam tega sploh ni bilo treba delati. Letos pa smo morali že nakajkrat,« je še dodal.
Ko je sonček, prilezejo ven
»It's just another manic Monday I wish it were Sunday ...« je iz zvočnikov odmevala uspešnica iz 80. let, ki ji je sledila ena novejših sklad, a prav tako takšna, kot jo pričakuješ za spremljavo med potiskanjem nog v levo in desno po drsni ploskvi. Kot je bilo videti, je v tem početju uživala kakšna dvajsetina drsalcev in drsalk, med njimi tudi začetnika, ki sta ob pomoči učiteljice očitno prvič stopila na led.
»Poskusite se čim manj ograje držat,« je gospe ob robu drsališča naročala učiteljica, ko sta se mimo vnovič pridrsali mama in hči, rekoč očku s kamero v rokah: »Evo nas!« Medtem sta si dve prijateljici z otrokoma vzeli čas za kratek počitek oziroma malico ob čaju za mizo tik ob drsališču, nekaj gostov pa je premogel tudi pokrit del lokala. Toda ko je iz neba začelo rositi, se je vidno začela zmanjševati tudi vztrajnost drugih obiskovalcev v Lucky ledenem centru, ki pa ni samo drsališče. Tu je tudi ledeni tobogan za spuščanje z napihljivimi blazinami, drsalci, med katerimi so tudi »lokalci« iz Savskega naselja, pa lahko z velikega drsališča skrenejo tudi na krajšo krožno drsalno pot med drevesi.
Po eni nogi
»Tu in tam nas malo zafrkne dež, ko pa se pokaže sonček, pa ljudje hitro prilezejo iz stanovanj in pridejo malo podrsat z družino. Tudi babice pripeljejo svoje vnuke,« je povedala Ines Kovše, ena od učiteljic drsanja ter vaditeljica skupine umetnostnega drsanja. Ta vadi že od začetka sezone oziroma začetka decembra dvakrat na teden. Med njimi tisti dan ni bilo najmlajše članice 2,5-letne Katarine, bila pa je najstarejša, 16-letna Anja in še nekaj zgovornih dekletc. Sofija Botteri je povedala, da na drsanje v Savsko naselje hodi že celo zimo. »Drsati sem znala že prej, zdaj se učim umetnostnega drsanja in se že znam peljat po eni nogi ter z roko držati nogo v zraku, kar je tudi najtežje. Učili pa smo se tudi lastovko in štorkljo,« je hitela pripovedovati deklica, ki bo v šolo stopila šele to jesen.
»Kaj pa padci? Jih je kaj? »Zmeraj manj, ker vedno več znam,« je bila prepričljiva. V naslednjem hipu je ob rob drsališča že prineslo njeno malce starejšo »sošolko. »A bo ona na televiziji?« je Laro Križan, potem pa so tudi iz nje začeli deževati odgovori. »Ines nas je naučila veliko stvari. Najtežja je lastovka in nogo držati z roko v zraku,« je povedala ta svetlolasa drugošolka. »Ti bo kaj žal, ko bo konec zime?« »Ne, ne, ker tako ali tako hodim še na rolanje. Je dobra zamenjava,« se je strinjala. V vrsti za novinarska vprašanja sta stali še preostali dve tistega dne, ki sta prišli na učne ure. Lana Špan na drsanje v Ljubljano prihaja celo iz Kamnika. »Tam imate tudi drsališče, ne?« »A ni tako fino, ker ni tako veliko,« je utemeljila izbiro temnolaska. Je pa res, da je, preden so se preselili v Kamnik, živela v tem predelu Ljubljane.
Slovenski reprezentant
»Kaj pa ti je najbolj všeč?« »Tu mi ni nič najbolj všeč, a mi je vse ful všeč! Lastovko sem se letos naučila pa tudi na splošno mi gre bolje,« je strnila nekaj odgovorov na vprašanja prav tako drugošolka, ki je tisti dan prišla z mamo. Tudi ona se uči drsat, medtem ko oči že dobro zna, je še pristavila, vse skupaj pa pridejo drsat v Ljubljano tudi, kadar nima vadbe.
Najstarejša članica skupine, 16-letna Anja Flis, ki se je drsat naučila komaj lani, se je za ta šport navdušila med opazovanjem drsalcev na televiziji. »Za tečaj sem se odločila, ker mi je lepo drsat, sem ali pa na katero drugo drsališče pa pridem tudi mimo tega termina,« je povedala. »Katero drsališče pa vam je najljubše? »To je največje med tistimi, ki jih poznam. Obiščem pa tudi domžalskega, le vreme je letos bolj slabo,« je navgla ugotovitev. In ta dela skrbi tudi lastniku drsališča Lucky Luka, Luki Klasincu, ki ga kot nekdanjega slovenskega reprezentanta v umetnostnem drsanju in udeleženca olimpijskih iger v Albertvillu v Franciji leta 1992 poznajo vsaj mame in očki mladih sogovornic.
»Ja, letos smo izgubili ogromno dni. Od 10. decembra lani, ko smo odprli drsališče tu v Športnem parku Savsko naselje, je bil samo en vikend in pol pravega zimskega vremena, torej da se je sonce vsaj pokazalo in so bile zimske temperature. Nikoli nisem razmišljal, da bi imel pokrito drsališče, saj po mojem prepričanju ni lepšega kot sončen zimski dan preživeti na ledu. A letos sem ugotovil, da brez strehe v prihodnje najbrž ne bo več šlo,« je zmajeval nad letošnjo sezono. Največ preglavic jim je povzročil dež, ki debeli ledeno ploskev in onemogoča ustrezno hlajenje zgornje plasti. Po besedah Klasinca je idealna debelina ledu med 7 in 10 centimetri, v skoraj treh mesecih pa se je zaradi padavin odebelila na med 25 in 30 centimetri. »Kljub ogromnim količinam potrošene elektrike in veliko dela z rolbami, stroji za glajenje ledu, zgornje plasti ledu ne moremo ustrezno ohlajevat, zato se ob prvem neposrednem soncu lahko pojavijo luže. Študentje se iz dneva v dan matrajo s kosilnico, tudi sam osebno pa z rolbo, toda debelino ledene ploskve je mogoče zmanjševati le po milimetrih,« je povedal.
O drsališču sanjal že pri 15. letih
Čeprav je že pri svojih 15. letih vedel, da bo imel lastno drsališče, se je v postavljanje drsališč, podal pred devetimi leti. Kot zastopnik nizozemskega proizvajalca sodobnih aluminijastih mobilnih drsališč Ice-World, ki omogočajo drsanje tudi ob visokih temperaturah, tudi med 20 in 25 stopinj Celzija, je v letošnji sezoni za naročnike postavil sedem drsališč tudi v širši regiji. Največjega tu v Savskem naselju, imajo pa jih tudi v Kamniku, Murski Soboti, dva na Madžarskem – v Budimpešti cel na strehi nakupovalnega središča –, ter v Beogradu in Sarajevu. Kot poudarja, je njegova glavna usmeritev rekreativno drsanje in pester program, saj drsališče vidi kot prijetno in družabno zimsko središče. Njegovega, ki tu stoji že tretje leto in naj bi drsalce (če le ne bo prevroče) vabil še dolgo v marec, na sezono obišče tudi okoli 4000 učencev in dijakov iz različnih slovenskih krajev. »Poleg velikega drsališča imamo tudi manjše za igranje hokeja, ki me najbolj razveseli, ko na njem vidim nekaj mulcev, ki pridejo po šoli igrat hokej ter tako koristno izkoristijo prosti čas. Spominja me na sceno s kakšnega jezera,« pravi.
Usmeritev njegove agencije pa je že od vseh začetkov predvsem programska. Že ko je Mobitel konec 90. let v ljubljanskem parku Zvezda postavil drsališče, so drsalci pod vodstvom Luke Klasinca skrbeli za živo dogajanje in interaktivno animacijo z obiskovalci. »Zdaj moja šov skupina šteje med 20 in 100 člani, odvisno od tega, kakšno predstavo oziroma šov pripravimo. To smo bivši in še aktivni umetnostni drsalci pa tudi zgolj ljubiteljski drsalci, ki nastopamo na vabljenih dogodkih, brez šova pa ne otvorimo oziroma ne prepustimo nobenega drsališča, ki ga postavimo. Ko smo denimo otvorili prvo drsališče v nakupovalnem središču na Cipru, smo pripravili večerjo na ledu, kamor so bili vabljeni tako poslovneži kot oblastniki. Zdaj se pripravljamo za šov v Mehiki,« je Klasinc razkril nekaj trenutnih projektov.
Z drsališča sta se tisti čas odpravljali tudi 5-letna Natalija in njena mamica Bojana Reljić. Natalija je pravkar končala z uro umetnostnega drsanja pri Ines. »Živimo v Kosezah, a smo jo konec lanske sezone sem vozili že na začetni tečaj, čez poletje pa hodila na rolanje v njihovo šolo. Potem je začela z umetnostnim drsanjem pri Ines in je navdušena,« je povedala Bojana Reljić. »Vi tudi drsate?« »Ja, lani marca sem se naučila. Ko je Natalija želela, da bi se naučila drsati, sem ugotovila, da bi bilo dobro, če bi znala tudi sama, da bi lahko prišla do nje, če bi, denimo, padla. A meni je težko, njej pa ni!« je še dejala v smehu. Na ledeno ploskev v Športni park Savsko naselje prihajajo tudi ob vikendih. »Ker je najmanj gneče pa še na odprtem je,« je sklenila.
