Nara Petrovič, človek žival

Nara Petrovič je našel užitek v življenju, ko se je spustil na kolena.

čet, 12.05.2011, 08:00
V zavihku D zgodbe pa najdete še fotogalerijo in dva video posnetka iz obiska pri Nari.

Pred svojim domovanjem – Slovenec prikolico navadno enači s počitniškim bivališčem – v nedrjih slovenske Istre nas pričaka v kratki majici z napisom Očistimo Slovenijo v enem dnevu!, kratkih hlačah in bos. Bosonog je večino leta, ne glede na to, ali potuje, pleza po gorah, ali pa obišče evropski parlament. Uživa v slehernem koraku, saj je vsak drugačna izkušnja in ga vedno znova povezuje z naravo. Preprosto življenje v sožitju z njo z vsemi njenimi bogastvi pa tudi krutostjo je namreč največje razkošje, ki si ga človek lahko zamisli, je prepričan Nara. Gozdiček in s travniškimi rastlinami porasle kamnite terase med Fijerogo in Pomjanom, imenovane Korone, so ga medse povabili in postali njegov novi dom pred petimi leti, ko se je tod sprehajal in nabiral šparglje. Prej je bil doma marsikje. Rodil se je v Beogradu, otroštvo preživel v Mariboru, nato se je preselil v Ljubljano, kjer je bil sedem let član skupnosti Hare Krišna. V ašramu je prvič izkusil preprosto življenje in izkušnja je bila dragocena. Zbližal se je s filozofijo, ki ni omejena z materialnim, se naučil discipline, osnov anatomije človeškega telesa in igranja na glasbila ter jezikov. Sčasoma pa ga je socialna dinamika v skupini začela utesnjevati, zato je skupnost zapustil.

Blagodati čepečega iztrebljanja

Zatem je veliko potoval po svetu in objavljal članke o »pravilni uporabi človeškega telesa«; kako naravno dihati, sedeti, jesti, hoditi, delati, gledati, poslušati in – iztrebljati. Prav članek o škodljivosti sedečega iztrebljanja, ki je zelo odmeval, ga je spodbudil k pisanju knjige Človek: navodila za uporabo, v kateri je »želel povzeti, kako naravno živeti«.

V knjigi se je oklical za samostojnega raziskovalca škodljivih navad. »Šokiralo me je, da številnim modrecem v tisočletjih ni uspelo zapisati temeljnih dejstev o človeku. Še največ jih je zapisal Mohamed. Današnja civilizacija nas je pripeljala do tega, da smo se dobesedno zasuli s predmeti, ki nam škodijo. Tega ne opazimo, ker to počnejo vsi. Šele ko se človek poglobi v ozadje, vidi, da mu vsi ti predmeti prinašajo veliko težav.«

Največ jih po Narinem mnenju prinašajo stol, miza in straniščna školjka. Zato jih v njegovem domovanju in okolici ni najti. Obeduje na tleh, z nogami prekrižanimi po turško, hrano s krožnika pa zajema s prsti. »Mmm, kako je dobro,« mlaska ob rižoti s koprivami in hmeljevimi poganjki. Na robu gozdička za prikolico so v zemljo izkopani (in nekateri že zagrebeni) plitvi jarki. Lene muhe nakazujejo, da to mora biti stranišče. Nara je »zagovornik« čepečega iztrebljanja predvsem zato, ker ima to številne zdravstvene koristi. »Veliko težav s prebavo in v trebušni votlini je povezanih prav s sedečim iztrebljanjem. Če sedimo, mišica na stičišču debelega črevesja in danke črevo zateguje, da blato ne uide. Če počepnemo, pa se mišica sprosti in blato z izdihom samo pade ven.« Čepeče iztrebljanje je mogoče prakticirati tudi na straniščni školjki, le nekoliko spretnosti je treba uporabiti, školjka pa mora biti dobro pritrjena.

Naravna zmernost

Ravnodušno razlaganje in ponazarjanje pravilnega načina iztrebljanja (http://narapetrovic.wordpress.com/page/2/) bi se večini posameznikov, ki so o svoji prebavi pripravljeni govoriti le z zdravnikom, najbrž zdelo ekscentrično, toda Nara ima fekologijo – vedo, ki uči, kako poskrbeti za svoje iztrebke – za začetek ekologije. »Če hočemo očistiti svet, a se ne zavedamo, kaj ustvarjamo kot fiziološka bitja, ne moremo razumeti tehnoloških odpadkov, ki jih proizvaja naša civilizacija.« Toda sodeč po množični udeležbi akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu, za katero idejo je Nara prinesel iz Estonije in z njo sprva elektronsko okužil peščico somišljenikov, Slovenci najmanj en dan v letu kakamo čepe.

Čeprav je na preselitev v naravo vplival Vladimir Megre z zgodbo o puščavnici Anastaziji, Nari niso blizu asketstvo in druge oblike ekstremizma kot na primer odločitev za življenje brez denarja. Smisel življenja po njegovem mnenju najbolj opisuje besedica uživaj. »V vsakem trenutku, v vsaki stvari. Ljudje stvari večinoma jemljemo kar tako. Se jih dotaknemo, a jih ne začutimo, gremo mimo njih, pa jih ne vidimo. Če bi ljudje znali uživati, bi bili naravno zmerni,« povzame misel, ki se ga je močno dotaknila.

Samoumevno je, da mora vsak posameznik zadovoljiti osnovne potrebe, težava pa je, ker potrošniška družba ustvarja vedno nove, ki so v resnici samo sredstva. »Če bi potrebe zadovoljevali bolj racionalno, ne bi potrebovali toliko. Živimo v prepričanju, da je rast enaka izobilju. Meni pa se zdi, da živim v tolikšnem izobilju. Celo noč mi pojejo slavčki. Ko se zjutraj zbudim, vdihnem čudovit zrak. Kaj je lepšega od tega?« Marsikomu bi se Nara zdel asket, toda sam je ugotovil, da lahko živi uživaško tudi z malo lastnine. Trideset let star mercedes, na strehi katerega čakata srferski deski, ga še vedno pripelje do cilja. Prehrano mu določa ponudba iz narave, ki je izjemno pestra; uživa skoraj 300 vrst rastlin. V prihajajočih mesecih mu skoraj ne bo treba iti v trgovino. Izračunal je, da bi za količino v okolici nabranih in v enem mesecu zaužitih špargljev na tržnici pustil približno 500 evrov. Sedanji hladilnik je luknja v tleh, prihodnji pa boben pralnega stroja, ki ga je našel na odlagališču kosovnih odpadkov. Prha se z vodo iz zbiralnika, narejenega iz polivinilaste plahte, z znojem, ki ga voda spira, pa zaliva zelenjavo na vrtičku. Liguster mu ponuja skoraj neskončno zalogo zobnih ščetk, 60 vatov elektrike, ki jo večinoma porabi za napajanje računalnika, pa mu daje manjša fotovoltaična plošča.

Človek se vpraša, od česa Nara sploh živi, saj razen šestih mesecev študentskega dela v mladosti nikoli ni bil zaposlen. Konkretnega odgovora ne bo dobil. Nekaj zasluži od objav člankov in prodanih knjig, »vendar če potuješ, kar nekako gre«. Kljub temu se mora včasih prav potruditi, da popolnoma osuši denarnico. »Ljudje pa se grebejo in stiskajo!«

Recimo si živali, da bomo spet postali ljudje

Odkar se je spustil na kolena in stopil s kraljestvom narave, mu možgani delujejo hitreje, izostrili so se mu čuti in bolj se zaveda okolice. Postal je človek žival, o katerem piše v knjigi Človek: navodila za uporabo. Dejstvo, da smo ljudje v sebi zatrli živalskost – pa ne tisto, ki jo vodijo nagoni, temveč tudi višji jaz –, in se postavili na piedestal večvrednosti, diagnosticira kot temeljno bolezen človeške civilizacije. »Doslej smo si pravili človek, da bi se ločili od sveta, zdaj si najprej recimo žival, da se s svetom spet povežemo; tako bomo postali bogovi, ki bodo zares dostojni imena Človek.«

Poleg prijateljev martinčkov, gosenic in metuljev in malo manj prijateljskih kobilic, ki mu nažirajo povrtnine, ima Nara veliko človeških prijateljev. Sprva so se dogovarjali, da bi na Koronah zaživeli skupaj, vendar so se pozneje premislili, ker se jim je takšno življenje zazdelo preveč asketsko. Toda Nara verjame, da smisel življenja ni v samoti, temveč skupnosti, katere člani si pomagajo, se podpirajo in skupaj prizadevajo za zmanjševanje okoljskega odtisa. Zato si s skupino prijateljev prizadeva za vzpostavitev ekovasi oziroma ekološkega naselja, kakršna obstajajo tudi v tujini. Znanj o gradnji in delovanju, ki jih pridobiva na rednih letnih srečanjih Globalne mreže ekovasi (GEN), ima že veliko, realizacijo pa ovira rigidna slovenska zakonodaja. Do takrat pa ostaja iskalec. »Iskalec v samosti, ki se giblje po neznanem teritoriju, za katerega ne obstoje nobeni zemljevidi,« ga je v popotnici njegovi zadnji knjigi Bog: navodila za uporabo opisal Anton Komat.

Oglejte si še video in foto galerijo.

Prijavi sovražni govor