Naravoslovje je poučno, koristno in zabavno

Kako dobro kaže slovenski ekološki ozaveščenosti, potrjuje podatek, da je letos na Ekokvizu v tričlanskih ekipah tekmovalo kar 4041 učencev šestih, sedmih in osmih razredov. Prijavilo se je 1347 ekip iz 168 osnovnih šol, ki so vključene v mrežo Ekošol. Med njimi je OŠ Šturje.

Šolska in regijska tekmovanja so že pod streho, veliki finale 13. Ekokviza pa bo jutri, na OŠ Šturje v Ajdovščini. Na državni ravni se bo v ekoznanju spoprijelo osem regijskih zmagovalcev in dodatne štiri ekipe, ki so zbrale največ točk na šolskih tekmovanjih.

Letošnje okoljske teme, ki so jih učenci podrobno proučili, so prireditelji izbrali s treh različnih področij. Šestošolci so se pri temi zdravje in dobro počutje seznanili z vsemi podrobnostmi in se naučili, kako si lahko na naraven način pomagajo okrepiti imunski sistem. Učenci sedmega razreda so spoznavali energijske zakonitosti, mite in zmote o energiji ter posledice, ki jih utrpi okolje zaradi pridobivanja energije. Pri temi trajnostna mobilnost pa so osmošolci usvojili pomen prometa v našem življenju in spoznali njegove učinke na naravno okolje.

Zadnje tedne so se ekipe po vsej Sloveniji intenzivno pripravljale na sklepno tekmovanje. Tudi Ana, Jakob in Filip, ki smo jih obiskali na OŠ Šturje. Njihovi predhodniki so se na Ekokvizu doslej odlično izkazali. V šolskem letu 2011/2012 je trojica šturcev že drugič zaporedoma osvojila prvo mesto. Za nagrado so torej dvakrat prejeli donacijo v vrednosti 5000 evrov, ki so jih porabili za okoljske naložbe. Po prvi zmagi so nagrado »pretočili« v ekološka lesena igrala, ki so jih še zlasti veseli najmlajši učenci, leto pozneje pa so s prisluženim zneskom ob šoli uredili ekovrtiček, nakupili orodja, napeljali vodo za zalivanje, nekaj denarja pa je še ostalo in ga bodo kmalu vložili v nakup sadik. Tudi lansko donacijo bodo ustrezno ekološko zapravili, čeprav je nekoliko nižja, saj jim je zmaga ušla za las. Namignili so, da nameravajo vsaj del denarja investirati v posodobitev opreme naravoslovnih učilnic.

Naravoslovje je zanimivo

Šturski učenci vsako leto z veseljem sodelujejo, kar so pokazali tudi z velikim številom letošnjih ekip. »Priprave za finale so v polnem teku. Sami se učijo, trudijo in spodbujajo, drobne nejasnosti pa predelamo skupaj. Seveda v ekipi tli želja, da bi letos spet zmagali,« je povedala mentorica Irena Knafelc, profesorica biologije, in tudi ona dodala, da »gre v tretje rado«.

Sedmošolko Ano, leto starejšega Jakoba in šestošolca Filipa smo zmotili ravno v času, ko so s sošolci v okviru izbirnega predmeta rastline in človek urejali ekovrtiček. Opremljeni z motikami, grabljami, lopato in semeni različnih uporabnih rastlin so se napotili k trem podolgovatim gredicam, ki so jih ogradili, da ne bi postale žrtve nepredipravov, ko se bo na njih razbohotil pridelek. »Tukaj sem vam pripravila semena korenčka, redkvice, solate, blitve, zraven so še čebuljček pa peteršilj, rukola ...« je naštevala učiteljica. »Vsak naj si izbere svoje. Poiščite ustrezen prostor na spodnjih dveh gredicah, zgornjo pa bomo pozneje zasadili z zelišči. Dokler se zemlja ne ogreje na 15 stopinj, rastline s koreninami ne spadajo vanjo, zato bo sajenje zelišč prišlo na vrsto, ko bodo temperature višje.« Šolarji so se naučili nekaj novega, mentorica pa je nadaljevala: »Z grabljami malce zrahljajte zemljo, pri sejanju pazite na primerno razdaljo, saj semena ne smejo biti preblizu skupaj, da se z rastjo ne bi izrivala, potem pa jih na rahlo prekrijte z zemljo. Sami se odločite in dogovorite, kako boste zasejali gredice, in uporabite znanje, katere rastline so dobre sosede. To smo se že naučili.«

Nisem si mogla kaj, da ne bi pripomnila: »Jim pa kar veliko zaupate, da jim takole prepuščate gredice.« Takole je odgovorila: »Seveda. Za ta predmet se odločajo učenci, ki že imajo nekaj predznanja. Vidite, da so različnih starosti. Prijavili so se iz šestih, sedmih in osmih razredov. Tisti, ki jih naravoslovje zanima.«

Vrtnarjenje je hitro steklo. Padla je ideja, da bi morda lahko sejali tako, da bi ob vzklitju semen lahko na gredici vsakdo prebral: »Ekovrt,« a so si premislili, saj je narava nepredvidljiva in jim ne daje nobenih zagotovil, da bi posevki čez mesec ali dva res pognali v želene črke. Klasika se je tako zdela še najbolj varna. Učenci so vzeli vrečke semen, se razporedili ob gredicah in se spopadli s prstjo.

Ireno Knafelc sem vprašala po skrivnosti uspeha na dosedanjih Ekokvizih. »Ne vem, v čem bi bila lahko skrivnost,« je razmišljala. »Zelo so pridni, ampak vem, da so tudi učenci po drugih šolah pridni. Res ne vem, kaj je vzrok, da jim uspe tako dobro odgovarjati na precej zahtevna okoljska vprašanja. Ni posebnega ključa. Letos je sodelovalo kar 17 ekip in na regijskem tekmovanju smo pobrali skoraj vsa mesta pri vrhu. Če pomislim, koliko zahtevnega gradiva morajo predelati poleg rednih šolskih obveznosti, sem res ponosna nanje. Opažam pa, da je zanje računalnik prav posebna motivacija. Reševanje testov v elektronski obliki je zanje posebna spodbuda.«

Dodala je, da takšna oblika dela sicer ni najbolj zdrava, ampak večina njihovih učencev živi na podeželju pa tudi v šoli jih nenehno spodbujajo k stiku z naravo. To je očitno. Če bi se malce pošalili, bi lahko pripomnili, da so celo šolsko stavbo, ki so jo zgradili pred sedmimi leti, odeli v zelene barve. Pred šestimi leti so se vključili tudi v projekt Ekošola. »V njenem programu učenci intenzivneje kot drugod spoznavajo odnos med živimi bitji, kar se že pozna pri pedagoškem delu.«

Gremo na zmago!

Sedmošolka Ana je že lani sodelovala v šturski ekipi na državnem Ekokvizu. »Lani smo zasedli drugo mesto, letos pa sem se odločila iti na zmago. Naravoslovje me res zanima in tudi študij nameravam zastaviti v tej smeri. Tudi doma imamo vrt. Vse o vrtnarjenju sta me naučila nonota, saj oba prihajata s kmetije,« je povedala. Lani se je spopadala s temo o prehrani, letos o živalih. »Lažje je kot lani, ker so teme vsaj malo vezane na snov, ki jo jemljemo pri pouku. Gotovo mi pa tudi dodatne informacije, ki jih usvojim pri učenju za kviz, pomagajo do boljše ocene pri naravoslovju.«

Osmošolec Jakob, ki je bil že lani v ekipi z Ano in se spopadel z vremenom, je letos spoznaval hranila. »Priznam, da je tekmovanje v Ekokvizu stresno in naporno, saj traja kar štiri ure, a če si dobro pripravljen, ni večjih težav. Veliko zaslug za to ima gotovo naša mentorica, saj nam zna nejasnosti razložiti tako, da vsi razumemo,« je zagotovil Jakob. »Že od malega so me starši navajali na odgovoren odnos do narave. Mislim, da premalo skrbimo za naš planet. Sam sicer ne bom študiral naravoslovja, ker me bolj vleče v drugo smer, bo pa gotovo skrb za okolje ena od mojih glavnih prioritet.«

Filip je šestošolec in najmlajši člen v ekipi. To pa ne pomeni, da je kaj manj pomemben ali da je njegova vloga skromnejša. »Zavedam se odgovornosti, zato se s temo podnebne spremembe zelo resno ukvarjam. Vsako poglavje najprej preberem, potem pa prosim mamo, da me izpraša. Snov je zanimiva in izvedel sem že precej novega. Ker še nimam izkušenj s kvizom, me je malce strah, a najbrž bo trema minila, ko bo šlo zares,« je razmišljal Filip in se vrnil med gredice, zrahljal zemljo ter posejal redkvice in solato.

Medtem ko smo klepetali s tekmovalci, je pred nami nastajal vrt. Zelo spontano in zelo naravno. Seveda bodo učenci sproti opazovali rastline, pridelek pa bodo koristno porabili pri gospodinjstvu ali kakšnem drugem izbirnem predmetu. Tako vešče so brskali po zemlji, da so se zasajene tablice z imeni posevkov, ki so označevale prihodnji pridelek, zdele kakor plod čarovnije. Potem ko je mladim šturcem uspelo v praksi, ni vrag, da ne bi znova slavili tudi v teoretičnem delu finala Ekokviza na državni ravni. Če gre nekaj po naravni poti iz teorije v prakso, bo gotovo delovalo tudi v drugo smer.

Seveda upajo še na prednost domačega terena. »Lani so vsi pripeljali množico navijačev, letos pa jih bomo največ imeli mi,« je malo za šalo malo zares pripomnila Ana. Sošolci pa so zagotovili, da so na svojo ekipo že zdaj zelo ponosni in bodo zanjo močno stiskali pesti.