Tiskane izdaje
Medtem ko mlajše Sovice v drugem prostoru počivajo, se petinpolletni Matija in petletna Aja učita. Šolskemu programu je na tej stopnji namenjena poldruga ura. Matija in Aja sta del heterogene vrtčevske skupine otrok, starih od tri do pet let, ki deluje po načelih šole za življenje. Prihodnje leto se bosta lahko vpisala v novo zasebno šolo.
Učiteljica Monika Purger jima je na dan, ko smo jih obiskali, najprej prebrala pravljico o štirih princeskah. Ob malo težjih besedah se je ustavila in preverila, ali jih oba res razumeta. »Vesta, kaj je rubin?« vpraša. Aja takoj pove, da je to rdeč kamen. »Kaj je diamant, kaj radodarnost?« si sledijo vprašanja, na katera skupaj oblikujejo odgovore. Med drugim tako mimogrede spoznata vse štiri letne čase.
Nato zapojejo pesmico, čeprav bi Aja rada slišala še kakšno pravljico. Veliko regljanja je vmes, bržkone za vajo izgovarjave črke r. Na vrsti je iskanje številk, ki jih je učiteljica že prej pritrdila po različnih delih v prostoru. »Sva jih že prej opazila,« ponosno oznanita. Vse takoj najdeta. Še bolj se razvnameta pri iskanju predmetov v barvi, ki jo v angleščini izreče učiteljica. Veliko je živahnega skakanja in tekanja. Krajši premori niso vnaprej določeni, razporejeni so po potrebi.
Še bolj zanimivo postane, ko učiteljica prinese brivsko peno in jo razporedijo po podlagi. Vanjo s prsti pišejo črke in številke. Nekatere so obrnjene narobe, a nič zato, saj jih je mogoče preprosto popraviti. Delajo tudi z učnimi listi in kar nimata jih dovolj. Tako zabavna je šola Lila. Pravzaprav človek težko verjame, da je to sploh šola.
»Delamo po izobraževalnih principih vzgoje za življenje, ki izhajajo iz jogijske filozofije. Vendar ta šola nima verske podlage, otroci v njej ne meditirajo in ne vključuje nobenega verskega pouka. Se pa učijo, kako umiriti telo in se zbrati,« razloži Tina Rutar Leban, ustanoviteljica Inštituta za celostno vzgojo in izobraževanje otrok Lila in gonilna sila nove zasebne šole v nastajanju. Je psihologinja, zaposlena v eni od ustanov, povezanih z izobraževanjem, zato dobro pozna prednosti in slabosti naše javne šole.
Igra življenja
Lila v sanskrtu pomeni igra življenja in menila je, da je to primerno ime za šolo, v kateri poučevanje poteka tako, da enakomerno razvija vsa štiri pomembna človekova področja: telo, čustva, voljo in um. V ZDA so prvo tako šolo ustanovili pred štirimi desetletji. Zdaj jih imajo že sedem in vanje se vpisujejo katoličani, ateisti, budisti, hinduisti. V Italiji so letos odprli drugo, Slovenija pa bo, kot kaže, tretja država, ki bo otrokom omogočila šolanje po teh principih.
Tina je ta koncept spoznala ob koncu študija iz knjige Education For Life Donalda Waltersa, in čeprav jo je navdušil, si ni znala predstavljati, kako deluje v praksi. Ko pa je dobila sina, so z njim šli na dopust v enega od jogijskih centrov v Kaliforniji. Videla je, kako neverjetno socialno spretni so otroci, ki se izobražujejo na ta način. To jo je tako prevzelo, da si je postavila cilj, da bo tudi pri nas ustanovila tako osnovno šolo. V ljubljanskem zasebnem vrtcu Zvezdica so ji prisluhnili. Pri njih zdaj potekajo praktične in vsebinske priprave.
Dva petletnika že nabirata predšolsko znanje po teh principih, uvajajo jih tudi v vrtčevski program. Da bi bil njihov program javno veljaven, ga mora sprejeti strokovni svet za splošno izobraževanje. »Hitimo, saj si želim, da bo v prvi generaciji tudi moj sin, ki bo prihodnje leto šoloobvezen. Čeprav vem, da bi se dobro počutil tudi v običajni javni šoli,« pravi Tina Rutar Leban.
Njen cilj je, da bi šola Lila, čeprav bo zasebna, ne bila elitna, da bi si šolnino lahko vsakdo privoščil. Zato se prijavljajo na različne evropske projekte. Še bolje pa bi bilo, da bi postala model tudi za javno šolo, saj so principi tako prožni, da jih je mogoče brez večjih težav in stroškov prenesti v kateri koli prostor.
Osebni razvoj
Prihodnje šolsko leto bodo začeli pouk v heterogeni skupini, verjetno od prvega do tretjega razreda, napoveduje. Glede vsebine ne vidi težav, saj te šole povsod delajo po uradno veljavnem programu, le način poučevanja je drugačen. Nekoliko prilagodijo tudi predmetnik. Dodatna predmeta sta osebni razvoj ter spoznavanje drugih in sodelovanje, čeprav si za te vsebine vzamejo čas tudi pri drugih predmetih.
Najpomembnejše je delo z otrokovo energijo. Učitelj ves čas sledi energiji skupine in posameznega otroka, je nanjo pozoren in jo poskuša tudi usmerjati, kolikor je to mogoče. Novo učno snov predstavi takrat, ko so otroci na to pripravljeni in dovolj zbrani, razloži bistvo nastajajoče šole.
Učne enote niso omejene na 45 minut, učitelj sam uravnava ritem pouka. V prvi fazi, na začetku ure, z določenimi vajami najprej dvigne entuziazem otrok, jih na primer razvedri s smešnico, da postanejo bolj aktivni. V drugi fazi sledi usmerjanje pozornosti z različnimi tehnikami, ki niso predpisane.
Učitelji se na izobraževanjih naučijo le osnovnih načel, ne dobijo receptov. Sami morajo najti načine, ki so pisani na kožo konkretnim otrokom. Zato jih morajo resnično dobro poznati. Skupine štejejo največ dvanajst otrok na enega učitelja, ki je z njimi ves dan. Tako je v ZDA. Pri nas pa bodo morali organizacijo dela malo prilagoditi – štirinajst otrok bo v skupini in dva učitelja, da se bo računica izšla.
V tretji fazi je predviden dejanski stik z učno snovjo, četrta je deljenje pridobljenih izkušenj z drugimi. S tem otrok strukturira novopridobljeno znanje in v možganih se tvorijo nove povezave. To so štiri faze koncepta flow learning (učenje v toku), ki ga je oblikoval Joseph Cornell. Njegov način so prevzemali tudi v Evropi, izvajajo ga v Avstriji in Švici, poznajo ga tudi pri nas (tako imenovana gozdna pedagogika).
Številčno ocenjevanje ni predvideno, učitelj v začetku šolskega leta za vsakega otroka postavi cilje, ki izhajajo iz učnega načrta. Ko jih nekdo pri posameznem predmetu doseže, gre na naslednjo raven. Tako je lahko otrok pri matematiki lahko v tretjem razredu, pri slovenščini pa na primer v prvem.
Bistven je učitelj
Sliši se idealno, če ne idealistično. Ključ tega načina poučevanja je učitelj. Biti mora duhovno in osebnostno zrel, da svoje delo doživlja kot poslanstvo in ve, da ga lahko dobro opravlja le, če se nenehno razvija. Ko vstopi v razred, se mora spremeniti v kanal, ki zaznava, kaj učenec v določenem trenutku potrebuje, da bo naredil korak naprej, bodisi v matematiki bodisi osebnostno.
Seveda je takšne učitelje težko najti, ni pa nemogoče. Poleg Monike, ki smo jo spoznali pri delu z Matijem in Ajo, se jih na to zahtevno pot podaja devet. Začenjajo prvo stopnjo spletnega izobraževanja v ameriškem središču.
Monika Purger ima kot učiteljica razrednega pouka štiri leta izkušenj v javni šoli. »Eno generacijo sem spremljala od prvega do tretjega razreda. Počutila sem se zelo ujeta, otrokom nisem mogla dati vsega, kar bi lahko. Ko sem se po učiteljici joge in Tini seznanila s tem sistemom, sem se takoj navdušila. Za pol leta sem odšla na šolanje v ZDA, čeprav se mi je to zaradi finančnih težav sprva zdelo popolnoma nemogoče. Bila je čudovita izkušnja, spoznala sem njihov način dela od vrtca do fakultete in želim si, da bi ga lahko izkusili vsi naši otroci. Saj ni nič posebnega niti novega, le učitelj mora znati prisluhniti sebi in otrokom ter jim dati, kar potrebujejo,« je dejala.
