Tiskane izdaje
Veliki ventilator je začel puhati hladen zrak in blago, ki je bilo razpotegnjeno po pred kratkim pokošenem travniku kot velikansko črevo, se je začelo napihovati. Čez nekaj minut se je začel kazati v pravi velikosti, na koncu še puh ognja, pravzaprav toplega zraka, in dvignil se je, pripravljen na polet. Rado Petrovič je opravil zadnji poziv potnikom, nato so se kmalu pridružili enajsterici, ki je plula po še rahlo zamegljenem jutranjem nebu nad Trebnjem in okolico.
Bilo je včeraj zjutraj in začela se je prva preizkušnja državnega prvenstva v letenju s toplozračnimi baloni; zadnjič se bodo balonarji spoprijeli v nedeljo. Dvanajsterica tekmovalcev (devet iz Slovenije in trije iz Avstrije) se je zbrala že v sredo popoldne, čeprav kakšno spoznavno srečanje ni bilo potrebno. Vsi so bolj ali manj stari znanci, navsezadnje letenje z baloni ni prav uveljavljen šport, čeprav smo v Sloveniji menda v evropskem vrhu po številu balonarjev na prebivalca (imamo malo manj kot 40 balonov in okoli 100 pilotov), je povedal Rado Petrovič, uradno tekmovalec, neuradno pa vodič po tekmovanju.
Državno prvenstvo, tokrat že petnajsto, je tudi izbor za reprezentanco na evropskih in svetovnih prvenstvih. In tako so bili včeraj zjutraj na prizorišču evropska prvakinja Gabriela Slavec, ki sicer živi v Braziliji, a tekmuje za Slovenijo, Vito Rome, ki je bil 13. na evropskem prvenstvu, Rado Petrovič, čigar najboljši rezultat je 12. mesto na svetovnem prvenstvu. Za favorita je veljal Vito, o kakšnem velikem pričakovanju pa pred prvo preizkušnjo še niso govorili, temveč so se bolj ali manj vsi ukvarjali z nalogami, ki so jih čakale, in strmeli v računalniške zaslone. Okoli pol osmih zjutraj so zlagoma začeli zapuščati trebanjsko Galaksijo, da bi se čim prej podali na start in - v nebo.
Včasih je balon tudi zajec
Pred njimi so bile štiri naloge. Pri prvi so imeli na listih izrisane nekakšne torte. V resnici je bilo to območje (z vstopno in izstopno točko), na katerem so morali leteti, nato so morali meriti v določeno točko, pri tretji nalogi prestopiti določeno linijo in pri zadnji čim bolj spremeniti smer, kakor je poenostavljeno pojasnil Rado.
Medtem so se tekmovalci z avtomobili, za katerimi so vlekli prikolice z baloni, raztepli po startnih točkah. »Za pravilen izbor starta je treba dobro poznati navigacijo in se odločiti glede na smer in hitrost vetra,« je razlagal Rado, ko je čepel ob vozilu z razprostrtim zemljevidom pred sabo in z GPS-napravo v rokah. Nato je govoril v številkah, jim dodajal izraze, kot sta feet (čevelj) in knot (vozel), in podobne nepoznavalcem ne povsem uporabne besede iz sveta letalcev. A vsekakor mu je bilo po vsem tem popolnoma jasno, kje bomo startali.
Na travniku sta se medtem že dvigali gmoti, ena pisana, druga modra. In preden je tudi naše plovilo prešlo v startno pozicijo, sta se morala Rado in njegov pomočnik kar precej namučiti. Vse to, kar je videti v zraku kot povsem navaden balon, je na tleh gromozanska gmota blaga, opremljena z vrvmi, gorilniki in košaro, v kateri so jeklenke s propanom.
Nujen je seveda tudi ventilator za hladno napihovanje balona, na tleh pa naj bi vedno ostala zemeljska ekipa, sestavljena iz dveh spremljevalcev. Ko se je blago, ki tehta okoli 120 kilogramov, napihnilo v vsej svoji veličini in doseglo 28 metrov v višino, so tekmeci že napolnili nebo nad okoliškimi vasmi. Medtem so iz hiš prišli radovedneži in se ozirali v nebo, nenavadni pojav pa je precej vznemiril tudi varuhe domov, ki so - zlasti ko so se plovila drzno spustila - začeli neustavljivo lajati.
»Hm, malo nerodno smo startali,« je kmalu po tem, ko se je košara, obtežena ne samo s tremi polnimi tridesetkilogramskimi jeklenkami, ampak še s tremi potniki in njegovim upravljavcem, ugotavljal Rado. »Malo se bo treba loviti... Bomo popravili z višino.« Njegov glas je kmalu zadušil hrup gorilnika, ki ga je sprožil. »Oni imajo lepšo linijo...« Spet hrup gorilnika. »... vse bomo naredili, da jih ulovimo...« Gorilnik. »... pri tem športu je treba imeti veliko potrpežljivosti...« Do cilja je bilo 1400 metrov, še približno tisoč metrov do točkovnega območja. Rado je sprosti spreminjal številke, slišati je bilo, kakor da je vse pod nadzorom, sopotniki smo se medtem izgubljali v lepih razgledih in pasli radovednost po okoliških dvoriščih.
To, kar je na prvi pogled brezskrbno lebdenje, je v resnici kombinacija vseh mogočih ved. »Če je veter šibek, uporabljaš mikroklimo. To pa veš po konfiguraciji in osvetljenosti terena,« je pojasnjeval Rado. In kmalu oznanil: še 500 metrov. Malo se je bilo treba dvigniti, da smo izrabili veter (pravzaprav vetrič). Rado se je za nekaj trenutkov spremenil v komentatorja. »Šornu dobro gre, pred njim je najbrž eden izmed Avstrijcev...«
Šorn je Slavko Šorn - Avi, ki je Rada navdušil za ta šport. Zrak je zavohal, kot se je izrazil, ko se je začel ukvarjati z jadralnim padalstvom, a je kmalu ugotovil, da je ta šport »malo preveč adrenalinski«. Leta 1991 si je nabavil balon in od takrat je zasvojen, čeprav se zlagoma poslavlja od tekmovanja oziroma to vlogo počasi prepušča sinu. Zato niti tokrat ni zares tekmoval, ampak bolj opazoval in balon priložnostno spremenil v - zajca. Zvenelo pa je nekako takole: »Tisoč tristo feetov, smer 73.« Potniki se za besede, izrečene v UKV-sprejemnik, niti ne bi zmenili, če nam ne bi pojasnil, da je sotekmovalcu Vojku Zupanu malce »prišepnil«. »Temu rečejo zajec, saj preizkuša teren. Ampak lahko koristi samo nekomu, ki je zadaj.« To pot je bil celo tako drzen, da je to izrekel po sprejemniku, da so vsi slišali, sicer v ta namen uporabljajo mobilne telefone. »Male tajne velikih majstora,« je pomežiknil. A tekmovalni duh kljub vsemu ni povsem popustil: »Ni nujno, da je zajec res slabši.«
Mehka kolena v Račjem selu
Medtem smo tortico očitno že obdelali, pred balonom je bil velikanski oranžni križ, na katerega so padali beli trakovi. Druga naloga: merjenje v točko. Balonar je vzel v roke obtežen trak in pozorno spremljal, da se je plovilo čim bolj približalo. In izpustil... »Ah, prezgodaj!« Medtem so merilci že tekli proti traku in izmerili zgrešeno dolžino. »14,92,« se je zaslišalo. »Pozna se, da že dolgo nisem tekmoval,« je pripomnil Rado, vendar se prav nič ni vznemirjal, ampak pognal balon v višavo. Še preden smo odmaknili pogled od dogajanja okoli tarče, smo že bili na tisoč metrih in kmalu na 1300, hitrost pa se je povečala. »Potujemo s hitrostjo 25 kilometrov na uro, a tega sploh ne čutimo, ker smo tako visoko,« je pojasnil Rado. Čeprav pravi, da mu je najlepše lebdeti nizko z desetimi kilometri na uro, je dirjal tudi že več kot 90 kilometrov na uro, in sicer na poti od Kopra do Barja. Zatrdil je, da je za pot potreboval le uro in pol. Precej bolj osupljiv je podatek o njegovi najvišji višini: 8630 metrov, pri nas ga je prekašal le kolega Šorn, ki je dosegel 10.300 metrov. Ob takšnem podatku najprej podvomiš o svojem sluhu: kako je to mogoče? »Pet metrov na sekundo gor, kolikor hitro je mogoče dol. Pa ne sme te biti strah,« je zvenel odgovor.
Počasi smo se znova spustili - tako da bi z lahkoto prešteli strešnike na bližnji hiši. Eden največjih prekrškov, ki ga lahko zagreši balonar, je, da se preveč približa živalim - za to je lahko kaznovan. Na tekmovalce so namreč prežali sodniki; odkar jim je v pomoč sodobna tehnologija, resda niso več v balonih, ampak jih nadzirajo samo od spodaj. »Tudi morebitna škoda na posevkih je nedopustna,« je dodal Rado Petrovič, ko smo zrli na izpraznjena polja. »Tudi zato šele jeseni organiziramo prvenstva.« Bili smo že zelo blizu tlom, skoraj preblizu, kajti tisto mesto ni bilo prav primerno za pristanek. Pod gosto travo in grmovjem se je namreč svetlikala mlakuža. Rado je znova pognal v višavo, iskal nov cilj in se sporazumeval z zemeljskim spremljevalcem: travnik ob ribniku pri Račjem selu. Do tja pa čez gozd, tik nad smrekami, da bi lahko utrgali kakšen storž. »Gozd te vleče,« je razložil Rado v balonarskem žargonu, nato smo slišali povelje: »Mehka kolena, pristali bomo.« Kar smo amaterji čutili kot rahel tresk, je bil v resnici mehek pristanek. Menda najboljši, ki si ga lahko balonar želi.
V brezoblične gmote so se spremenili tudi drugi baloni, delo pa so prevzeli sodniki. Tekmovalci so le še izmenjevali izkušnje. Vojko Zupan, sicer tudi eden izmed prirediteljev iz Balonarskega kluba Letimo, ni bil prav zadovoljen. »Najprej sem naredil napako pri višini, nato sem slabo metal, pet metrov stran...« Vreme je bilo izvrstno, se je strinjal, a bolj za užitkarstvo, nekaj manj za tekmovalce, saj je bilo premalo vetra. In prvo dopoldne je bilo še precej odvisno od sreče, do nedelje, ko bodo imeli tekmovalci za sabo že štiri ali pet preizkušenj (če jim bo vreme naklonjeno, danes je tekmovanje odpadlo), pa bosta že prišla do izraza znanje in kakovost.
