Tiskane izdaje
Med Slovenijalesom in Plavo laguno že desetletja bolj ali manj nespremenjeni stojijo trije kioski, pardon, paviljoni, kakor se jim pravilno reče, in v njih so še vedno ključavničarstvo, cvetličarna in ribiška trgovina.
Na začetku si je prostor z njimi delila še popravljalnica nogavic, ki pa je pred leti zaprla vrata. Objekti so skozi leta nekoliko zrasli in se posodobili, a v svojem bistvu so še vedno isti – družinske trgovinice oziroma delavnice.
Aljo Ibraimi je ključavničarsko delavnico podedoval od očeta, ki je ob upokojitvi paviljon predal sinu in bratu. »Obrt je pisana na mojega strica Dželala Uzeirija, jaz pa sem prokurist,« pojasni gospod Aljo.
Njegov oče, ki je v Slovenijo prišel leta 1949 in delal kot orodjar v Litostroju, je prostor leta 1971 prevzel od zdaj že pokojnega prijatelja in znanega ljubljanskega ključavničarja Romana Beliča.
»Kiosk je bil tedaj malo manjši, malce drugačen. Ves ta čas je v njem poleg očeta delal tudi moj stric, jaz pa sem dobesedno odraščal tukaj, ko sem hodil v šolo, pomagal očetu in stricu ter se učil ključavničarstva,« se spominja Aljo Ibraimi. Ko se je oče leta 1993 upokojil, sta obrt formalno prevzela Aljo in njegov stric Dželal.
Zlati časi ključev
Čeprav ima Aljo Ibraimi (šele) 45 let, se spominja zlatih časov ključavničarstva:
»Najbolje je bilo v času Markovićeve Jugoslavije in osamosvojitve Slovenije. Tedaj je bilo res noro. Lahko rečem, da je moj oče vse, kar si je v življenju prislužil, ustvaril v tistih nekaj letih.«
»Po osamosvojitvi smo normalno delali nekako do leta 2005, 2006. Lahko smo normalno zaslužili, da nam ni bilo treba razmišljati o sprotnih nakupih ali o tem, ali bomo doma, denimo, lahko dali popraviti okna ali ne.«
»Vedno sem govoril, da tisti, ki hoče delati, tudi dobi delo. Nekateri danes nočejo delati za dvajset evrov. Prav, pa ostani, tam, kjer si, jim pravim. Dvajset evrov je dvajset evrov. Jaz sem se za dvajset evrov zaslužka pripravljen peljati 30, 40 kilometrov iz Ljubljane. Tako so me vzgojili. A žal nekateri ne razmišljajo tako,« svoj pogled na delo in posel razloži Aljo Ibraimi, čigar hči študira medicino, sin pa hodi še v srednjo šolo, vendar kaže zanimanje, da bi prevzel očetovo obrt.
»Oče me je učil, da je stranka sveta. Če se ravnaš po tem načelu, jo boš vedno dobil. Kako že pravijo – dober glas seže v deveto vas. Slab pa še dlje. Jaz imam čisto vest. Vedno smo delali pošteno,« zatrjuje gospod Aljo in dodaja:
»Naš poklic ni več tako iskan. Res pa je, da je treba vedno poskrbeti za varnost.« Stvari so se spremenile: ko je bil denar, so ljudje dajali delati po več istih ključev naenkrat, zdaj pa vsi sprašujejo, koliko stane izdelava enega, sklene Aljo Ibraimi, ki se rad pohvali, da je za Bežigradom le malo domov, kjer ne bi imeli vsaj njegovih ključev, če ne tudi ključavnic.
Med rožami
Le kak meter proč stoji cvetličarna Iris, ki jo že od vsega začetka vodi Marija Belina: »Delati sem začela leta 1973 v Ribnici, 1. aprila 1976 pa sem prišla sem. In od tedaj sem tukaj.«
Paviljon je bil nekoč polovico manjši od sedanjega, pravi gospa Marija. »Najprej smo ga obnovili, pred približno dvanajstimi leti pa smo ga še razširili v prostor, kjer je bila včasih nogavičarka.«
Paviljon je odkupila od prejšnjih lastnikov, ki so bili tam od leta 1965. Prvo cvetličarno na tem prostoru je odprl nekdanji direktor mestnih cvetličarn, sedanje Gardenije.
»Ko je šel v pokoj, žena pa je zbolela, sem jaz odkupila prostor,« se spominja gospa Marija, ki ne pozabi povedati, da je bila cvetličarna (pa tudi drugi paviljoni) najprej pri Gospodarskem razstavišču, nato pa se je preselila bliže križišču med Titovo (sedanjo Dunajsko) in Linhartovo.
Začetek je bil težak. Prvo leto je delala sama, potem je zaposlila prvo cvetličarko in nato še drugo, največ pa jih je bilo sedem. Zdaj ima zaposlene tri: Barbaro, Natašo in Vanjo.
»Ves čas je bilo super,« pravi gospa Marija, ko jo pobaram o preteklosti, »do pred kakšnimi štirimi leti: odtlej je precej slabo. Stroški rastejo, promet pa pada. Jaz že malo obupujem – ne da se mi več. To sem vedno rada počela, zdaj pa se mi zdi neumno, da delam zato, da delam,« je bila malce pesimistična sicer vedno nasmejana gospa Marija.
Nekoč je imela tudi cvetličarno v podhodu pod Plavo laguno. »Odprla sem jo, ker je bilo tukaj toliko dela in sem nas hotela malo razbremeniti. Ampak ni šlo.« Stranke so še naprej hodile v dobro staro Iris.
»Še vedno imamo stalne stranke, hudo pa je, ker nimamo več podjetij. Veste, koliko je bilo firm, ki so včasih vsak teden jemale rože, zdaj pa čisto nič, niti novoletnih dekoracij ne,« pravi gospa Marija in pokaže zvezke, v katerih je vodila evidenco, katero podjetje je kaj naročilo.
»Samo Siemens še vzame nekaj rož vsak teden pa Slorest kakšno dekoracijo. No, še vedno prodamo nekaj na Žale. A saj bo bolje,« je že bolj optimistična Marija Belina.
Med umetnimi muhami in črvi
Franci Mehle iz sosednjega paviljona, kjer prodajajo in servisirajo ribiško opremo, prizna, da sicer ni ribič, a se je hitro izučil precej specializiranega posla. »Načeloma poznam vse, toda – sto ribičev, sto načinov,« pove eno klasičnih ribiških resnic.
Krap, ščuke in postrvi so še vedno kraljice med slovenskimi ribiči, pravi Mehle in odpre enega izmed predalov z umetnimi muhami, ki jih kupujejo ljubitelji muharjenja. Res pa je, da tisti najbolj strastni izdelujejo kar svoje muhe. Skoraj vedno imajo na voljo tudi (za ribe) slastne kostne črve, pri katerih pa je treba biti malce pazljiv. Poleti jih nikoli ne smeš pustiti v avtomobilu, saj se ličinke zabubijo in imaš avto kaj kmalu poln muh.
Oglasili smo se tudi pri Francijevem šefu in solastniku podjetja Izidorju Slugi in ugotovili, da ima majčkeno drugačen pogled na recesijo: »V ekonomiji so nihanja normalna. Enkrat gre gor, drugič dol. In tudi ta recesija, ki zame sploh ni recesija, se je morala zgoditi.«
»Ljudje se ne znamo sprijazniti z realnostjo: nobena krivulja ni še nikoli šla samo navzgor. Seveda je prodaja padla: ocenjujemo, da za kakih dvajset odstotkov. A zame je to nekaj običajnega: probleme imajo tisti, ki se s tem ne morejo sprijazniti. Zdaj bomo porabili malo manj, potem pa bo spet bolje.«
Sluga je precej kritičen do stanja duha v Sloveniji in po svetu: »Ljudje so v osnovi izgubili razum: ne le poslovneži, politiki in tisti v državni upravi, ampak na splošno – razum se ne uporablja več nikjer. Vsi govorijo samo o tem, kaj bi radi. Prav, a za to moraš imeti realne možnosti. In če jih nimaš, ni nič.«
Od ribičije do oken
Paviljon na Dunajski cesti sta leta 1971 odprla Izidorjeva mama in oče. Prav mama Ivanka je bila gonilna sila projekta: bila je prva v Jugoslaviji, ki je izdelovala umetne muhe za ribolov. S poklicem se je seznanila v Nemčiji, kjer je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja delala dve leti, in umetnost izdelovanja muh leta 1967 pripeljala v Slovenijo.
Na začetku so v paviljonu prodajali samo muhe, in še to samo sezonsko. A Ivanka Sluga jih je prodajala po vsej Jugoslaviji, po najbolj posebne modele pa so v Ljubljano prihajali tudi ljubitelji muharjenja iz Avstrije in Švice.
»Tega včasih ni bilo veliko. Mislim, da je bila mama kakih 20, 25 let edina v Jugoslaviji, ki se je ukvarjala s tem,« se spominja Izidor Sluga.
Prvi kiosk je bil majhen. »Za muhe ne potrebuješ veliko. Meril je približno dva krat dva metra.« V osemdesetih, ko je posel prevzel oče, so ga nekoliko razširili in začeli tudi prodajati in servisirati ribiško opremo.
Leta 1991 so ustanovili podjetje Riks & Sluga, ki sta se mu pridružila še Izidor in njegov brat, in odprli še trgovino z ribiško opremo na Strelišču. Tedaj so se začeli ukvarjati tudi z uvozom oziroma veleprodajo.
Sredi devetdesetih so dobili status podjetja za usposabljanje in zaposlovanje invalidov: običajno imajo zaposlenih od šest do sedem. Na prelomu tisočletja so se lotili še proizvodnje in montaže oken PVC, kar je zdaj glavna dejavnost podjetja.
Glavnino (ribiškega) posla predstavlja prodaja, in ne toliko servis opreme.
»Ribičija ni posel, pri katerem bi lahko ne vem kako zaslužil. To je sezonska stvar. Če bi ves čas tako teklo, kakor teče od marca do oktobra, bi bilo dobro. A promet se pozimi zelo zmanjša. Takrat je treba preživeti, imeti moraš denar za plače in davke, tako da tedaj bolj životariš, če si ne napraskaš dovolj denarja vnaprej. To pa je danes precej težko,« se zasmeji Izidor Sluga.
»V Sloveniji je toliko in toliko ribičev. Tukaj ne moreš delati čudežev. Se pa morda v zadnjem času ribolov nekoliko bolj obrača proti morju: vedno več je ljudi, ki gredo med dopustom nekajkrat tudi na ribolov,« pravi Sluga.
