Tiskane izdaje
S Corinno Harbig sva se pogovarjali pred martinovim, na dan, ko se v Sloveniji živeče nemške družine pripravljajo na svoje tradicionalno praznovanje. Izkazalo se je, da je bila njena razlaga njihove različice, ki vsebuje obhod z lučkami, ki jih v tem času nosijo otroci, zaradi večplastne simbolike primeren uvod za pogovor z evangeličansko duhovnico.
»S tem običajem se vsako leto, 10. novembra, spominjamo svetnika Martina, ki je znan po tem, da je svoj plašč delil s siromakom in tako postal simbolna figura. To je tudi rojstni dan Martina Luthra, začetnika reformacije in utemeljitelja evangeličanske cerkve.
Z lučkami ter petjem pesmi o soncu in zvezdah prinašamo svetlobo v najbolj temačnem času leta in širimo dobrodelnost,« je pojasnila svetlolasa sogovornica milega, razumevajočega pogleda. Prešine me, da je izbrala pravi poklic. »Sediva raje za mizo v kuhinjskem kotičku, bo bolj domače,« me povabi, ko stopiva v družabno sobo Evangeličanske cerkve Primoža Trubarja v Ljubljani, kjer občasno gostuje.
Pove, da je običaj, ki ga v Sloveniji obujajo od leta 2001, že zdavnaj prerasel okvire nemško govorečih, saj se ga zadnja leta udeležuje precej velika, mednarodno pisana druščina. Sporočilo je posebej v teh časih zelo aktualno. Da ne ostanejo zgolj pri simboliki, odnesejo del pogostitve, ki vedno sledi obhodu, v azil za brezdomce, za katere pomagajo zbirati tudi denarne prispevke.
Druženje nemško govorečih
To je le del dejavnosti, ki jo pri nas organizira prostovoljna duhovnica iz Nemčije. V prostorih omenjene cerkve občasno vodi tudi bogoslužje za nemško govorečo skupnost. »Ne prihajajo samo evangeličani, temveč tudi katoličani in ateisti, saj je to zanje ena redkih priložnosti za druženje z rojaki,« začne naštevati svoje dejavnosti.
Drugo zelo pomembno področje je delo z otroki iz nemško govorečih ali dvojezičnih družin, pri čemer, poudari, ni pomembno, kakšne veroizpovedi so. Čeprav večina otrok obiskuje slovenske vrtce ali šole in imajo slovenske prijatelje, jim stiki z nemškimi vrstniki veliko pomenijo. Z najmlajšimi se dobivajo tudi v enem izmed ljubljanskih vrtcev, kjer se skupaj igrajo, pojejo, pripovedujejo zgodbe ali rišejo in tako spoznavajo nemške običaje, kulturo in vero.
Enkrat na leto pripravi dan Biblije za otroke, za odrasle pa na izbrane teme iz nje organizira popoldanske pogovore ob kavi. Drugi raje prihajajo na »nemške« zajtrke, ki jih pripravijo na domovih, gostitelji pa se menjajo. Včasih jih na naše dogodke pride dvajset, drugič le dva, pravi Corinna.
Že zdavnaj je spoznala, da število udeležencev ni pomembno, temveč vsebina in zlasti možnost rednih stikov. Ob teh priložnosti se pogovarjajo tudi o načinih sodelovanja pri pripravi tradicionalnega dobrodelnega bazarja mednarodnega druženja žensk SILA, seveda na nemški stojnici. Vse njihove dejavnosti so napovedane na spletni strani nemškega veleposlaništva.
Po poroki v Slovenijo
In kaj je Corinno Harbig, rojeno Bremenčanko, pred sedemnajstimi leti sploh pripeljalo k nam? Seveda ljubezen. Od tod naprej zgodba ni takšna, kot bi pričakovali, saj ni vpleten kakšen naše gore list, temveč Berlinčan Horst, prav tako evangeličanski duhovnik
Združila ju je sorodnost pogledov na ta poklic, saj to poslanstvo oba vidita v zelo tesni povezavi s socialnim delom. Oba sta namreč tudi svetovalca in družinska terapevta. Corinna je teologijo študirala Göttingenu, Bernu in Berlinu.
Zakaj prav teologija, jo vprašam. »Želela sem si delati nekaj socialnega, po srednji šoli sem nekaj časa delala v domu za otroke z motnjami v duševnem razvoju in pri tem začutila, da potrebujem duhovno podlago. Tri četrt leta sem pomagala pastorju na severnonemškem otoku Juist pri socialni oskrbi ljudi in spodbudil me je v nameri, da se posvetim študiju teologije. Ko sem spoznala Horsta, me je njegov način dela prepričal, da je izbira prava. Na evageličanskem inštitutu sem se nato izobrazila še za svetovalno delo,« je povedala.
Usoda je hotela, da v Berlinu ni prav dolgo opravljala svojega poklica, saj se je kmalu poročila in rodila prvo hčerko, dve leti pozneje pa še drugo.
Najljubša država
V tem času sta z možem Horstom tudi potovala in drug drugemu pokazala svojo najljubšo državo. Za Corinno je bila to Norveška, za Horsta Slovenija. Z našo državo je imel skozi svetovalno delo veliko vezi, saj je s slovenskimi strokovnjaki razvijal projekte za otroke iz težkih socialnih okolij. Razmišljali so tudi o nakupu praznih hiš na Planini, v katerih bi se mladi skozi delovno terapijo postavili na noge.
Načrt je ostal pri zamisli, a slovenski prijatelji so jima na Planini, kamor je Horst prej zahajal zaradi sodelovanja z vzgojnim domom za mladostnike, pokazali staro hišo. Ker je bila tudi Corinni Slovenija takoj všeč – bila je ljubezen na prvi pogled, pravi –, sta hišo kupila zato, da bi družina tu preživljala počitnice.
O selitvi ni bilo govora, dokler ni Horst zbolel in se predčasno upokojil, Corinna pa je bila na porodniškem dopustu po rojstvu druge hčerke. »Take priložnosti ne bo več. Imava hišo in zaradi pokojnine dovolj denarja za preživetje – poskusili bomo, kako nam bo všeč življenje tukaj,« sta razmišljala brez podrobnejšega načrta. Hčerki sta takoj začeli obiskovati vaški vrtec in očitno jima je bilo všeč, zato so se odločili, da ostanejo.
»Dogovorila sva se, da se bomo, če bosta imeli v šoli zaradi jezika ali česa drugega kakršne koli težave, takoj vrnili v Nemčijo. Otroci naj ne trpijo zaradi najinih morda iluzornih idej,« se spominja Corinna. Dekleti obvladata materni jezik in jezik okolja in sta prav tako kot starša družbeno angažirani. Poleg (severno)nemških imata uradno še slovenski imeni.
Predsednica
Starejša, danes dvajsetletna, je Frauke - Vesna, njena osemnajstletna sestra pa je Imke - Alenka. Vesna študira kulturologijo na Univerzi Alpe-Adria v Celovcu in kaže, da ji bo dvojezičnost pri iskanju poklicne poti prišla še zelo prav, Alenka pa končuje waldorfsko gimnazijo.
Ko sta dekleti odraščali, je Corinna, ki ni mogla iz svoje kože, sčasoma začela razvijala svoje prostovoljne družbene projekte in tako oblikovala svojo vlogo v novi državi. Ko začne pripovedovati o angažiranosti pri organizaciji Svetovni molilni dan, katerega izvršnemu komiteju po novem tudi predseduje, kar zažari. Gre za mednarodno, več kot sto let staro ekumensko žensko gibanje. Vsako leto prvo soboto v marcu poteka v 170 državah.
Predstavnice iz posameznih držav že veliko prej pripravijo tekstovne podlage za razpravo na vnaprej določeno temo, pri čemer zakroži po svetu tudi informacija o državi gostiteljici in o položaju žensk v njej. To krepi njihov družbeni vpliv in samozavest, saj vedo, da s svojimi težavami niso same, pove sogovornica. Skupina v Sloveniji je bila že od vsega začetka mednarodna, saj so se nemško govorečim pridružile domačinke in angleško govoreče članice iz širše regije.
Pritisk že v vrtcu
Corinna Harbig dela tudi kot učiteljica nemščine na Goethejevem inštitutu v Ljubljani in tudi tu ne more mimo svoje družbene občutljivosti. Opaža, da zanimanje za nemščino zadnje čase narašča. Kar bi jo seveda veselilo, če ne bi poznala motivov, ki jih privedejo. »Žalosti me, da toliko mladih in dobro izobraženih ljudi prihaja na tečaje, ker potrebujejo certifikat o znanju nemščine za pridobitev službe v Nemčiji ali Avstriji. Ti ljudje bodo doma zelo manjkali,« meni.
»Tukaj je pritisk čedalje večji, kar se opaža že pri otrocih. Začne se že v vrtcu in osnovni šoli. Starši pričakujejo, da bodo otroci šli v gimnazije in da bodo študirali. Toda družba ne potrebuje samo akademikov, zdravnikov in učiteljev, temveč tudi dobre obrtnike in druge poklice. Tako kot v Nemčiji je nekatere že težko najti. Prispevek vsakega bi morali ceniti, saj ima vsak svojo vlogo, nihče ni pomembnejši od drugega,« se sogovornica za konec razgovori še o naših aktualnih razmerah, ki so pravzaprav tudi njene.
Kajti jasno je, da je v teh slabih dveh desetletjih Slovenija postala njena druga domovina in da ji ni vseeno, kaj bo z njo. Zelo jo veseli, da državljani z družbenimi akcijami razvijajo svojo demokratično zavest, in meni, da bi morali v tej smeri nadaljevati.
