Tiskane izdaje
Sogovornico smo prosili, naj nas in vas napoti tudi na zanimivo oziroma uporabno spletno povezavo. Ravno toliko, da najdemo nove možnosti za nadaljnje raziskovanje.
Irena Rojko vam v ogled svetuje taborniške pustolovščine.
***
Ljubljana – Po Ljubljanici je že plulo zlato runo. Tako veličastnega tovora, čeprav mitološkega, reka ni več videla. Danes se vanjo ujame kakšen pogumen turist, življu pa se na pot postavi še kaj, kar tja praviloma ne spada. V soboto bodo vanjo s kanuji zabredli tudi taborniki. Z njimi bo Irena Rojko iz taborniškega Rodu Bičkova skala.
Taborniki nikoli ne sedite križem rok?
Marsikdo misli, da imamo vsaj pozimi premor, vendar je program sestavljen tako, da naši člani aktivno preživljajo prosti čas vse leto. Kot prostovoljka se zavedam, da sem veliko dobila od organizacije, in mi je pomembno, da to povrnem mlajšim. Mislim, da nas prav to žene, pa tudi dejstvo, da z vsako novo izkušnjo še vedno rastemo in se učimo.
Niste pa izrazito zagrizeni pri opozarjanju nase in nastavljanju zrcala družbi. Ali pa vas le spregledujemo?
Žal se nas res preslabo vidi. Smo prostovoljci in delo opravljamo v svojem prostem času. Veliko truda vlagamo v vsebino, kvalitetno delo z mladimi, medtem ko za predstavljanje širši javnosti pogosto zmanjka časa in energije. Vsak večji preboj v javnost pa terja tudi veliko denarja, a do njega kot neprofitna organizacija ne dostopamo pogosto.
Kaj se dogaja, medtem ko ne gledamo? Kako se spreminja mesto pod vašim vplivom?
Moto skavtskega gibanja je Taborniki ustvarjamo boljši svet!. Vzgajamo otroke v odgovorne posameznike z razvitim sočutjem do sočloveka in narave. Mlade spodbujamo k aktivnemu angažiranju v družbi. Tako s pozitivnim zgledom in dobrimi deli spreminjamo razmišljanje lokalnega prebivalstva.
Ljubljanico ste že večkrat obredli in ni videti, da vaša vnema pojenjuje.
Drži, akcija nam je v veselje, poleg tega pa še vedno vsako leto naberemo dovolj smeti, da je smiselno vztrajati.
Je vsaj reki dobro dela tudi nehvaležna gospodarska kriza, zaradi katere so ugasnile tovarne ob njej, z njimi pa izpusti?
Strokovno ne morem oceniti vpliva. Opažam pa, da je spust od Podpeči do središča mesta vsako leto lepši. Bilo je pa precej slabo – ob bregovih smo naleteli tudi na divja odlagališča.
Pa še bolj nazaj?
Ko smo pred desetletji prvič organizirali kanuistično tekmovanje Spust po Ljubljanici, družba še ni bila dovolj ozaveščena. Danes je bolje in na kanujih ne pritovorimo več grmade smeti. Vse več je tistih, ki Ljubljanico čistimo, in vse manj tistih, ki jo onesnažujejo.
Sicer pa ni razloga, da bi se prepustili malodušju in odnehali, češ, zakaj bi se trudili namesto drugih?
Nikdar ne vržem smeti na tla. Seveda se vprašam, zakaj pospravljam za nemarneži, saj s tem ne spremenim njihovega početja. A če bi se vdali takemu razmišljanju, ne bi ničesar spremenili. S čistilnimi akcijami moramo postavljati dober zgled – vsaj mladim, če ne tudi starejšim.
Zgled, pa tudi past? Jih je lažje zvabiti k sebi z obljubo, da bodo na taboru lahko počeli tako rekoč vse, česar sicer ne smejo?
Otrokom namesto anarhije raje obljubimo pustolovščino. V naravi, brez staršev in učiteljev. Jim pa vodniki kljub temu pomenijo avtoriteto, včasih celo večjo od naštetih. Poleg tega otroci drugje poslušajo, kako so premladi, da bi razumeli, znali, pri tabornikih pa jih spodbujamo, da prevzemajo odgovorne naloge, ki so jim kljub mladosti kos. Ustreza jim občutek odgovornosti.
Pozneje v starosti splahni? Ali pa vsaj tisti, na vodilnih mestih v državi, niso bili pri tabornikih?
Poznam tabornike, ki na svojih delovnih mestih veliko prispevajo k razvoju družbe. Delajo s srcem, ne hodijo v službo le po denar. Delodajalci tabornike radi sprejmejo v službo, ker vedo, da znajo delati v skupini in imajo organizacijske sposobnosti. Med vodilnimi v državi so tudi taborniki, ki niso več aktivni. Kako pa oni nesebično pomagajo družbi? O tem imam svoje mnenje, a zdaj ne bi presojala o tem. Si pa taborniki želimo, da bi imeli v Sloveniji uspešno in medijsko prepoznavno osebo, ki bi prihajala iz naših vrst in bi se mladi lahko z njo poistovetili.
Kdo pa bi utegnil biti?
V svetu je takšna ikona Bear Grylls. Mladi ga obožujejo. Ubije kačo, se skrije v zavetje mrtve kamele, se obleče v kožo tjulnja. To jih osupne. Preživi v ekstremnih razmerah, samo s pomočjo naravnih dobrin. Bear je načelnik angleških tabornikov. K popularizaciji pri nas bi veliko pripomoglo že, da bi več ljudi na glas povedalo, da so danes tako uspešni zahvaljujoč veščinam, ki so jih pridobili prav pri tabornikih.
Kako taborniki plujete ob boku s časom? Kako se prilagajate sodobnejšim izzivom?
Včasih je bilo taborništvo takorekoč edina prostočasna aktivnost. Danes je teh aktivnosti mnogo, otroci pa se raje zadržujejo za računalnikom, kot da bi bili zunaj. Pri tabornikih otroci spoznajo, da računalnika ne potrebujejo na vsakem koraku. V našem društvu hodimo na tabor tja, kjer ni elektrike in telefonskega signala. Ni lepšega.
Kaj pa za starše? Ne trepetajo doma, ker jih ne morejo priklicati, da bi preverili, kako se imajo?
Ko staršem razložimo, da bo njihov otrok zaradi taborjenja postal veliko bolj samostojen in da jih bo manj pogrešal, če ga ne bojo klicali vsak dan, jih ne moti več. Prav tako jim damo vedeti, da je za varnost poskrbljeno, da smo programsko pripravljeni tudi na deževne dni in da vodnik preživi z otroki ves dan in zna prepoznati, če so v stiski, ter jim jo pomaga obiti.
Kje sploh odkrijete divjino brez signala?
Z našim društvom taborimo v Mirtovičih ob Kolpi. Naši obiskovalci so le lokalne živali. Imamo mir pred vsemi in uživamo v sadovih narave. V takem prvinskem okolju lahko šele začutimo - mi in otroci -, kako materialne dobrine niso edina stvar na svetu, za katero se je vredno truditi.
Bi se lahko zapodili kam bližje Ljubljani? Kje bi našli takšne neokrnjene kotičke?
Ponavadi tam, kjer ni gostilne. Ni pa nujno, da iščemo neokrnjeno naravo. Samo, da smo zunaj. Tam je naš dom. Vsaj tako to razumemo taborniki.
