Ni vse novo in moderno za na oltar

Žaljivke, grožnje, sramotenje. Nenehni spori z oblastjo, pretep, celo arest. Izkusil je vse to. Pravzaprav najmanj to. A njegova pot je kljub vsemu ostala obsijana s soncem, saj si gledališki vzgojitelj in pedagog, literarni pričevalec, publicist in esejist, predvsem pa 79-letni igralec Polde Bibič upanja v svetlo prihodnost zlepa ni pustil vzeti. Kot ni pustil poteptati uporniškega duha, k čemur ga je gnala in ga še vedno žene tista neusahljiva svobodomiselnost, ki jo nemalokrat pogreša pri Slovencih. Tudi z dobršno mero tolerance bi jih podmazal, saj bi tako morebiti le izpolnil dolgoletni sen o pravi demokraciji na sončni strani Alp. O politiki in kritični drži do nje. O iluzijah in ljubezni. O tajkunih. Pa o receptu za pokončnost in neuklonljivost pred današnjim nič kaj prijaznim svetom. O knjigah in hribih. Ne nazadnje: o Francetu Prešernu in kulturi Slovencev. O vsem tem utegne človek ure in ure ne samo kramljati, ampak kakovostno razpravljati s Poldetom Bibičem. Štajercem, ki je že pri rosnih dvajsetih pomladih izgubil štajerski naglas. Pravzaprav ga je dobesedno poteptal. Samo zato, da je dobil službo. »Ja, človek mora kdaj hrbtenico tudi upogniti,« ne skriva in tudi ne obžaluje odločitve. Ne nazadnje mu je navrgla kar 150 gledaliških in 36 filmskih vlog (Bedanca v Kekcu, Primoža Trubarja, advokata Janeza v Cvetju v jeseni in druge) pa Borštnikov prstan in dve petični Prešernovi nagradi. In tu so še politične vloge. Med drugim tista, s katero je sodeloval pri ustvarjanju nove slovenske države in dotlej povsem neznane demokracije. Pa je bil spet deležen hladne prhe. A če vse slabo, kar sem mu je na poti zgodilo, odmisli, je življenje, tako vztraja, nepopisno lepo. Kakršni so tudi njegovi nazori. In ti so povsem Prešernovi. Povzeti po Francetu Prešernu, od katerega se je nalezel celo levičarskega političnega prepričanja in odnosa do življenja. In od tod nerazdružljivost pesnika in igralca. Nerazdružljivost tudi na Prešernov dan. Na 8. februar. Na dan, ko nas leto za letom iz kulturnega sna predrami raskav, a žameten Bibičev glas, s katerim zaorje v Zdravljico.



Ampak France Prešeren ni bil uporniški. Od kod se je potemtakem vzel vaš uporniški duh?

Tudi ta je prešel od Prešerna, ki sicer ni bil upornik, sem pa pri njem, njegovem Sonetnem vencu in drugih pesmih, občudoval globok čut za vsakršno pravičnost, strpnost, človeško širino, miroljubnost in tisto svobodomiselnost, zaradi katere sem postal uporen. Pod njegovim vplivom so mi postali odvratni grabežljivo bogatenje, noro poželenje po oblasti, slepa ubogljivost nadrejenih in krvava strast do vojskovanja.

Kako vam je iz njegovega dela uspelo izluščiti vse to, kar številnim Slovencem, ki Prešerna še zdaleč ne postavljajo na pediestal, ni uspelo?

Ker mi je Prešeren prišel v roke, še preden so mi ga lahko priskutili učitelji, kar se je zgodilo mnogim mlajšega rodu, ki so zaradi tega nekam brezbrižni do njega. Imel sem torej srečo, da sem ga odkril kmalu po koncu druge vojne, ko smo naposled spet lahko na glas spregovorili v maternem jeziku. In veste, s čim me je pritegnila njegova svetlo siva zbirka Poezije, ki sem jo zagledal v izložbi knjigarne? S Prešernovo skrivnostno silhueto. Pravzaprav z rdečo senčno podobo bujno kodrave glave. Ja, in prav ta knjižica me je znala v tistih povojnih, nič kaj prijaznih letih ne samo pripraviti k resnemu premišljevanju, ampak me je tudi razvedrila.

Od Prešerna do svobodomiselnosti in naprej do uporništva. Pa je, roko na srce, na slovenski zemlji vredno biti upornik? Niso to nekakšni donkihotski upori?

Res je, da te največkrat ne uslišijo, te pa zato vsaj slišijo. In že zato je vredno biti upornik. Med drugim tisti pred borzo. Klobuk dol! Prav je, da opozorijo na nemogočo družbeno situacijo, ki je dandanes še hujša kot za časa moje mladosti. Zato seveda nisem presenečen, da je uporov več. No, res pa je, da so bili pred pol stoletja veliko nevarnejši. Poleg tega, da so s tabo manipulirali, kar še vedno počnejo, se je le malokdo izognil arestu. In tam si se lahko znašel tudi brez razloga. Ja, včasih je bilo dovolj že to, da si pač obstajal.

Ste se torej v arestu znašli po krivici? Niste z ničimer izzivali takratne oblasti?

No, seveda sem izzival.

S čim? Kako?

Tako da sem sodeloval pri tipkanju in izdajanju nelegalnega časopisa Iskanje, v katerem je soupornik Jože Pučnik napisal, da živimo obdani z bodečimi žicami in da zahtevamo, da človek lahko misli s svojo glavo. To je bilo leta 1951, ko so bile meje še povsem zaprte in ko si se lahko prosto gibal le nekaj kilometrov od doma. Ideološka gonja je bila zelo huda. In to gonja Udbe, ki ji je v roke prišel tudi izvod našega tipkarstva, zato so nas zaprli. Pa čeprav smo bili še mladoletni. Prepovedali so nam tudi štiri leta opravljati maturo. In s tem so me bolj prizadeli kot z arestom.

Seveda je bil pisalni stroj za tiste čase prava mala revolucija, kajne?

Redko kdo ga je imel, ja. Mi smo ga v uporabo dobili od kolegove sestre. Oh, kje, jaz ga nisem imel. Kot še marsičesa drugega nisem premogel. Tudi svoje sobe nisem imel. Nikoli. Šele v zadnjih letih, ko je umrla žena in sem zbolel ter se preselil v medvoški dom ostarelih, sem jo dobil.

(Se brž s pogledom sprehodi po sobi. Najprej do pisalne mize in nepogrešljivega računalnika na njej, na katerem ustvarja nekrologe in članke za domsko glasilo Jesensko cvetje, nato s pogledom odpotuje prek postelje do velike omare z globoko knjižno polico, na kateri se nizajo enciklopedije. Pred njimi se po sobi razgleduje iz belega kamna izklesani France Prešeren, zraven na steni pa visi nabor uokvirjenih fotografij, na katerih smeh deli z vnukinjama Nino in Tino Rakovec. Prva je po dedkovih stopinjah prav tako zajadrala v igralske vode. In pogled se naposled ustavi. Na fotografiji s podobo klopi. In to Poldetove, ob pogledu na katero iz spominov na mah izbrska zgodbo, kako so mu jo pastirji postavili vrh Dobrče nad Tržičem, natančneje tik nad njegovim vikendom, ki pa ni bil niti najmanj razkošen, saj ni bil nikoli kaj prida pri denarju. A vikend je zaradi slabšega zdravja pred leti prodal, namesto tiste klopi pa so mu sostanovalci medvoškega doma namenili novo, tik ob bližnjem Zbiljskem jezeru. Imenuje se Bibičeva klop.)

Veste, razkošne stvari mi niso bile nikoli blizu. Ne, ne maram bogatašev. Še posebno ne teh, ki so zrasli v kapitalizmu. Če vzamete samo Hildo Tovšak. To je grozljiva ženska. Kako je nečloveška! Ne moreš verjeti, da tak človek sploh lahko živi. In pri vsem tem se še kar smehlja. Ja, po mojem to izvira iz njenega otroštva.

A na Štajerskem to ni osamljen tajkunski primer. Od tam prihaja tudi poraženi pivovar Boško Šrot.

Vendar Šrot ni tako hud kot Hilda. Ni tako grozljiv. Še zdaleč pa seveda ni poštenjakar. Za vzgled si gotovo ni vzel Primoža Trubarja. Pa bi si ga, kot seveda še marsikdo drug, lahko. Pa ne zaradi Trubarjeve ljubezni do slovenske besede, ampak ker bi se od njega lahko učili tolerance. Česar pa ne manjka samo tajkunom. Tudi pri politikih ni nič boljše. Pravzaprav je še slabše, saj jim manjka celo svobodomiselnosti. Poglejte samo, kako se drug za drugim podrejajo predsednikom strank.

Verjetno imate v mislih prvo letošnje glasovanje o mandatarju?

To je le eden zadnjih takšnih primerov. Sicer pa se to nenehno dogaja. Veste, tudi sam sem bil v politiki, in sicer deset let državni svetnik za kulturo. In če se je zdelo, da smo bili svetniki v prvem petletnem mandatu precej svobodni, saj smo bili izvoljeni neposredno, stranke torej niso imele nič prstov zraven, pa so v drugem mandatu brž vtaknile svoje ljudi v državni svet. Jojmene, ko bi vi vedeli, kakšne spremembe so se zgodile čez noč.

Kakšne?

Izpuhteli sta tako toleranca kot svoboda mišljenja. Vse se je sprevrglo. Kar je bilo evidentno iz odločitev svetnikov in iz njihovih razprav. Takrat je bil pri tem še posebno močan Janez Janša, no, danes pa so tako rekoč že vsi.

In tako pred našimi očmi igrajo politične igre.

Sam jim ne bi rekel igre, saj z gledališčem nimajo nič skupnega. Igra v pravem pomenu besede ima namreč zame povsem umetniški namen. Pa tudi pravil se mora držati. Kar pa za politiko ni značilno. Zato bi vsemu temu ravnanju raje rekel spletke, pretvarjanja, preračunljivost, v prvi vrsti pa kar podlost. V kar so poskušali potisniti še mene. In to pri zlorabah Jelka Kacina, ki je bil takrat zadolžen za vojsko. Janša ga je zato napadel z vsemi topovi, jaz pa sem se, čeprav sem veljal za levičarja, postavil na njegovo stran. Ta levi so me seveda zasuli s plazom kritik, očitajoč, kako lahko potegnem z Janšo. Če sem levičar, tako so mi prigovarjali, bi moral potegniti s Kacinom, pa čeprav ima na vesti barabije. Ja, tako se v politiki živi. Tako delajo. To je njihova mentaliteta. Poglejte samo predvolilne in povolilne spopade. Če to ni škandalozno.

Kaj vas je pri tem najbolj šokiralo?

Da je ljudstvo daleč največ glasov dalo Zoranu Jankoviću, za mandatarja pa so v parlamentu izbrali Janeza Janšo. In to z vsemi mogočimi izgovori, da jim ni uspelo uskladiti programov, kar pa je nič drugega kot metanje peska v oči. Dejstvo je namreč: ko napišejo programe, gredo z njimi na volitve, po njih pa programi postanejo povsem postranskega pomena, kajti vsi se zaprejo v pisarne in se kregajo med sabo, naredijo pa tako ali tako nič ne. In tako je že dvajset let. Pravzaprav je zmeraj hujše.

Kam torej pluje slovenska barka?

Ne vem, kam to gre. V domoljubje gotovo ne. Vsaj mene takšna politika v to ne žene. No, ampak domoljub bom pa le ostal. In to zaradi ljubezni do Franceta Prešerna, Riharda Jakopiča, Primoža Trubarja, Jožeta Plečnika, Ivana Cankarja, Lojzeta Kovačiča in drugih velikih imen. To je moje domoljubje.

So to razlogi, da ste politiko že pred desetletjem obesili na klin?

Ja, bil sem neznosno razočaran. Zahodno demokracijo sem namreč koval v zvezde, zato sem hotel biti pri ustvarjanju nove države za vsako ceno zraven. Z željo, da bom prisostvoval, ko se bo svet spremenil v ideal. A to je bila velika naivnost. Res je sicer, da so se meje odprle, svobodnega izražanja pa vseeno še vedno nimamo.

Svobodno izražanje ste poskušali vpeljati tudi v prejšnji režim, ko ste se po vseh preganjanjih celo pridružili partiji, in to zato, da bi sistem pobliže spoznali in ga morebiti celo spremenili, kajne?

V to so me pravzaprav nagovorili sodelavci. Ko so me namreč v Drami izbrali za direktorja, so me z vseh strani svarili, naj začnem sodelovati na partijskih sestankih, sicer ne bom vedel, kaj se na njih o meni pogovarjajo, kako me blatijo. In ker so mi v preteklosti že nič kolikokrat kaj podtaknili, sem pač šel h komunistom.

So se podtikanja s tem končala?

Bila so še, a ne več tako številna, predvsem pa ne tako odmevna.

Kot je bilo, na primer, ko so vam naprtili, da ste homoseksualec?

To ste brali v moji knjigi, a ne? (Odkar je upokojen, in tega je petnajst let, je napisal že sedem knjig. Med drugim spomine iz otroštva in mladosti in jih naslovil Spominjarije. Z besedo, ki je, kot pravi, povsem njegov prispevek k slovenskemu besedišču. op. p.) Ja, ampak še danes ne vem, kdo je o meni širil tak glas. Prav tako mi ni znano, s čim naj bi dal kakršen koli povod za takšne govorice. Res je, da takrat nisem imel nobene ženske. No, če je to bil razlog... (Smeh.)

Ampak s hudimi rečmi se, tudi o tem pišete v spominih, tako ali tako ne obremenjujete. Kako vam to uspeva?

O vsem, kar je grdo in kruto, spregovorim. In to na glas. In ko začneš o tem pripovedovati, vse grdobije na neki način odrineš od sebe. Tako, na primer, velikokrat pripovedujem o tem, da je pač v življenju vedno tako, kot oblast reče. Prav zato me silno motijo ti kvazireferendumi, ki veliko koštajo, politiki pa jih sploh ne upoštevajo. Pa še nekaj mi gre v nos. To silno zavajanje. Kaj naj se ljudje na referendumu odločajo o višini trboveljskega dimnika. To je oslarija. Strokovnjaki morajo vedeti, kaj je prav in kaj ne. To ni stvar ljudstva, ampak zgolj in samo stroke.

Kdo naj potem odloča o družinskem zakoniku? Tudi stroka?

Mislim, da ja. Ne nazadnje ni prav nič koristno, da ljudi sprašujejo že prav o vsaki figi. To ni modro. Pa tudi demokracija to ni. Naj torej stroka pove, kaj je dobro, kaj slabo, kako živita in kakšne vloge si istospolna partnerja delita. Jaz tega ne vem. Kot tega ne ve nič koliko Slovencev. Sicer pa se pri vsem tem sprašujem predvsem, zakaj je treba to sploh uzakonjati. Mar ne živimo v sodobnem svetu, v katerem je koruzništvo že povsem vsakdanje? In s koruzništvom, mimogrede, ni prav nič narobe, saj se sreča ne skriva v prstanih, ampak v neopaznih stvareh.

Recimo v druženju s stanovalci medvoškega doma.

Ja, veliko srečnih ur sem prebil z njimi med kvartopirjenjem. Tarok smo igrali. Potem pa smo se skregali.

Kako skregali?

Kar naenkrat so se sporekli. Kot da bi igrali za denar in ne za zabavo. No, ampak takšno kreganje nas ne bo pogubilo. Nas pa lahko pogubi kreganje med poslanci. (Smeh.) Pa sva spet pri politiki, ki se vse prevečkrat kaže tudi v družbi. Veliko krega je namreč tudi med igralci. In to celo vročega. Včasih je bilo zato treba prepirljivce ohladiti kar s pestjo.

S kom pa ste tako obračunali?

To so počeli drugi. Sam pesti nisem uporabljal. Verjetno zaradi vzgoje. Mama, ki me je zaradi prezgodnje smrti očeta – umrl je, ko sem imel komaj deset mesecev – sama vzgajala, je bila namreč silno tolerantna in čuteča.

Z izjemno čutečnostjo, že kar strastjo ste se menda tudi prvikrat oženili?

Pri sedemindvajsetih sem se res tako močno zaljubil v boemsko balerino, da sva se že po nekaj dneh vzela. Bila je to ljubezen na prvi pogled. Pa tudi slepa ljubezen, ki se je po dveh letih strasti klavrno končala. Ni me več marala. Zaradi česar sem precej trpel.

Ljubezen nam je vsem v pogubo, je zapisal prav tisti pisatelj Ivan Tavčar, v čigar delu Cvetje v jeseni ste zasloveli.

Na srečo ni vedno pogubna. Drugi zakon je namreč več kot uspel in prav druga žena me je prepričala, da sem nastopil v Cvetju v jeseni. Vloge sem se namreč otepal kot vrag križa, saj mi ni bila pisana na kožo. A režiser Matjaž Klopčič je veljal za vztrajnega. Kar si je vtepel v glavo, to je dosegel. In tako je mojo ženo prepričal, da odigram advokata. Res zanimivo, da sem prav po tej vlogi, poleg Bedanca, tudi najbolj zaslovel. Naša pota so res polna presenečenj, ni kaj.