Tiskane izdaje
Mnogi so samo debelo gledali, ko je prejšnji teden v Miklošičevi ulici v središču Ljubljane stal srebrn športni model tesla roadster s priključkom na električno omrežje. Mimoidoči so predstavnike Elektra Ljubljana in omenjenega društva spraševali, ali bodo odslej na tej električni polnilnici lahko napolnili tudi svoj mobilni telefon ali računalnik, kar priča tudi o slabi osveščenosti ljudi o električnih prevoznih sredstvih.
V prestolnici je Elektro Ljubljana postavil šest polnilnic (in še eno na Vrhniki), zdaj je javnih mest za polnjenje električnih vozil pri nas osemnajst. Poleg šestih v Ljubljani (Miklošičeva, Cigaletova, Kotnikova, Slomškova, Trubarjeva in pri gradu Kodeljevo) jih imajo še na Štajerskem in Gorenjskem, medtem ko so Dolenjci in Primorci (z izjemo postaje v Piranu) zanje še prikrajšani. Na Štajerskem jih najdete v Mariboru (Belokranjska), Celju (hotel Štorman), Logarski dolini in Sveti Ani, na Gorenjskem pa v Kranju na Laborah, Bledu, Bohinju, Kranjski Gori, Preddvoru in na Jezerskem. Kar nekaj izmed naštetih so postavili ekološko ozaveščeni posamezniki in poslovneži, za približno polovico pa so poskrbela elektrodistribucijska podjetja.
Po Sloveniji se trenutno vozi približno dvajset električnih avtomobilov ter kakšnih tisoč petsto električnih skuterjev in koles. Večina lastnikov svoja vozila, razumljivo, še vedno polni doma, največkrat tako, da jih – zaradi počasnega polnjenja – čez noč pustijo priklopljena, zjutraj pa so spet pripravljena za nove (ekološke) poti. Avtomobili se razlikujejo predvsem po moči baterij, s katerimi je mogoče prevoziti od 50 do 250 kilometrov. Za navedeno razdaljo mora biti priklopljena na električno omrežje tudi do osem ur. Z drugimi besedami, vse javne polnilnice so nedvomno hkrati parkirna mesta, saj so (ali še bodo) vozila tam parkirana in priklopljena po več ur. »Nekatere polnilne postaje pri nas teoretično že omogočajo tako imenovano hitro polnjenje, a to še ni aktivirano, saj v Sloveniji nimamo registriranih tovrstnih vozil. Menjava vtiča in nekaj elektronike omogoča hitro polnjenje, a o tem bomo najbrž realneje razmišljali čez nekaj let,« meni Levstek.
Razvoj električnih vozil se spopada s kopico vprašanj. Pri nekaterih bi morala odgovore dati tudi država. Porodni krči so namreč za ljubitelje in zagovornike električnih vozil včasih nadvse boleči, prihodnost pa nejasna. »Narejenih je bilo že ogromno študij, v tujini so zanje namenili milijone in milijone evrov. Popolnoma jasno je, koliko je treba vložiti v razvoj nekega vozila, da bi čez nekaj let pripeljalo na ceste. Drugje države namenjajo za to precej več, v Avstriji imajo, denimo, dva državna projekta za razvoj električnih prevozov. A tudi pri nas je kar nekaj podjetij, recimo, Kolektor, Iskra Avtoelektrika, Hidria in druga, ki se ukvarjajo s tem področjem. Morda bo ideja o proizvodnji celotnega električnega vozila v Sloveniji kmalu uresničena , saj je podjetje SŽ – Oprema Ravne razmeroma blizu temu dosežku,« še dodaja Miha Levstek. Hkrati je opozoril, da je večina javnosti slabo seznanjena s prihodnostjo avtomobilov na električni pogon: »Poglejmo na primer Ljubljano: kdor dela v mestnem središču, se lahko pripelje do javne polnilnice in tam pusti avto, ki je hkrati brezplačno parkiran, kar je danes redka dobrina. Ko bo lastnik odšel iz službe, bo imelo električno vozilo napolnjene baterije in se bo odpeljal domov. Počasi bo treba tako začeti razmišljati. Tudi mestne oblasti bodo tako spodbujale zdrav način prevoza, saj bodo lastnikom, denimo, ponudile zastonj parkirišče v bližini delovnega mesta. In popolnoma logično je, da so vse polnilnice brezplačne.« Radovedneži pogosto sprašujejo, zakaj je lahko energija za ta vozila zastonj. »Če je vozilo priključeno na omrežje eno uro, to dobavitelja električne energije stane približno 30 centov. Torej je razumljivo, da s polnilnicami ne bodo delali 'biznisa'.«
Okoljevarstvo in odvisnost od fosilnih goriv tako v prihodnosti napovedujeta razcvet vozil na električni pogon. Resda utegne biti zaradi močnih lobijev avtomobilske in energetične industrije upočasnjen in omejen, a tudi vozniki se bodo morali prej ali slej sprijazniti z drugačnimi navadami in osvojiti drugačna znanja o avtomobilih. Ali, kot je dejal eden od »električnih« zanesenjakov, pred leti nismo vedeli, kaj početi z internetom, zdaj pa poglejte, kje smo. Podobno bo z električnimi vozili.
Iz tiskane izdaje Dela
