Tiskane izdaje
Razsvetljevanja vzgojiteljev in učiteljev. Vse za dobro otrok. Da bi jih ubranila. Pred nasiljem in zlorabo. Tudi spolno. Požrtvovalni boj Američanke Terese Rafael. Magistrice socialnega dela. Izvršne direktorice ene najpomembnejših preventivnih institucij onstran atlantske luže. Nacionalne zveze za zaupanje otrok in preventivne sklade. Organizacije, v kateri se vrtijo milijoni. Da z njimi tepta tabuje. Ker je ključno, da ne ukrepamo šele po toči, ampak pred njo. Še preden zloraba, zanemarjanje ali nasilje zaznamujejo otroka. Nekatere za veke vekomaj.
V dobi poplave vseh mogočih vesti smo vsi po malem nejeverni Tomaži in le malokdo verjame, da lahko otroka ubranimo pred zlorabami in nasiljem. Ker so storilci pač močnejši od otrok. Bolj zviti in pretkani. Manipulantski.
Ja, in prav takšno brezbrižno ravnanje, ko smo prepričani, da se nam kaj takega ne more zgoditi in da je naš otrok varen pred zlorabo, nas lahko pelje v še večje stiske. V začaran krog, iz katerega zlepa ne najdemo več poti. Ker ne ukrepamo, ko je čas. In spregovorimo o nasilju, ki ga je največ prav v družini. Z otroki. Njih je treba poučiti o tem. V vrtcih in šolah, kjer že vrsto let spodbujamo in podpiramo od ameriške vlade financirane preventivne projekte.
In to z zavezo, da otrok pred nasiljem in zlorabami ne boste še dodatno prestrašili, ampak jim prijazno in spodbudno približali podrobnosti o nasilju, zlorabah in zanemarjanju.
Zato jih s temi hudimi rečmi seznanjamo med igro z lutkami. Da se poučijo, kaj so nasilje, zanemarjanje, zloraba. In da se okrepijo. Da se bodo seveda znali zavarovati. Pri tem pa pazimo, da se ne prestrašijo. Med igro se tudi seznanijo, kaj se sme in kaj ne. Kaj je dober in sprejemljiv dotik in kateri to ni. Treba jih je tudi poučiti, da so sami gospodarji svojega telesa. In da imajo pravico reči ne. Predvsem pa jih je treba seznaniti z rešitvami. Kaj lahko storijo, s kom lahko takšne izkušnje delijo. Vse to je izjemna popotnica za otroka. Kajti, veste, zlasti najmlajši pogosto ne vedo, kaj je prav in kaj ne. Če recimo oče pokaže hčerki pri desetih letih, kako se poljublja, in ji pri tem pojasni, da to počnejo tudi drugi očetje, ker je to pač njihova dolžnost, mu bo verjela. V najstništvu pa bo spoznala, da ni tako. In posledice takšnih izkušenj so lahko zelo hude. Zato je preventiva tako pomembna. Kar so mi dale misliti lastne izkušnje na začetku kariere.
Kaj vas je napeljalo na to? Takrat ste kot socialna delavka veliko delali na terenu, kajne? Obiskovali ste družine z vsemi mogočimi tegobami.
To je bilo nadvse naporno delo. Ker sem bila pri družinah, ko je bilo pri njih doma zelo težko. Ko so bili otroci recimo žrtve nasilja in zanemarjanja. In otroke je bilo včasih treba tudi odpeljati iz družine. Stran od staršev. Ja, ko sem delala z njimi, sem se res veliko naučila. Ti otroci in starši so bili moji največji učitelji. In takrat sem dojela, kaj je moje poslanstvo. Preventiva. Še posebno ker sem sprevidela, da umik otroka iz nasilnega okolja še zdaleč ni najboljša rešitev.
Zakaj ne?
Ker potrebuje družino. Ta je namreč zanj središče sveta. In to je vse, kar ima. Tako mu v najhujših trenutkih vzamemo prav to, kar edino pozna. Kar mu je edino domače. Nikoli ne bom pozabila zgodb številnih otrok, ki sem jih kot socialna delavka umaknila iz družine. Čeprav sem jim v najtežjih trenutkih ponudila toplino in podporo, so se bolj kot za mano ozirali za starši, brati in sestrami, hišnim ljubljenčkom. Zanimalo jih je, kaj se dogaja z njimi. Iskali so stik z njimi. Četudi so imeli z njimi še tako bridke izkušnje. Nasilniške. Ja, družino, pa naj bo kakršna koli, potrebujejo za svojo rast. Za občutek varnosti.
Ampak v primeru spolne zlorabe ga je vendarle treba umakniti iz družine, mar ne?
Ni nujno. Še posebno če eden od staršev, ki seveda ni storilec, otroka ustrezno zavaruje. Ponavadi je to mama.
A slovenske izkušnje kažejo, da mame otroku vse prevečkrat nočejo verjeti. Trdijo, da si nasilje in zlorabo izmišljujejo. Med drugim zato, da bi ubranile ugled družine.
Ampak, veste, to ni samo slovenski fenomen. Je vsesvetovni. Sprva pogosto zanikajo. Ne morejo verjeti. In zagovarjajo storilca. Zatrjujoč, da njihov pa že ni tak. Da otroku ne bi nikoli storil nič slabega in hudega. No, počasi pa številne le spoznajo resnico. In se začnejo zavedati, da otrok ne laže. Pomembno je torej vztrajati. Za razkritje skrivnosti. Saj je to prvi korak, da se zloraba preneha. In da otrok dobi pomoč. Predvsem pa da se v družini zgodijo prepotrebne spremembe. Ki bodo za otroka pomenile varno in spodbudno okolje. Zanje je to daleč najboljša naložba. A da je uspeh popoln, je pomembno, da podpremo tudi njihove starše.
Pri čem?
Pri vsem, kar jim gre dobro, kar zmorejo, kar lahko dajo otrokom. V vsaki družini je namreč tudi kaj dobrega, pozitivnega. Vsak je v čem dober. In to je treba izpostaviti. Pozitivne stvari. Za spodbudo. Kajti če prst uperimo samo v zlorabo, zanemarjanje, potem zapiramo poti za sodelovanje, jih samo odvrnemo od sebe. Pomembna je torej prava pot, da pridemo do uspeha. Da družino okrepimo.
(Pri tem že hiti iz pozabe trgati mnogotere zgodbe o uspehu. O krutih, a resničnih izpovedih staršev, ki so nehote zdrsnili v brezno in se jim iz njega zlepa ni uspelo izvleči. Dokler jim ni roke ponudila Rafaelina zveza in jim vlila pogum. Ko jim je pokazala svetlo plat življenja. Njihove dobre lastnosti. Zavoljo česar so zlagoma ugledali tudi slabe. In se z njimi spoprijeli. Z vzorci, ki so jih od staršev nasledili v otroštvu. In jih vtkali v svet svojih otrok. Zavoljo reka o drevesu in jabolku. Ki jih je tako uklenil, da otrokom, čeprav so jih imeli silno radi, niso zmogli pokazati ljubezni. Topline. Ker so zatajili. In ker se niso znali spoprijeti s skrbjo zanje.)
Zato je pomembno, da se s preventivo ukvarjamo vsi. Šole, vrtci, družine, lokalne skupnosti. Celotna družba. Kajti nihče ne more storiti vsega, lahko pa vsakdo naredi vsaj nekaj. Za lepši jutri otrok. In ker se na koncu koncev preventiva denarno bolj izplača kot kurativa. Kar so doslej pokazali še vsi izračuni. Odpravljanje posledic je najmanj dvakrat dražje od naših programov. Da o stiskah otrok in najstnikov, ki so bili zlorabljeni, ne govorimo.
O kolikšnih zneskih govorite? Koliko milijonov se obrne v vašem skladu?
Približno sto milijonov dolarjev vsako leto. Pri čemer gre predvsem za vladni denar. Ja, ameriška vlada nam tako rekoč varuje hrbet. Ne nazadnje je ameriški kongres že leta 1974 sprejel zvezni zakon, v katerem so zapisali, da je preventiva za preprečevanje zlorab in zanemarjanje otrok izjemnega pomena in nujna. No, šest let pozneje pa so skoraj vse ameriške države sprejele zakonodajo za ustanovitev Skladov za preventivo in zaupanje otrok. To je na zvezni in lokalni ravni zagotovilo kompleksen sistem rednega financiranja preventivnih programov na področju zlorabe in zanemarjanja otrok.
Vlada vam je šla s finančno injekcijo naproti tudi pri projektu obiskovanja družin z novorojenčki.
Podprli so nas popolnoma, kajti statistika je več kot zastrašujoča. Zadnji podatki namreč kažejo, da so zlorabam in zanemarjanju najbolj izpostavljeni otroci v najzgodnejših letih. Celo v svojih prvih mesecih. Zato so obiski patronažnih sester in drugega za to usposobljenega osebja pri družinah z novorojenčki več kot dobrodošli. Preventiva je torej, kot v zadnjih letih ugotavljamo, pomembna od prvega otrokovega dne. Pa da se o zlorabah in nasilju čim več pogovarjamo. Tudi s prijatelji. In da nehamo živeti drug mimo drugega. Veste, tudi sosedje imajo v naših življenjih pomembno vlogo. In tudi naloge.
Katere?
Da vsi skupaj ustvarijo varno sosesko, v kateri bodo otroci zrasli v trdne, močne in samozavestne osebe. Saj bodo le tako lažje prenesli morebitne udarce in travme.
Pa sva spet pri nejevernih Tomažih. Kako o takšnih korakih prepričati sosede, množice?
Z raziskavami. Glejte, pred dvanajstimi leti je Dobrodelna ustanova Doris Duke denarno podprla Center za proučevanje socialne politike, da razišče in opredeli, kateri so tisti zaščitni dejavniki, s katerimi lahko družino okrepimo in se izognemo zlorabam otrok ali zanemarjanju. Seveda so pripravili obsežno raziskavo in postregli z ugotovitvami, da se, kot sva že govorili, za otroka vse začne in konča v družini. Zato je treba starše dodobra izobraziti. O starševstvu, otrokovem razvoju, socialni in čustveni sposobnosti otrok. Pomembne so konkretne podpore v stiski in močne socialne vezi. Začenši s spoštovanjem in zaupanjem. S teptanjem bavbavov. A vse to lahko uspe le s čarobno paličico, s katero najprej pokažemo na dobre in šele potem na slabe lastnosti. Saj ni slabega brez dobrega. Američanka pod Alpami
Krepimo družine. Eden najpomembnejših projektov Terese Rafael in nacionalne zveze za preprečevanje zlorab otrok, ki jo vodi. Projekt, o katerem bo ta četrtek, 17. maja, kot osrednja predavateljica spregovorila v Kranjski Gori. Na prvi tovrstni slovenski konferenci. Ker so po zgledu in v sodelovanju z Rafaelovo in njenimi sodelavci lani tudi pod Alpami zaživeli preventivni programi v slovenskih vrtcih in šolah. »Konferenca bo torej pika na i obširnega preventivnega projekta, v sklopu katerega smo izvajali pet programov usposabljanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju. Delili smo znanje, veščine in izkušnje preventivnega dela za preprečevanje različnih oblik nasilja,« povzame psihologinja Mateja Štirn, organizatorka konference. »Zagnali smo pomembno kolesje, čaka pa nas še trdo delo. Da si še naprej vztrajno prizadevamo za boljšo informiranost, večje razumevanje in boljše znanje za preprečevanje nasilja. Tudi pedofilije in na splošno spolne zlorabe otrok. Da odpravljamo tabuje in mite. In da smo pripravljeni videti in se odzvati, govoriti, pomagati. To je ključ, ki odpira prava vrata. Konferenca zato ni namenjena samo vzgojiteljem, učiteljem, staršem in starim staršem, ampak tudi širši strokovni in laični javnosti. Tako rekoč – vsem.«
