Tiskane izdaje
Zadnja vaja jamarskih reševalcev in tistih, ki bi to radi postali, ni bila v svetu podzemlja, kakor ponavadi, ampak na steni v bližini Lipice. Po steni so bile prepredene vrvi, z njih so v parih viseli jamarski reševalci. Eden je prevzel vlogo ponesrečenca, drugi je imel polne roke dela z vozli, prevezovanjem, žimarjenjem. Na drugem delu vadbišča je bila naveza malo daljša in je štela četverico jamarjev.
»Danes imamo usposabljanje za jamarske reševalce in tiste, ki bi radi napredovali v pripravnike za reševalce,« je pojasnil Rajko Bračič, vodja Jamarske reševalne službe (JRS), ko se je spustil proti tlom in »osvobodil« kolega, ki mu je služil kot model ponesrečenca. Na priložnostno izbranem vadbišču se je zbralo pet inštruktorjev in 24 učencev, med njimi dvanajst začetnikov. »Vsako leto imamo približno dvanajst novih,« je dodal Uroš Ilič, vodja izobraževanja v JRS. Jamar je kakih dvanajst let, v reševalni službi osem.
Traja lahko dneve
Kakor mnogim drugim športnim dejavnostim (mnenja o tem, ali je jamarstvo šport ali predvsem raziskovanje, so že med tistimi, ki to počnejo desetletja, različna) tudi jamarstvu narašča priljubljenost. V Sloveniji je približno 1200 jamarjev, od tega je okoli dvesto takih, ki so se izurili tudi za reševalce. Med njimi je 55 operativcev in 33 aktivnih reševalcev. JRS, ki obstaja že od leta 1959, deluje samostojno v okviru Jamarske zveze Slovenije, njeno delovanje pa sofinancira Uprava RS za zaščito in reševanje. Reševalci so razdeljeni v sedem centrov, ob hudih nesrečah se združijo in po potrebi na pomoč pokličejo še specialiste, to so zdravniki, bolničarji, jamarski potapljači in minerji, ki – če je treba – razširijo ožine, kakor temu strokovno rečejo.
Lani so morali pomagati šestkrat; troje reševanj je bilo zahtevnih, bila je tudi ena smrtna žrtev, je povedal Bračič, ki je jamar skoraj tri desetletja in je že kmalu postal tudi reševalec. »Kdor ne hodi v jame, si ne zna predstavljati, kaj pomeni nesreča v jami,« je dodal. »Reševanje lahko traja vsaj nekaj ur, lahko pa tudi več dni.« Zadnje se je zavleklo na dvanajst ur, nesreča pa se je zgodila prav na kondicijskem treningu reševalcev. Bračič je prikimal: »Da, na koncu se je trening spremenil v pravo reševanje ...« Na nogo jamarke je priletel kamen in ji zlomil stegnenico; dekle je s hudimi bolečinami obstalo in najbrž je bila edina dobra stvar, da je imela pri roki – reševalce. Kljub temu je trajalo ure in ure, da so jo skozi ožine spravili iz jame.
Pri nezgodah v jamah je namreč lahko precejšen podvig že klic na pomoč. »Ne, to ni tako kot v gorah,« se je nasmejal Bračič. Ilič je nadaljeval resneje: »Pri nesrečah v jamah lahko že do trenutka, ko kdo odda obvestilo, mine več ur.« Če se pripeti nesreča, mora namreč vedno kdo priplezati iz jame, mobilni telefoni so tam kajpak popolnoma ničvredni, zato je osnovno pravilo jamarstva: »Nikoli sam v jamo, morali bi biti najmanj trije, da ob poškodovanem lahko še kdo ostane, tretji pa gre ven,« je poudaril Bračič.
Poleg tega bi morali obvestiti koga, ki ve, kje ta jama je. »Predlani se je, denimo, nesreča zgodila Nemcema, ki nista jamarja. K sreči sta, preden sta se odpravila v Najdeno jamo pri Logatcu, klicala domov in povedala, kam se odpravljata. Tam se jima je odlomil kapnik, na katerega sta privezala vrv, in nista mogla nazaj. Poškodovana nista bila, a če ne bi povedala, kam sta šla, ju ne bi mogli najti ...« je pripovedoval Ilič.
Pod Slovenijo je namreč speljan pravi labirint, značilen za kraški svet, in tega sestavlja več kot 10.000 jam, vsako leto jih odkrijejo še vsaj sto ali dvesto. Zlasti med tistimi najbolj navdušenimi jamarji je sla po odkrivanju in raziskovanju velika: »Najlepši občutek je, ko stopiš kam, kamor ni stopil še noben človek,« je vzneseno rekel Bračič.
Torej jamarji v glavnem rešujejo sami sebe, jamarje, je eden izmed pomislekov. Ni nujno, odgovori Ilič, kajti nekaj je tudi preveč pogumnih (ne)jamarjev, naključnih padcev v jame, kdaj je treba rešiti iz brezna tudi kakšnega psa, pomagati pri reševanju z žičnic, pred kratkim je postalo del nalog tudi posredovanje v nezgodah med soteskanjem ... Glavne nevarnosti, ki »prežijo« na jamarje, so padajoče kamenje, nenadno povišanje gladine vode v kraškem svetu, preseganje sposobnosti in znanja, hitenje, nemalokrat tudi utrujenost: »V jami si tudi po dvajset ur, obstaja nevarnost podhladitve, ker je ves čas tema, izgubiš občutek za čas ...« je našteval, a vendarle sklenil: »Nobena jama ni nevarna, če greš vanjo po pameti!«
V pomoč tudi hobotnica
»Pripravniki, kar sem stopite,« je bil poziv za novo vajo. Može v rumenih kombinezonih, na katerih je pisalo Jamar reševalec, je obstopila skupina jamarjev v rdečih kombinezonih. Komunikacijo je olajšalo ime na vsaki čeladi – in to jo olajša tudi v jami, kajti imena se v temi svetijo. Zlasti med reševanjem mora v jami vladati komunikacijska disciplina: ukazi morajo biti jasni in dovolj glasni, pomagajo si s piščalmi in svetilkami, če je treba, potegnejo v jamo telefon – z žico! »Ko se dela, je tišina, ve se, kdo je vodja ekipe, zdravnik ima zadnjo besedo,« je resno razlagal inštruktor Dejan Žugelj, ki je prevzel besedo pri vaji z nosili.
Pripravniki so stopili okoli nosil in nanje pritrdili poškodovanko. »Danijela, zvij rolo za pod kolena,« je Žugelj delil navodila. Če bi bila nezgoda v jami in bi kazalo, da bo trajalo reševanje več ur, bi poškodovanega opremili s hobotnico – napravo, ki je res podobna tej živali, le da ima samo štiri lovke. Te napeljejo ob poškodovančevih okončinah, da ga ogrevajo; naprava deluje na oglje in na baterije.
»Poškodovanec ima pri sebi regulator toplote, če je treba, je odet v folijo, da mu je res toplo,« je opisal Žugelj. Okoli nosila se je hitro razvnela kulinarično obarvana razprava – dokler poškodovanki čez oči niso poveznili vezirja. Zaslišalo se je: »Andrej bo regulator na drugi protiteži, jaz bom regulator za prvi protiteži, potrebujemo še dva prostovoljca ... Bor in Špelič, pojdita gor, midva z Andrejem prideva za vama ...« Potem je šest parov rok prijelo za nosila. »Komando ima reševalec pri glavi. Tri, štiri, zdaj!«
Nosila so se dvignila in potovala do točke, kjer jih je prevzel reševalec, pripel ter oznanil: »Nosila pripeta!« Zazibala so se naprej in prešla v vertikalo – tudi taki primeri so pogosti, nato jih je bilo treba prepeti ... »Napni, pripravi se na popuščanje ... Počasi, počasi ....« je bilo slišati Žugljev pomirjujoči glas, medtem ko se je pripravnik ukvarjal z vrvmi in pripomočki, ki sodijo k osebni jamarski opremi (ta je sestavljena iz čelade, lučke, kombinezona, škornjev, rokavic, pasu, ročne in prsne prižeme, vrvne zavore in popkovin z vponkami). Čutiti je bilo kanec nervoze, a naposled so se nosila spustila na tla, vaja je bila končana, poškodovanka pa dostavljena k jamarskemu reševalnemu kombiju.
Veliko štejejo izkušnje
»Vse v redu?« je preverila Mateja Mazgan, ena izmed štirih deklet, ki so sodelovala na tokratnem usposabljanju. Jamarstvo jo je prevzelo pred trinajstimi leti: »Od nekdaj me je zanimal ta drugačni svet,« je razigrano razlagala, »ko sem se vozila skozi Hudo luknjo, pa sem se dokončno navdušila.« Vpisala se je v klub, predlani se je začela usposabljati za pripravnico reševalko, zdaj je že v operativni skupini. »V reševalni službi ne napreduješ le z izpitom,« je pojasnil Dejan Žugelj, »ampak tudi z izkušnjami. Približno na dve leti lahko dosežeš višjo stopnjo reševalca. V šestih do osmih letih lahko postaneš inštruktor.« V Sloveniji imamo za zdaj osem inštruktorjev.
»Reševanje je precej več kot jamarija,« je z vso resnostjo dodal Bračič. »Že reševalci pripravniki morajo znati pomagati človeku in ga samostojno izvleči iz jame.« Edina izjema, ki jo menda dovolijo, so zdravniki, ki jih najbolj primanjkuje. Pri njih je dovolj že jamarsko znanje, ni jim pa treba biti usposobljen za reševalca. Pri usposabljanju se zgledujejo po Francozih, navsezadnje imajo tam več kot 10.000 jamarjev in vsaj dvajset reševanj na leto. Francozi sodelujejo tudi v mednarodnem projektu EU Proteus, ki je namenjen ozaveščanju ljudi pred nevarnostmi v jamah in izpopolnjevanju reševalcev, kakor so ponosno razlagali. Navsezadnje najraje vadijo, se je nasmejal Bračič, intervencij si nikakor ne želijo.
