Tiskane izdaje
»To je kit, ki smo mu v našem muzeju dali ime Leonora. Njeno truplo so našli ob slovenski obali. Ljudje, ki so ga videli plavati v daljavi, so ugibali, da to že ne mora biti tako velikanski hlod, temveč najbrž kakšna velika žival ...« se je začela pravljica za lahko noč za petnajsterico otrok, ki so prespali pod okostjem Leonore.
Belo okostje, nad katerim je valovilo morje (svetlobe) in pod katerim se je dvigala pravljica o čisto resničnem kitu – je bil gotovo najbolj čaroben trenutek, s katerim je bil okronan raziskovalen večer Noč v muzeju – Dogodivščina v zavetju teme, ki so ga za srečne izžrebance nagradne igre pripravili na pobudo televizijskega programa Da Vinci Learning in v sodelovanju s Prirodoslovnim muzejem Slovenije (in Telekomom).
Poseben tabor
Da bo v muzeju tisti večer gostoval poseben tabor, je na prvi pogled razkrivala le kopica nahrbtnikov na stopnicah, a tudi v zraku je bilo čutiti nekakšno vznemirjenje. »Nočna avantura je vedno neka skrivnostna zadeva. Pričakujemo, da se bo naša hči res dobro zabavala in tudi kaj naučila. Prepričan sem, da bomo jutri samo poslušali,« je strnil vtise Uroš Ložak, oče sedmošolke Lee iz Zagorja ob Savi, ki dotedaj še ni bila v Prirodoslovnem muzeju Slovenije (PMS). »Pričakujem, da se bomo imeli fajn, da se bomo zabavali in družili med sabo,« je dodala še sama. Tudi četrtošolec Erik Slabe z Vrhnike je bil zadnja dva tedna po pripovedovanju staršev precej vznemirjen glede muzejske pustolovščine. »Prijavila sva se zadnji dan, tri dni pozneje pa smo izvedeli, da je bil izžreban. Od takrat je cela družina v velikem pričakovanju in že komaj čakamo, da ga pospremimo,« je razlagala mama Polona, oče Grega pa je dodal, da ga čudi, da se kaj podobnega niso domislili že prej. »Samo zamisel mora biti prava, potem pa gre tudi z organizacijo. Mislim, da je večina otrok tu takšnih kot Erik, da jih take reči zelo zanimajo,« je še dejal sogovornik.
Slepe miši malo drugače
Draž tistega, kar se je obetalo na vrhu stopnišča, je bila prevelika, da bi se otroci (stari od 8 do 12 let) kaj posebej poslavljali ali mahali v slovo svojim staršem. Pred vitrinami z okostji, prepariranimi ribami in kačami so jih pričakali miza in stoli, kjer je bila na vrsti prva preizkušnja na temo pomena svetlobe in vida za življenje na Zemlji. »Zdaj pa slepe miši malo drugače! Veste, kaj bomo delali?« jih je vprašala dr. Staša Tome, pristojna za program tiste noči. »Jaaa!« so v en glas zavpili otroci in že je sledilo prvo navodilo. »Najprej vam bomo zavezali oči, potem pa vam bom prinesla različne živali. Morate vedeti, da vam nobena od njih ne bo ničesar naredila, tako da mi morate popolnoma zaupati,« je skušala odgnati morebiten strah, tretješolca Miho Uraniča pa je že zanimalo, ali bo med njimi rak. »To boste morali pa sami ugotoviti! In nič ne smete kukati!«
Ko so se otroci s črnimi trakovi oziroma očali na očeh obrnili od mize, je Staša začela sprehod od enega do drugega - najprej s krastačo v roki. »Mi je všeč, ker ste tako pogumni. Če bi videli, bi se obnašali povsem drugače. Potipaj še z drugo roko. Pa nežni morate biti,« jih je spodbujala, da bi laže prišli do pravega odgovora. A ko se je ustavila pri svetlolaski, je ta kar zlezla sama vase in se ob dotiku z živaljo kar stresla, fant na drugi strani mize pa je na glas ugibal, ali ni morebiti slon. »Mogoče pa je slon, a le kje bi jaz dobila slona, da bi ga pripeljala sem. Potipaj, če ima rilec,« se je znašla Staša.
V listih tekmovalnih skupin je pri živali številka 1 najpogostje pristala beseda žaba. »Vsi, ki ste napisali žaba, naj vam bo. Krastače drugače sodijo med dvoživke, sem pa poleg njih tudi urhi, prave žabe ... Večina žab je mokrih in sluzastih, ker dihajo skozi kožo, zato morajo živeti v bližini vode, krastača pa gre k vodi samo, kadar se razmnožuje, potem pa živi v gozdu. Mislite, da je strupena?« je zanimalo voditeljico. »Ne,« so odgovorili vprašani. »Krastača ima strupne žleze, a nič se jih ne gre bati. Ta strup ni nevaren za nas, to bi utegnil biti edino, če bi prešel v oči ali če bi jo pojedli. Mi pa si bomo tako ali tako umili roke. Kaj še ljudje verjamejo? Če te žaba polula, da ti zrastejo bradavice,« je spomnila na stereotip, ki ga je v naslednjem hipu s strokovno razlago ovrgla. Potem si je bilo treba vnovič zavezati oči in že je bila na vrsti druga žival, ki pa je »rodila« same napačne odgovore. Mokarja, ličinko hrošča, so vsi oklicali za gosenico – to pa je lahko samo ličinka metulja. »Pri tem vprašanju je za vse nič točk,« se je glasil vmesni rezultat.
Potem je Staša na plano privlekla Čoneta, ameriškega rdečega goža, ki je v četici »videčih« spremljevalcev s fotoaparati, kamerami, dikatafoni in pisali povzročil tišino, otroci pa so pogumno tipali in uganjevali sami pri sebi. Le Miha je rekel na glas: »Sem jo tipal že v živalskem vrtu, to je kača.« Ko so sneli očala, so kačo še ugledali. »Čone ima v življenju eno samo nalogo: da odpravlja predsodke pri ljudeh. Mnogi ljudje se kač strašno bojijo. Najpogosteje mislijo, da so sluzate in nagravžne, zato mi je bilo všeč, ker si, Miha, rekel, da je taka kot noht. Ja, kače imajo celo telo pokrito z isto snovjo, iz kakršne so naši nohti, in nimajo nobenih kožnih žlez. In ko potem obiskovalci v našem muzeju Čoneta potipajo, ugotovijo, da kače niso nič sluzaste ...« je razlagala, medtem ko je Čone potrpeljivo čakal ovit okoli njene roke. Z otroki je razčistila še nekaj pomembnega: da se kač v naravi nikoli ne sme prijeti, saj lahko ugriznejo, tudi če niso strupene.
Pod prsti otrok sta se v nadaljevanju znašla še puščavski skakač, ki so ga večinoma razglasili za miš, tudi hrčka, ter zelena rega, ki pa so jo povečini prepoznali.
Živali, ki so dejavne ponoči
Pravkar opravljena naloga je navrgla spoznanje, kako pomemben je za človeka vid, druga pa je zadevala dejstvo, da nekatere živali »oživijo« v temi. »Poznate kakšno?« je zanimalo Stašo. »Netopir,« se je glasil prvi odgovor. »Da, te živali so posebej prilagojene na življenje v temi. Lahko vidijo denimo z zvokom. S sonarji prepoznajo predmete, zato je napačno misliti, da se nam bodo zaleteli v glavo. Imajo namreč zelo natančno orientacijo. Potem je tu človeška ribica, ki ima kemijska čutila in zaznava tudi elektriko. Kako pa se znajdejo sove?« je sledilo še nekaj vprašanj, preden so se tekmovalne skupine s svetilkami v rokah podale v sosednji dve sobani, da bi poiskali čim več živali, ki so dejavne ponoči.
Muzejska soba z gozdno dioramo se je zdaj potopila v temo, pred vitrinami pa se je slišalo: »Napiši: medved, lisica, jazbec, jež, ...« Skupina modrih se je od tam že pomaknila v drug prostor in si zapisovala jamske živali. Lana je sicer podvomila o pravilnosti teh odgovorov, a jo je njen sotekmovalec pomiril z besedami: »Če živijo v jami, živijo v temi.«
Lana, Bor in Miha so v končnem seštevku osvojili 33 točk in bili razglašeni za zmagovalce. »Bravo, ekipa modrih!« jim je na glas čestitala Staša, v dvoranici pa se je razlegel aplavz. »Druga ekipa, Matic, Amadeja in Neža so dosegli 30 točk! Bravo! Tretja, le s točko manj, je skupina črnih: Tilen, Lea in Urban! Bravo!« je odmevalo.
Prekratka noč
Urban Verbič iz Preserja in Tilen Vozelj iz Zagorja ob Savi sta povedala, da jima je bilo dotedaj najbolj všeč prepoznavanje živali, pri čemer sta se za hip zbala morda edino kače. V tem pogledu so otroci tudi najbolj presenetili Stašo. »Bala sem se, da ko bodo pogrunali, da je kača, da bo zavladala panika. Vsi so ugotovili, da je kača, a se je ni nihče bal,« je po koncu tekmovalnega dela razkrila muzejska svetnica in biologinja, ki v PMS med drugim pripravlja tudi (pedagoške) programe za otroke in družine in vodi otroške delavnice. Z direktorico PMS dr. Bredo Činč Juhant pa sta ugotavljali, da je ta večer lepa izkušnja tudi za njih. »Pokazalo se je, da imamo odlične sodelavce, ki zmorejo tudi take izzive, a najprej moramo poskrbeti za delovanje muzeja. Če bomo še kdaj pripravili kakšen tak večer (za plačilo), pa bodo obiskovalci tudi pravočasno obveščeni,« pušča odprte možnosti direktorica, a nič ne obljublja. Tudi sama je z mladimi raziskovalci prebila noč v muzeju, zjutraj pa jih dodobra prebudila še s telovadbo.
Noč je bila za marsikoga prekratka, saj je bilo nekatere zjutraj celo treba zbuditi. Poleg deklice, ki jo je iz spanja očitno dvignila luna, se je zbudil tudi Miha. »Ko sem se zbudil, sem gledal kita, potem pa se mi je zdelo, da se je vrv utrgala,« je strnil vtise. Lea pa je povedala, da je slišala samo tisto pravljico o kitu, naslednje o medvedku pa ne več. So pa punce, ki jih je bilo le pet, v en glas zatrdile, da bi na kaj takega z veseljem še prišle. Tako kot zagotovo tudi fantje.
