Tiskane izdaje
Če se sprehodimo med Kralji ulice v dnevnem centru na Pražakovi v Ljubljani, s težavo zadostimo zakoreninjenim stereotipnim predstavam o brezdomcih kot o klatežih in razcapancih, za katerimi veje vonj po slabih higienskih razmerah.
»Danes je brezdomstvo precej preprosto skriti. Obleko je mogoče dobiti, tudi takšno zelo malo nošeno, poskrbeti za higieno in se nahraniti,« je o novih podobah brezdomstva pripovedoval socialni delavec Bojan Kuljanac, predsednik društva Kralji ulice.
To je le navidezna podoba. V njihov dnevni center prihaja čedalje več novih obrazov, med njimi narašča število mladih do 30 let, vse več je Bolgarov in Romunov, ki so ostali brez dela, mnogi tudi brez dokumentov. Čedalje več je žensk; njihov delež se že približuje tretjini njihovih uporabnikov, torej Kraljev ulice – registriranih prodajalcev časopisov – je okoli 350 do 400, vsak dan pride v dnevni center od 50 do 100 ljudi. »To so v glavnem socialno izključeni ljudje. Ni nujno, da so brez strehe nad glavo. Nekateri imajo nekje najeto kakšno sobico, a je to bivališče zelo negotovo,« je razlagal Kuljanac.
Stiske se neizpodbitno povečujejo. »Kriza prihaja z zamikom. Nekaj časa ljudje še živijo s prihranki, morda se začasno nastanijo pri sorodnikih in prijateljih. Potem se ta mreža izčrpa in šele takrat pridejo do nas. Ponavadi traja kakšno leto ali dve ... In ves čas prihajajo novi ljudje. Sčasoma izvemo, kaj se jim je zgodilo, vendar ne drezamo vanje,« je povedal sogovornik. Pričakuje, da bo v prihodnjih dveh letih še huje. In po njegovih ocenah je že zdaj skoraj 70.000 ljudi, ki živijo v neprimernih stanovanjih oziroma je njihovo bivanje tam negotovo.
O tem, koliko ljudi, ki so izgubili prebivališče, res konča na cesti ali v kakšnem za bivanje neprimernem prostoru, ni mogoče zbrati konkretnih podatkov. Že pri številu brezdomcev obstajajo le ocene, ki jih ministrstvu za delo posredujejo društva, organizacije in ustanove, ki se ukvarjajo s to problematiko.
Po najnovejših je v Sloveniji od 1000 do 1700 brezdomcev. Lani je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve za programe, ki izvajajo različne oblike pomoči brezdomcem, namenilo nekaj manj kot 786.000 evrov, letos se je znesek približal 917.000 evrom, a večina denarja gre le za stroške dela in nujne materialne stroške, povezane z delovanjem programov.
Rubeži in dražbe
Kako kriza vpliva na povečevanje števila ljudi, ki so ostali brez strehe nad glavo ali pa jim to grozi, bi lahko (vsaj posredno) sklepali po številu rubežev nepremičnin. Leta 2009 je bilo razpisanih 3800 javnih dražb, letos jih je bilo več že do začetka septembra. Realiziranih je bilo v povprečju 12 odstotkov.
Podatki, ki nam jih je posredoval Gregor Strojin z Vrhovnega sodišča RS, se nanašajo na vse razpisane dražbe in nepremičnine pred okrajnimi sodišči, ki izvajajo izvršbo. Ker se zarubljene nepremičnine prodajo na javni dražbi, lahko na podlagi tega tudi sklepamo o številu odvzetih domov. A ker v večini primerov dolžnik pred prodajo vendarle poravna dolg, je realiziranih rubežev le okoli 12 odstotkov. Leta 2009 jih je bilo 600, letos do septembra pa več kot 500. Do konca leta bo po projekciji razpisanih več kot 5800 javnih dražb nepremičnin, prodanih pa okoli 760.
Na Javnem stanovanjskem skladu Mestne občine Ljubljana, ki upravlja 4002 stanovanji, so potrdili, da tudi pri njih narašča število ljudi, ki ne zmorejo plačevati najemnine. Letos (do 18. decembra) so izpraznili 16 stanovanj, od tega so petim uporabnikom dodelili bivalno enoto; od leta 2004 so izpraznili 233 stanovanj in 41 uporabnikom zagotovili bivalno enoto. Tako neprofitnih stanovanj kot bivalnih enot (teh je 206) pa v Ljubljani po besedah v. d. direktorice sklada Julka Gorenc zelo primanjkuje: »Vse bivalne enote so oddane. Seznam upravičencev je dolg, saj nanje čaka 135 kandidatov.« Samo letos so dobili 138 vlog za bivalno enoto, dodelili so jih 58.
Stalno bivanje v zavetišču
Zadnja možnost, kamor se lahko zatečejo ljudje, ki ostanejo brez prebivališča, so zavetišča za brezdomce. Po podatkih za lani (posredovalo nam jih je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve) je v njih po državi urejenih nekaj manj kot 250 ležišč. V Ljubljani jih je več kot 90, v Mariboru 60, v Kranju in Celju po 24, v Murski Soboti 23, v Žalcu 12, v Slovenj Gradcu šest, v Kočevju pet in na Jesenicah tri.
V enem najbolj znanih zavetišč pri nas, v tistem na Poljanski cesti v Ljubljani, je 28 postelj in še 18 v kontejnerjih, ki jih pretežno zasedajo starejši brezdomci, mnogi med njimi so brez strehe nad glavo že desetletje ali še več. Vodja zavetišča, socialni delavec Boris Kosec, ne govori o prikriti brezdomnosti. Ta, ki jo vsak dan vidi, je še kako odkrita, skrb vzbujajoče pa je, da je med ljudmi, ki pridejo v zavetišče vsak dan na kosilo, vse več novih obrazov.
»Včasih sem poznal vse brezdomce v mestu, zdaj je povsem drugače. Le kako naj si zapomnim 700 ljudi?!« Približno toliko so jih v zavetišču v približno letu dni zapisali, ko so prišli na kosilo. »A ne vodimo ravno stroge evidence. Ni pomembno, kako jim je ime. Če so prišli sem, so lačni,« pravi Kosec. Vsak dan razdelijo od 100 do 120 kosil. Malo po enajsti uri, ko začne v razdeljevalnici kosil peti zajemalka, po Poljanski že hodi več možakarjev, namenjenih na topli obrok. Ponavadi ne mine ura, ko kosil že zmanjka, odvisno od dneva. Od 20. do 1. v mesecu ni toliko ljudi, ker morda še imajo kakšen evro od pomoči.
Te dni je bilo med obiskovalci tudi nekaj takih, ki so prišli z vrečami oblek, mladenič se je prišel ponudit za topel obrok in pomoč, iz društva upokojencev so napovedali pošiljko oblek in spodnjega perila. »Vedno smo veseli, če ljudje kaj prinesejo,« je dodal Kosec. Država namreč zmanjšuje sredstva za socialo, vse več ljudi pa potrebuje pomoč. Nova kategorija, ki jo opaža, so zagotovo tudi ljudje, ki so izgubili stanovanje.
Brezdomci, ki prenočujejo v zavetišču, so tako rekoč stalni gostje. »Zavetišče bi moralo biti edino, ki je boljše od ceste, izhod v sili, začasno zatočišče.« A večina prebivalcev ima že čez 50 let, da bi se naučili spet živeti, potrebujejo podporo, je poudaril Kosec, zato v nadaljnjem koraku zagovarja koncept nadomestnega bivanja, ki ga uvajajo pri Kraljih ulice.
Živeti v stanovanju
Zavetišča so preživeta, je opozoril Bojan Kuljanac, predsednik društva Kralji ulice: »Ljudje potrebujejo varno, dostojno in trajno namestitev, da se lahko postavijo na noge, se navadijo redno plačevati položnice, skrbeti sami zase.« Pod njihovim okriljem (s pomočjo MOL in ministrstva za delo) živi v stanovanjskih skupnostih okoli 30 ljudi, približno 15 do 20 so pomagali pri iskanju nastanitve; 23 osebam, ki so novembra dobile prostor v novi pasivni hiši na Pipanovi poti v Ljubljani, bodo strokovne delavke društva nudile psihosocialno podporo, usmerjeno v ohranitev nastanitve v bivalni enoti.
Tisti, ki živijo v stanovanjih iz programa nastanitvene podpore, prvih deset mesecev prispevajo le za stroške, to je okoli 70 do 80 evrov na mesec, zadnjih osem mesecev pa dodajo svoj del tudi k najemnini – sprva plačajo deset evrov, potem vsak mesec še deset evrov več. Na koncu doseže znesek od 150 do 180 evrov, s čimer se po Kuljančevih besedah navajajo na plačevanje stroškov in se (ponovno) naučijo živeti.
