Tiskane izdaje
Beli keramični vrč je brez glazure, a je bil že enkrat v peči, preden se je znašel na slikarskem vretenu Irene Radej. Njene vešče poteze s čopičem so ga v manj kot pol ure spremenile v značilno barvito podobo kamniške majolike. Več kot pet let je minilo, odkar so jo nehali serijsko izdelovati, zdaj ji bodo v Lončarstvu Bahor v Topolšici pri Šoštanju vdihnili novo življenje.
Irena Radej je bila kot slikarka tri desetletja zaposlena v kamniški ETI Svit, in ko so leta 2008 zaradi nerentabilnosti opustili proizvodnjo tega priljubljenega spominka, so jo najprej prestavili na drugo mesto, nato pa je ostala brez dela.
Čeprav ni bilo možnosti, da bi jih izdelovala doma, in se je umaknila v svoj umetniški svet, ji majolike nikoli niso šle iz glave. Misel, da nikomur ne more predati dragocenega znanja in veščin, ji ni in ni dala miru. Lani je v založbi Zavoda V-oglje izdala knjigo Poezija čopiča, v kateri opisuje tehniko podglazurne poslikave kamniške keramike. Zdaj se ji je po spletu okoliščin ponudila še priložnost za posredovanje izkušenj v praksi.
Začelo se je s selitvijo gasilcev
»Začelo se je s tem, da so tukajšnji gasilci dobili nov dom. Stari je kar nekaj časa sameval, naši prostori pa so postajali pretesni za uresničitev vseh naših zamisli,« pripoveduje lončarski mojster Igor Bahor, ki z dvema, občasno pa tudi več sodelavci ustvarja umetniško keramiko.
Ko je šoštanjskemu županu Darku Menihu omenil, da se z novimi programi odpirajo tudi možnosti za nove zaposlitve, sta se hitro sporazumela in občina je lončarstvu omogočila uporabo prostorov.
Igor tu ni nameraval zagnati proizvodnje na veliko, temveč jo je želel le nekoliko razširiti z izdelki, narejenimi z uporabo kalupov. Za to namreč ni treba imeti toliko znanja in prakse kot za delo na lončarskem vretenu in novinci se lahko razmeroma hitro vpeljejo.
In tu se začne še ena od zanimivih zgodb, ki potrjuje, da so naključja v življenju zgolj navidezna. Ko je začel podrobneje načrtovati, se je pokazalo, da potrebujejo večji kotel za mešanje lite mase. Od prijateljev iz kroga keramikov je izvedel, da v Kamniku še vedno prodajajo opremo iz opuščenega programa in da jo nameravajo kmalu zavreči.
Kot opustošeni oldatajmer
»Ko smo pred lanskim poletjem prišli v ETI Svit in sem na paletah zagledal zapakirano opuščeno lončarsko opremo, se mi je zazdelo, kot da za cesto opazujem dragocenega oldtimerja, ki so mu že polomili brisalce, pobrali sedeže in vse drugo, kar je vredno, in je samo še vprašanje časa, kdaj ga bodo dokončno uničili,« se takratnih občutkov spominja Igor.
Odločitev, da odkupi vse, kar je bilo že leta naprodaj, pa ni nikogar dovolj zamikalo, da bi za to odštel vsaj nekaj denarja, ni bila več daleč. Seveda je pri tem z obljubo, da jih bo naučila izdelovati majolike, pomagala tudi Kamničanka Irena Radej, s katero so se po posredovanju prijateljev ob tej priložnosti srečali prvič.
Odpeljali so več tovornjakov materiala in s tem vso kulturno dediščino, ki se je nakopičila v več desetletjih. Nekaj predmetov (slikarjevo delovno mesto, kolovrat za oblikovanje t. i. biskvita – enkrat žgani keramični izdelek – in predloge za poslikave) je sicer ob zaprtju proizvodnje prevzel kamniški muzej, a ostalo je še precej zanimivih kosov, katerih vrednosti se ne da meriti le z njihovo uporabnostjo. Med njimi so, denimo, matični kalupi, ki pomenijo nekaj podobnega kot varnostne kopije za računalnik, in muzejsko lončarsko vreteno iz časa Marije Terezije. Odkrili so tudi kalupe za krožnike, ki so jih po vzoru dunajskega porcelana naredili v delavnici Florijana Konška, ustanovljeni leta 1855. Prav Konšek, kamniški predstojnik in kasneje notar v Kranju, je začel tradicijo znamenite kamniške beloprstene keramike, ki je omogočala barvito poslikavo.
Leta 1911 je podjetje prevzel Rudolf Schnabl, ki je pri nas prvi začel izdelovati majolike. Bil je keramik, spoznal se je na tehnologijo, po duši pa je bil umetnik in je želel ohraniti tradicijo izdelovanja te posode na Slovenskem. Po prvi svetovni vojni so v njegovi delavnici začeli izdelovati še krožnike za sadje in pecivo, poslikane z motivi Kamnika in reprodukcijami Gasparijevih narodnih noš.
Po drugi vojni, leta 1948, je bilo podjetje nacionalizirano in od takrat izvira tudi registrirano ime Kamniška keramika. V tovarni so izdelovali posodo in industrijsko keramiko (varovalke in izolatorje), majolike s pečatom kakovostnega spominka so prišle v program po letu 1956, ko je s podjetjem Svit začel sodelovati Božo Račič, ljubitelj in poznavalec ljudske umetnosti in obrti.
Majolik je veliko, kamniška pa je zaradi posebnosti pri izdelavi samo ena. V kalup vlivajo samo osnovno (renesančno) formo, nato pa modelar na roke oblikuje izliv in ročaj z drobnimi okraski. Tehnologija poslikave izvira iz 16. stoletja (italijanska fajansa), v Kamniku pa so razvili svoj način podglazurne poslikave. Zanimivo je, da so imeli v keramiki Liboje zaposlene risarje, v Kamniku pa slikarje, omeni Igor.
Čopič jo uboga kar sam
V svoji delavnici nas seznani z Ireno Radej. Ujeli smo jo med delom, ki ga že dolgo ni opravljala. Vendar jo čopič kar sam uboga, ko ga prime v roke.
Najprej na belo črepinjo, kot rečejo lončarji, s svinčnikom nariše mrežo, da bo vzorec res simetrično razporejen. Tehnike se je naučila v delavnici, pove in naredi prve poteze. Vrč postavi na vreteno in najprej nariše rumene vodoravnice, nato nadaljuje delo v naročju, kamor vrč vedno polaga in prijemlje z brisačo, da se izogne četudi neopaznim mastnim odtisom prstov, ki lahko kasneje povzročijo odstopanje glazure.
Ko konča osrednji motiv (grb, cvetje ali baročni vzorec, pogosto tudi jubilejne letnice), se z inicialkami podpiše na spodnji del posode, doda tudi napis ročno delo. Nato s črtami, stiliziranimi pavi, piščanci in drugimi mašili dokonča poslikavo na vretenu. Začne vedno z rumeno, nadaljuje z rjavo ali rdečo, nato z modro in konča s črno barvo. Čopiče skrbno odlaga ločeno, na podlago z vdolbinicami v obliki črvička z njenim imenom. Prinesla jo je iz službe, kjer je bila nepogrešljivi del opreme vsakega slikarja.
»Keramika je bila priljubljena, ker so ti izdelki nadomeščali veliko dražji porcelan. Zaradi tehnoloških značilnosti procesa so jo lahko okrasili bolj bogato kot porcelan, saj se žge pri 1500 stopinjah, to temperaturo pa prenese zelo malo barv,« je razložila sogovornica.
Proizvodnja majolik je bila na vrhuncu v 70. letih. Takrat je bilo v ta proces vpetih osemnajst ljudi, večina slikarjev in nekaj modelarjev. Izdelovali so več velikosti, od najmanjše, le dvocentimetrske, do pol metra visoke, ki so jih izdelovali po naročilu, za jubileje in poslovna darila. Najpogostejša je bila enolitrska z grbom ali številko.
Iz Kamnika po vsem svetu
»Vsaka kamniška hiša je imela vsaj eno, poslovalnice iz mreže trgovin Dom so jih dobro prodajale po vsej Jugoslaviji, izseljenske matice in cerkvene organizacije naših zdomcev so jih naročale iz Avstralije in ZDA,« se spominja sogovornica. V 90. letih, ko se je začel uvoz cenejših izdelkov, se je proizvodnja zmanjševala. Nazadnje so se lastniki matične tovarne leta 2008 odločili program opustiti.
Po več letih kaže, da bo majolika na drugem koncu Slovenije zaživela na novo. Igor Bahor sicer ne napoveduje velike serijske proizvodnje, verjetno jih bodo izdelovali po naročilu, za znane kupce. Zdaj se še učijo že skoraj pozabljene tehnike, pri čemer jim pomaga Irena, ki je prejšnji teden gostovala pri njih. Zagotovo ne zadnjič.
Mladenki Nika in Alenka, ki v Bahorjevi lončarski delavnici skrbita za poslikave, sta vsrkali že precej njenega znanja in izkušenj, a se zavedata, da do mojstrstva potrebujeta še veliko časa. Vzorce sta najprej vadili na papirju, naučili sta se tudi, kako je treba prirezati čopiče, da lahko z njimi delaš prave poteze. Osebnega stojalca za čopiče še nimata, si ga pa nameravata izdelati, sta zagotovili.
Igor pa med izdelovanjem vrčev že melje zamisli, kako bo uporabil nepričakovano pridobljeno bogastvo kalupov. Kupam za vino iz serije, ki sodijo k majoliki, je na primer že »odrezal« pecelj in tako je nastala zanimiva čaša za čaj ali kakšno drugo pijačo z etnološko noto.
