Obročkanje beloglavih jastrebov na Cresu

Debelo uro zatem, ko bi že morali biti na morju, barke še ni od nikoder. Na pomolu v zalivu pod mestecem Beli se z opremo pojavi doktor Goran Sušić. Oblečen je v majico z napisom No stress in Cres (Ni stresa na Cresu), toda odrezani gibi temu ne pritrjujejo. »Vsako leto je enako. Do zadnjega ni jasno, ali bomo izpluli.«
»Lani so valovi ladjo nagibali za 45 stopinj, glavno opravilo je bilo čakanje v vrsti za bruhanje,« se zasmeji biolog, ustanovitelj in vodja Ekocentra Caput Insulae v Belem, kjer si prizadevajo za zaščito in ohranjanje populacije beloglavih jastrebov na Cresu. Tu in v manjšem številu še na Krku, Plavniku in Prviću gnezdi zadnja populacija teh ogroženih ptic na Hrvaškem. Pred 60 leti so bile razširjene po vsej jadranski obali, v Bosni, Makedoniji, Črni gori, Slavoniji, nato je njihovo število začelo hitro padati.

»Izumrli so v Romuniji, Bolgariji, Bosni, Črni gori, nekaj jih je še v Makedoniji. Na območju od Dubrovnika do Brača je zadnji umrl leta 1999 v narodnem parku Paklenica,« pojasni Sušić.

Pred 25 leti je na otokih v severnem delu Kvarnerja gnezdilo 60 parov, danes jih je 130, k čemur sta pripomogla programa obročkanja mladičev in njihovega reševanja iz morja, ki ju že 23 let izvaja ekipa ekocentra v sodelovanju z ornitološko postajo Cres Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Največ, približno 80 parov, gnezdi na Cresu. Letos je zaradi hudih finančnih težav nevladne organizacije, ki upravlja ekocenter, le malo manjkalo, pa bi morali obročkanje odpovedati.

Lovišče namesto rezervata

Čeprav je bil program prostovoljskega ekoturizma na Tramontani, ki ga izvaja ekocenter, lani razglašen za najboljšega na svetu na področju trajnostnih turističnih projektov, creške oblasti nimajo razumevanja za njegove izvajalce in beloglave jastrebe, ki so na otoku od nekdaj živeli v sožitju z ovčerejci. Ti so vedeli, da se jastrebi prehranjujejo s poginulimi ovcami in jim tako pomagajo preprečevati širjenje bolezni v čredah.

»Obstaja zelo velika skupina ljudi, ki bi najraje videli, da otok postane lovišče, na katerem bodo namesto ovac in beloglavih jastrebov živeli jeleni lopatarji, divji prašiči in mufloni. Županijska odredba iz leta 2007 nalaga, da je treba na otoku v dveh letih lov odpraviti. Ne le da se to ni zgodilo, živali, ki nikoli niso živele tu, je vse več,« pojasnjuje vzroke za nemilost Sušić. Divji prašiči so v eni zimi pobili dva tisoč jagenjčkov, jeleni lopatarji uničujejo sladkovodne lokve, mufloni pa se parijo z avtohtonimi creškimi ovcami in uničujejo njihovo gensko čistost. Zato otočani opuščajo ovčerejo. Manj ovac pomeni manj hrane za beloglave jastrebe, zato jim hrano dovažajo na dve krmišči. Življenje enim največjih letečih ptic grenijo tudi turisti, ki s čolni plujejo preblizu obale, in potapljači.

Populacija beloglavih jastrebov na Cresu in drugih treh otokih je edinstvena, ker gnezdi na skalnatih policah tik nad morjem. Nekajmesečni mladiči so že veliki – odrasel jastreb ima razpon kril skoraj tri metre – in težki, leteti pa še ne znajo dobro, zato ob prehitrem vzletu s krili pogosto ne zajamejo dovolj vzgonskega vetra in strmoglavijo v morje. Plavati ne znajo, in če pomoč pride prepozno, utonejo. Reševalci iz ekocentra vsako leto iz vode potegnejo od deset do 15 živih mladičev. Oskrbujejo jih leto dni in nato spustijo na prostost. V naravi jih v prvih petih letih umre 90 odstotkov.

Mark Spitz in general Patton

»Samo« dve uri prepozno v lučico vpluje barkača. Na njej so že leta v stalni postavi trije člani Kluba podvodnih aktivnosti 3. maj z Reke in pet izkušenih plezalcev iz speleološkega društva Željezničar iz Zagreba, ki si enotedensko odpravo privoščijo »za dušo«. Na Andreja, kakor se barkača imenuje, se poleg naju z doktorjem vkrcajo še štirje mladi Francozi, ki so v ekocentru na delovnih počitnicah. Kljub napovedi, da se bo po poldnevu začel krepiti vzhodnik, se nikomur ne mudi, še dr. Sušić se je umiril. V trebuhu barkače rdečebradec pripravlja krepak zajtrk iz krompirja, jajc, čebule in slanine, na mizi sta kava in travarica. Ena ženska in 12, vštevši Andreja 13 moških, na barkači pa nobenega stranišča, me je stisnilo. Še dobro, da smo se odpravljali obročkat ptice, ki so jih v starem Egiptu imeli za utelešenje boginje materinstva Mut.

»Začeli bomo v severnem ornitološkem rezervatu. Imenuje se Krona po skalni polici v Podbelem, na kateri že od nekdaj gnezdi nekaj parov orlov, kakor Crešani pravijo beloglavim jastrebom,« napove Susić. Konec aprila so mladiči beloglavih jastrebov stari od dobra dva do tri mesece. So že precej veliki, a še ne znajo leteti, zato ne morejo ubežati zelenemu obročku z identifikacijsko številko. V plastičnem zaboju je kup vrečk. V vsaki so obroček za mladiča, njegova bodoča kartoteka, na listu formata A4 pa ima Sušić seznam »krstnih« imen. Vsaka sveža generacija beloglavih jastrebov dobi imena na določeno temo, letošnja se bo imenovala po ribah. Včasih pa se naredi tudi izjema. »Mladiča, ki smo ga pred leti videli pasti v morje in ga iz njega dolgo reševali, smo poimenovali Mark Spitz po olimpijskem zmagovalcu v plavanju, nekega drugega general Patton, ker so fantje od njega dobili batine,« se spominja Ognjen Vukadinović, ki pri obročkanju sodeluje vsa leta.

Skrivnostne ptice

Moškim gre iskanje gnezd dobro od rok. Dva za njimi prežita skozi daljnogled, pri čemer si pomagata z oznakami vseh preteklih gnezdišč na fotografijah posameznih sten. Ko jih najdeta, gumijasti čoln plezalce odpelje do kopnega. Vsak se povzpne do svojega gnezda in mladiču na nogo natakne obroček. Starš se plezalcu umakne in med njegovim opravilom zaskrbljeno kroži nad gnezdom. A premočno preplašen ni, saj so tudi njemu nekoč nataknili obroček. »Jastrebi imajo zelo dober spomin. Če dovolj zgodaj posvojiš mladiča (kar je prepovedano, op. p.), se nate naveže kot pes,« prikima Sušić. Podobno se je zgodilo jastrebu Cerku, ki je v morje padel iz gnezda na Plavniku. V zavetišču so ga dvakrat poredili in spustili na prostost, a se je čez nekaj mesecev ves shujšan znašel na strehi hiše v Malinski, drugič pa v kampu pri Pulju. Zdaj je eden od petih jastrebov, ki v zavetišču prebivajo stalno.

Beloglave jastrebe s Cresa, Krka, Plavnika in Prvića so opazili v več kot 14 državah, celo Čadu. Ptica ima namreč prav posebno navado. Po osamosvojitvi od staršev se odpravi na petletno potepanje proti avstrijskim Alpam, v katero jo verjetno prisili pomanjkanje hrane na otokih. Šesto leto se vrne v matično kolonijo, si nemalokrat ustvari družino prav na skalni polici, na kateri se je sama izlegla, in do konca svojih dni ostane v Kvarnerju. »Na steni z gnezdi, ki jo vidite, so vsi jastrebi v sorodu,« pokaže Sušić.

Čeprav beloglave jastrebe preučuje vso kariero, mu je dobršen del njihovega življenja skrivnosten. »Kolonijske ptice morajo biti prilagodljive, po drugi strani pa ohranjati znotrajvrstno konkurenco.« Ko jastrebi iščejo hrano, se razporedijo v zraku, vsak pod seboj prečesava teren v velikosti sto kvadratnih kilometrov. Ko kateri najde hrano, začne nad njo krožiti, s čimer k plenu privabi druge. Mrhovino morajo pojesti čim hitreje, zato imajo vzpostavljeno hierarhijo hranjenja. Prvi začne jesti najizkušenejši jastreb. Prav lahko bi pojedel vse, a z vsakimi 200 grami zaužitega mesa se njegova agresivnost zmanjšuje. Postopoma dovoli dostop do hrane tudi drugim. Položaj posameznika na hierarhični lestvici med seboj prepoznavajo po barvi oči, perja, ogrlice …

O stopnji agresivnosti jim veliko povedo tudi lažne oči, goli lisi na operjenih prsih, ki se razkrijeta šele med hranjenjem. »Bolj ko je jastreb razdražen, temnejši sta.« Biologom še ni uspelo ugotoviti, kako se spreminja njuna barva.

Posadka tudi letos ni imela lahkega dela, mi je po koncu poti sporočil Goran Sušić. Dež jo je pral dan in dve noči. Kljub temu so obročke nataknili 52 mladičem, kar je največ od začetka obročkanja. Dokler bo beloglavi jastreb imel tako predane varuhe, bo vladar višav nad severom kvarnerskega arhipelaga v dobri formi.