»Očeta so prizadeli enkrat preveč«

Aleksandar Todorović je bil dobro desetletje glavni obraz in glas 25.671 ljudi, ki jih je Slovenija ob osamosvojitvi protipravno izbrisala iz registra stalnega prebivalstva, in jim s tem odvzela pravico biti. Nikoli ga ni bilo strah izpostaviti svojih stališč v javnosti, gnala ga je »sveta jeza« na državo. A prejšnji mesec jo je preglasila žalost. Teža bremena pomoči pri urejanju statusov več deset tisoč izbrisanim je bila tudi zanj prevelika.

»Vedno sem ga imela za močnega. Mislila sem, da ga nič ne more prizadeti, a očitno smo se vsi motili. Prizadeli so ga enkrat preveč,« tiho pove hčerka Aleksandra. Za svoj izbris je izvedel prav ob njenem rojstvu, ko je šel v matično knjigo vpisat očetovstvo. »Predložiti je moral osebni dokument. Uslužbenka mu ga je odnesla in nazaj prinesla preluknjanega. Še vedno ga hranim,« pravi 20-letno dekle, v kotičkih obraza katerega je zaznati očetove poteze.

Ko se je Aleksandar Todorović začel ukvarjati s problematiko izbrisanih in z devetimi drugimi posamezniki, ki mu jih je komaj uspelo zbrati, ustanovil Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije, je bila Aleksandra še premlada, da bi razumela, za kaj gre. »Mama je bila v službi, oče pa se je ukvarjal z menoj. Prišel je pome v vrtec in me peljal na smučanje, v toplice, park, učil me je voziti kolo ... Bil je – moj ati. Če je bil doma, je bilo vse v redu,« se bežno nasmehne.

Spominja se dne, ko se je z vlakom vrnil na Ptuj. »Ne vem, ali je bilo po prvi gladovni stavki. Z mamo sva mu prišli nasproti po ulici, stekla sem k njemu in ga objela. Nekaj dni se nisem hotela ločiti od njega. Takrat mi je veliko povedal, vendar se ničesar ne spominjam. Mama mi je dejala, da se ati bori za človekove pravice, da dela dobro. Bila sem ponosna nanj. Ko sem stvari začela razumeti in so ga sošolci videvali po televiziji, ljudje pa so se obrnili proti njemu, nisem bila več tako vesela. Večkrat sem ga prosila, naj že neha s tem.«

Zakaj nismo kot drugi?

V osnovni šoli je bila odličnjakinja. Sošolci nanjo zaradi očeta niso pritiskali, »ker sem jih lahko zavrtela okoli prsta«. Toda verjetno se iz tistega obdobja ne bi spominjala neprijetnega občutka, če je vendarle ne bi drugače gledali, spraševali neprijetnosti in zbadali. Marsičesa si ni znala razložiti. »Sošolka in dobra prijateljica je s starši redno hodila na morje na Hrvaško, v Egipt in drugam, jaz pa sem se spraševala, zakaj ne gremo tudi mi. Ni mi bilo jasno, zakaj ne moremo delati enakih stvari kot drugi ljudje.« Ko je dopolnila 11 let, si je oče naposled uredil dovoljenje za začasno prebivanje. »Končno sem lahko obiskala sorodnike v Srbiji. Vendar smo imeli še več let zatem težave pri prečkanju državne meje. Očeta sem vedno prosila, naj se ne prereka s cariniki. A ko sem ga najbolj milo prosila, je bilo najhuje.«

Da kot otrok izbrisanega starša ni bila upravičena do otroškega dodatka, je bila še najmanjša krivica. »Ker oče ni mogel delati, je bilo odvzeto mami, da je bilo dano njemu. Pogosto je hodil v Ljubljano, vse poti je financirala ona. Najprej so mi vzeli njo, ker je morala garati, da smo preživeli, nato so mi vzeli še njega.« Ko je postal glavni aktivist izbrisanih in pogosto nastopal v medijih, ga skoraj ni več bilo doma. Kadar je bil, Aleksandre ni več jemal s seboj, ker jo je hotel zaščititi pred pljunki, zmerljivkami in udarci, ki so mu jih namenjali ksenofobno razpoloženi Ptujčani. Sprva tega seveda ni razumela.

Najbolj burno sta se prepirala v Aleksandrinih najstniških letih. Ona mu je hotela vsiliti, da bi se za nastop v medijih bolj uredil. »Kupovala sem mu puloverje, vendar mu ni bilo mogoče nič dopovedati.« Njega je najbolj bolelo, da »Sana«, kakor jo je klical, ni dokončala srednje šole. »Očital mi je, da sem nesposobna, da iz mene ne bo nič. Verjetno je v meni hotel prebuditi voljo, da bi mu dokazala nasprotno, vendar je na žalost imelo drugačen učinek. V najstniških letih je šola že tako na zadnjem mestu, če so težave še doma, pa samo bežiš. Ko je bilo kaj narobe, sem odšla ven ali k fantu.« Prepiri so se začeli vrstiti tudi med očetom in mamo, ki ga je sicer vseskozi podpirala in – ker dolgo ni znal delati z računalnikom – cele popoldneve pretipkavala dopise, ki jih je prej sestavil na papirju.

Neverjetno potrpljenje

Zadnja leta, ko je Aleksandra začela dojemati izbris in vse njegove razsežnosti, sta se z očetom spet zbližala. »Obveščal me je o vsem. Najbolj je bil ponosen, ko je prispela sodba z evropskega sodišča za človekove pravice. Skakal je po stanovanju in vzklikal: Zmagali smo! Tudi jaz sem se veselila z njim, ni me več bilo sram. Nanj sem postala ponosna.«

Kaj ga je gnalo? vprašam. »Trma in jeza po maščevanju državi,« se nasmehne. »Enkrat se je odločil, da bo od države zahteval en cent odškodnine in opravičilo od Janeza Janše.« Povsem resno je mislil, da bi s tem pozabil na vse hudo, kar mu je povzročila država. »Preprosto je hotel dokazati svoje, toda za druge izbrisane bi se boril naprej,« ne dvomi. Čeprav je videti sramežljiva, je podedovala očetov temperament. »Mama vedno pravi, da sem prava hči svojega očeta. A ljudi moram najprej spoznati, da sem lahko nesramna do njih.«

Prizadevanje za popravo krivic izbrisanim je očeta zadnja leta popolnoma posrkalo vase. Edino drugo veselje je bilo kuhanje kosila, po premisleku pove Aleksandra. »Ko je bil sprejet zakon o odškodninski shemi za izbrisane, je cele dneve sedel doma s telefonom v roki in klical ljudi, pisal mejle in razlagal eno in isto. Med gostovanjem na nacionalni televiziji v Sarajevu so objavili njegov mobilni in domači telefon. Ko smo se vozili domov, je telefoniral vso pot. Doma je šel spat za štiri ure in nato nadaljeval s telefoniranjem. Nikoli nikomur ni odklonil prošnje za pomoč. Z drugimi je imel neverjetno veliko potrpljenja, z nama z mamo ne.«

Izbris v šolske učbenike

Nazadnje ga je »obsedala« poravnava v tožbi, ki jo je vložil proti državi, ker ni imel pravice do dela. Tožbo je na prvi stopnji dobil, vendar se je država na sodbo pritožila. Obravnava bi se morala nadaljevati na drugi stopnji, vendar se to nikakor ni zgodilo, zato je vložil tožbo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Ponudili so mu 1200 evrov, a je zahteval 5000 – »zaradi načelnosti,« meni. Jezilo ga je tudi zavlačevanje z urejanjem statusov skupine Romov iz Maribora na upravni enoti, katerih zastopnik je bil.

Na zadnje dejanje se je pripravljal dlje časa, razmišlja Aleksandra. »Ko bi se vsi skupaj morali preseliti v hišo, nama je z mamo rekel, da bo ostal v stanovanju. Dva dni je še imel vključen telefon, a se nanj ni oglašal, nato ni bil več vključen. Zadnji dogodki [zlasti čakanje na mediacijo in sprejetje zakona o odškodninski shemi za izbrisane] so bili pika na i.«

Aleksandra čuti predvsem žalost in jezo. Odločena je, da bo nadaljevala očetov boj, kar je bila tudi njegova želja. Kako, še ne ve, »strah me je, ker je bil oče gibalo izbrisanih«. Z Mirjano Učakar iz Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije in nekaterimi drugimi otroci izbrisanih se dogovarjajo o ustanovitvi društva otrok izbrisanih. »Najpomembneje je informirati mlade o izbrisu. Nekateri vedo samo tisto, kar so slišali doma, drugi verjamejo politikom. Atijeva želja je bila, da bi izbris umestili v šolske učbenike, da se nikoli več ne bi ponovilo kaj podobnega,« govori hči svojega očeta.

Če bo opravila maturo, bo že jeseni odšla študirat v Ljubljano. Na prva tri mesta je razporedila študij socialnega dela, biologije in politologije. »Komaj čakam, da se preselim, ker vem, da bi na Ptuju imela same težave.« Celo od svojih vrstnikov redno sliši, da so izbrisani za vse krivi sami, saj da so ogrožali samostojnost Slovenije. Vlogo odškodnin tolmači drugače kot »povprečni« slovenski državljan. »Zaradi tistega, kar je bilo nekaterim odvzeto, so v mladi državi vsi imeli nekaj več. Zdaj bi jim to lahko vrnili.« Največji greh pa se ji zdi, da država ni pripravljena storiti nič za popravo krivic izbrisanim, samo odškodnine ne zadoščajo.