Od Karničarja mimo Kovka do Šenkove domačije

Že ko je dolino Jezerskega zalivalo veliko ledeniško jezero, so na bregovih zrasle bogate kmetije. Karničarjeva, Kovkova in Šenkova se ponašajo z letnico iz daljnega 16. stoletja. Danes jih upravlja že bog ve kateri rod. Obiskali smo jih in vonjali duh tradicije, pomešan z vonjem sodobnega kmetovanja.

Najprej nas je pot skozi jezersko oazo miru pripeljala na kmetijo Karničarjevih, ki jo je od staršev prevzela Marijana Karničar Košir. Domačija je bila še pred sto leti znana po imenu Pri Mežnarju, ker so bili, odkar Marijana pomni, njeni predniki skrbniki cerkve sv. Ožbolta, s katero si delijo dvorišče. Še danes je pri hiši mogočen cerkveni ključ, Karničarjevi pa vsakemu obiskovalcu z veseljem razkažejo dragocene freske. Nekatere segajo v 12. stoletje in so najstarejše, ki so jih do zdaj odkrili kjerkoli v Sloveniji. Goste popeljejo daleč v zgodovino. »Do 15. stoletja je bila jezerska dolina pod vodo, tamle za cerkvijo pa so bili privezi za čolne,« je pokazala Marijana. »Zgodovinski viri pravijo, da so kmetje po jezeru tovorili les in seno za živino. Potem pa je štiridesetdnevni potres leta 1348 zrahljal južno morensko pregrado in uničil edino oviro, ki je zadrževala vodno maso velikega jezera. Počasi je začela odtekati. Na mestu, kjer je zdaj cerkev, je že leta 811 stala kapelica, ki so jo pozneje dograjevali in predelali v cerkev. Zanimiv je kip Marije, ki ga je cerkvi podaril oglejski patriarh. Tu so bili pokopani tudi člani nemške družine Fuchs, ki so imeli pomembno vlogo v jezerski dolini, železen nagrobni križ pa kaže, da je bil ob cerkvici pokopan tudi stric Franceta Prešerna Jakob Prešeren.«

Karničarjeva domačija

Kmetija Karničarjevih je bila še v 18. stoletju zelo močna, potem pa jo je bolezen več gospodarjev zapored precej oslabila. Marijana, ki jo je nasledila po očetu, njen mož Franci in štirje otroci so morali kar dobro zavihati rokave, da so jo počasi obnovili in posodobili. Franci se skupaj s sinovoma zdaj ukvarja pretežno z gozdarstvom, Marijana pa se je izurila v sirarstvu. »Fantje so deloholiki. Res. Mlajši sin je celo rekel, da ob nedeljah ne bo jedel kosila, če ne bo smel delati. Najmlajša hči, ki je še osnovnošolka, mi veliko pomaga pri kmečkem delu, starejša pa se je že odselila in ima svojo družino. Že tri vnuke imam,« se je pohvalila Marijana. »Sir sem začela delati že pred štirimi, petimi leti, šele lani sem dobila vse dokumente za dejavnost in ga začela tudi prodajati. Precej sredstev smo vložili v sirarno. Zdaj imamo v hlevu sedem molznih krav. Pred dvema letoma je na državni razstavi avtohtone pasme krave cike zmagala prav ena od naših lepotic. Ves čas se pasejo zunaj. Ena zdaj daje mleko za teličke, drugo pa sesirim. Zelo pazim, da je vse ekološko. Tudi čistila. Tukaj v kleti potem hlebce sira obračam, najboljši pa je po mesecu in pol zorenja. Ljudje, ki prihajajo, ne razumejo, da štirinajst dni star sir ni dober. Tudi pri jajcih ne vedo, da se najlepše lupijo en mesec stara.«

Obiskovalcev je gospodarica Karničarjeve domačije vajena že iz otroštva: »Pri nas so jim bila vrata vedno odprta. Če si je kdo želel ogledati cerkev, smo vstali tudi od nedeljskega kosila in mu jo pokazali. Včasih so si podajali kljuko. Z mnogimi smo se spoprijateljili. Še danes prihajajo. Imam srečo, da sem dobila dobrega moža, jaz pa sem ugotovila, da znam kar dobro klepetati. Pride pa tudi veliko tujcev. Nizozemci, Nemci, lani smo imeli Fince. Navdušeni so. Gostili smo celo glavnega direktorja Mercedesa iz Stuttgarta. Ko je videl našo klet iz 12. stoletja, je rekel: 'Prosim, ohranite to.'«

Marijana Karničar Košir zna ceniti zapuščino, ki so jo ustvarili njeni predniki. Vsako jutro jo razveseli pogled na zasnežene vršace, ki so z dvorišča Karničarjevih videti prav blizu. »Lepo je živeti tukaj. Mir imamo. Huda ura je zame le, če močno piha. Takrat se raje poberem v hišo,« je končala pripoved o svoji kmetiji.

Kovkova domačija

Tudi zgodovina Kovkove kmetije na Spodnjem Jezerskem, ki jo upravlja Janez Smrtnik, sega v 15. stoletje. Danes se ponaša z vzrejnim centrom jezersko-solčavske pasme ovac, prav na njihovi domačiji je vsako leto licitacija ovnov. Janez si je z ženo Evelin, ki se je rodila v Kanadi, živela pa tudi v Avstriji in na solčavski kmetiji Knez v Robanovem kotu, ustvaril veliko družino s kopico otrok. Pošali se, da se je Janez za nevesto potrudil, saj je šel ponjo čez dva mejna prehoda.

»Janez kosi v dolini,« je povedala Evelin, zato smo kar njo prosili za nekaj odgovorov: »Lahko rečem, da smo eni večjih ovčerejcev v Sloveniji, ker je ta dejavnost zadnje čase močno upadla. Meni je tu lepo. Poročila sem tako rekoč pastirja. Ovce niso ravno najbolj donosne, ampak Janez ima z vzrejo veliko veselje. Ker imamo strme pašnike, nam pridejo zelo prav. Veseli me, da se na teh kmetijah ohranja tradicija. Jaz pa poskušam združiti zdravo življenje doma in v službi. V Ljubljani delam kot zdravnica. Ampak tudi na kmetiji poprimem za vsako delo. Očitno je nekaj v genih.«

Janezova sestra Maja, ki na Kovkovo domačijo rada pride pomagat, je tam preživela otroštvo: »Na ta kraj imam najlepše spomine. Čeprav smo morali vedno trdo delati, tudi med počitnicami, smo živeli sproščeno in se veliko družili s prijatelji in sorodniki. Bili smo svobodni. Tu smo imeli govedo, konje, prašiče, kokoši, vse, kar spada na kmetijo. Glavna dejavnost kmetije je bila takrat povezana z gozdom, ves čas pa smo imeli tudi ovce. Še danes domačija temelji na njih. Poleg ovnov gostje tu radi kupijo ovčje meso, kože in volno.«

Šenkova domačija

Šenkova je menda med najstarejšimi kmetijami na Jezerskem. Na njej ima zdaj glavno besedo daljna potomka prvotnih lastnikov Polona Virnik Karničar, ki je domačijo prevzela neposredno iz rok svoje babice Apolonije, po njej je dobila tudi ime, pomagajo pa ji mož Drejc in trije otroci. Šenkova kmetija je, ob panorami Ravenske Kočne, največkrat upodobljena kmetija na Jezerskem. Tudi z olji na platnih različnih avtorjev. Njena največja dragocenost je sposobnost samopreskrbe, poleg tega je dosedanjim lastnikom uspelo ohraniti in restavrirati staro arhitekturo in pravi videz jezerske kmečke naselbine izpred več kot petsto let. Še danes se lepo vidi tradicionalna veža, črna kuhinja, v sobah pa so pod ometi zdaj odkrili zelo stare stenske poslikave.

Po drugi svetovni vojni so jo zaradi zanimive gradnje hiše in še osmih drugih objektov okoli nje zavarovali kot spomenik državnega pomena. Poleg stanovanjske hiše, ki ima poznogotski vhodni portal in dva notranja z lepimi kamnoseškimi detajli, so etnografsko zanimivi še lesena hiša za posle, več hlevov in preužitkarica, ki so jo postavili na novo, vendar je natančna kopija hiške, kamor se je gospodar zatekel po upokojitvi, izpred davnih let.

»Vsa poslopja imajo strme strehe, pokrite z macesnovimi deskami, in ne z običajnimi skodlami,« je poudarila Polona. »Kombinacijo kamna in lesa želimo ohranjati tudi pri obnovi. V preužitkarski hiši smo uredili sobe in apartmaje, v glavni hiši pa kuhinjo in jedilnico, 16 ležišč in konferenčno dvorano.«

Kmetija se preživlja z gozdarstvom, ovčerejo, od vseh jezerskih pa je najbolj usmerjena tudi v turizem. Polona, ki je tudi predsednica Turističnega društva Jezersko, je povedala: »Že babica je gostila polno ljudi, za dedka pa je veljalo, da je zelo konservativen gospodar. Že moja mama je imela veliko željo, da bi domačijo povezali s turizmom, midva z Drejcem pa sva odločno krenila na to pot. Že ko sem hodila na kranjsko gimnazijo, sem vedela, da bom delala nekaj v povezavi s turizmom. Žal pa nas zakonodaja precej omejuje, ker ne moremo zaposlovati ljudi, ki bi jih potrebovali za pomoč.«

Povedala je še, da se k njim vedno znova radi vračajo ljudje, ki ljubijo naravo, živali, veliko je družin z otroki, ti prihajajo tudi na tabore. »To je krvav posel, od zore do mraka, ampak čudovita izkušnja. Malo dela in malo veselja. Glavni cilj vsega pa je, da se lahko preživimo. Upam, da bo za mano kakšen od otrok prevzel domačijo. Za to si prizadevamo,« je še povedala Polona Karničar.