Dragica Jaksetič, Ilirska Bistrica
Tadej je pravkar dobil nov zajčnik in zajkljo, zdaj pa hoče Rok, ki mu je mentorica Tamara že pred dvema letoma podarila piščančka, ta pa je zrasel v kuro, imeti kurnik. Člani kmetijskega krožka se bodo lotili tudi tega.
Kakšen pa bo ta kurnik? »Hm, to moram še razmisliti. Vem, da bo za tri kokoši, biti mora prenosen, takšen, da bo Rok kokoši odnesel na pašo na travo, in takšen, da bodo te pozimi v njem našle zavetje pred vetrom,« pojasni mentorica krožka Tamara. S kurnikom pa morajo pohiteti. Konec februarja bo že čas za sejanje prvih semen v lončke in zabojčke, nato pa kmalu, huraaaa, spet na vrt!
Krožki, ki so prerasli v pravcate kmetije
Na Osnovni šoli Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici že od leta 2009 deluje kmetijski krožek. Kmalu za njim sta zaživela še krožka na šolah Košana in Podgora Kuteževo. Pravzaprav to niso več krožki. So že pravcate tri kmetije, na katerih ni počitnic. Niti šolskih.
Za te kmete krožkarje pa tudi za tiste, ki obiskujejo delavnice na šolah v Hruševju in OŠ Miroslava Vilharja v Postojni, skrbi neutrudna Tamara Urbančič iz Ilirske Bistrice, univerzitetna diplomirana inženirka kmetijstva, ki je za krožke dala pobudo in jih z denarjem iz programa Leader, ki ga je dobila na razpisu Društva za razvoj podeželja med Snežnikom in Nanosom s sedežem v Ilirski Bistrici, postavila na noge.
Na treh šolah učenci negujejo po en zeliščni in po en zelenjavni vrt. V Košani bo zaradi izredno velikega zanimanja zelenjavni vrt treba povečati, saj fantje z lopatami in motikami mislijo resno, pojasni Tamara. Krožkarji so pred novim letom izdelali ptičje krmilnice s storži in semeni, sešili ekološke nakupovalne vrečke, nato so se lotili zajčnika za Tadeja.
Tadej je pred časom že imel zajčke v nekem zasilnem prostoru, ki ni bil last njegove družine. Ker niso bili deležni prave nege in doma, je ostal brez njih in brez velikega veselja, ki ga je imel z živalcami. Da tako ne gre, je ugotovila Tamara, krožkarji pa so bili takoj za to, da za Tadeja izdelajo nov zajčnik.
Akcija je stekla takoj po novem letu. Zasnovali so zajčnik, ki bo zajklji, ki jo je Tadeju darovala Tamara, in njenemu novemu zarodu zagotavljal popolno ugodje. »Pravzaprav ne zajcem. Kuncem!« se popravi Tamara.
No, Tadej bi bil še vedno brez zajčnika, če prijazni mizar Marjan ne bi podaril lesa, prijazni čebelar Lado pa skoblal in urezal desk. Otroci so zajčnik sestavili in ga pobarvali ter z izkupičkom od prodanih izdelkov na tržnici kupili posodici za zrnje in vodo.
Fižol za gensko banko
Krožkarji so se v preteklih letih naučili tudi predelave zelišč v olja, sirupe, tinkture, mazila, čaje, vino in kis. Znajo zamesiti pašto in speči piškote, vložiti in sušiti zelenjavo in sadje, skuhati marmelado, goste sokove in kompote. Znajo skuhati milo. Vedo, kaj je koleraba, in jo znajo celo pripraviti.
Posejali so že žito, ga poželi, omlatili, očistili z nečkami, zmleli in spekli kruh. Zbrali so 120 domačih sort fižola, o njih pripravili razstavo in predstavo, nato pa fižolčke poslali tudi v našo gensko banko. Tam so prvih 30 sort že razmnožili in jih pregledujejo, preden bi jih namnožili, pove Tamara.
Poleti je nekaj krožkarjev odšlo na planšarijo Konjska planina na Pokljuki. Tam so se prelevili v planšarje, ki so morali ob šestih zjutraj vstati, oditi po krave in jih prignati v stajo, jih pomolzti ter iz mleka pripraviti sir, kislo mleko in maslo.
Spali so na senu, si sami skuhali kosilo in spekli kruh za zajtrk. Se navadili, kako nič hrane vreči stran. Izkusili so varčevanje z vodo, večere pri brleči žarnici in brez elektronskih napravic.
V šolah so otroci gostili telička, pujse, kokoši, zajce in druge živali, pogosto pa so tudi sami gostje pri živalih na Tamarinem domu, kmetiji v Ilirski Bistrici. Odpravili so se na številne izlete na kmetijske šole in posestva in se tam srečali z avtohtonimi pasmami istrsko pramenko in kravo ciko. Med zimskimi počitnicami bodo šli na grad Prestranek jahat konje.
Od ovce do nogavice
To jesen in zimo je nastal tudi projekt Od vouce do kocj'te (Od ovce do nogavice). Ovce so sami postrigli, volno oprali pri Tamari doma, jo posušili in »skubili«.
Kako se tej spretnosti streže, jim je pokazala Marija Dolgan iz Gornje Košane. Tam so si izposodili dva kolovrata. Od raziskovalca ilirskobistriške nematerialne dediščine Romea Volka so izvedeli, da svojčas tod niso poznali česanja volne, le skubili, cufali so jo, da so smeti padale ven in je bila volna zrahljana in pripravljena za prejo.
Za kolovrate so sedli tudi fantje, tri dekleta pa so se navadila sukanja volnene niti s preslico. Tamara pove, da si mlade odlične mojstrice, ki so svoje znanje izpopolnjevale tudi doma pri kaki noni, zaslužijo certifikat o obvladanju zdaj že izumirajoče veščine. Krožkarji so se navadili tudi »štrikati«, plesti in tkati.
Vso zgodbo bodo širši javnosti predstavili marca. »Moj cilj pa ni predvsem predstava. Moj cilj je, da bi čim več otrok pridobilo staro znanje in veščine. Da bi te ohranili in jih posredovali naprej. Otroci se učijo igraje in z dobro voljo. Znanje si nabirajo kar sproti, če je le ponujeno zadosti zanimivo in dinamično,« meni Tamara.
Tamari ni predvsem za nagrade in priznanja, a so prišli tudi ti. Nagrada in spodbuda otrokom in priznanje za njeno ustvarjalnost in energijo. Krožkarji šole Podgora Kuteževo so lani osvojili prvo mesto v tekmovanju za najlepši ekovrt v projektu Ekošol Šolska vrtilnica, Bauhaus pa je zamisel članov ilirskobistriškega krožka o preureditvi šolskega vrta izmed 80 prijavljenih šol uvrstil med najboljših deset.
Za nagrado bodo mladi vrtnarji spomladi po načelih permakulture lahko preuredili del šolskega parka. Zgradili bodo ribnik, zelenjavni vrt, vrtno lopo za orodje, suhi zid, ki daje zavetje žuželkam in toploto rastlinam, gredico z jagodičevjem, košček naravnega travnika, spiralno gredico z zelišči, čebelji panj, kompostni kup, sredi vrta pa paviljon za učilnico na prostem s 25 sedišči. »Slavnostno odprtje bo junija,« napoveduje Tamara.
Do takrat pa bodo člani krožka vzgojili nekaj sto sadik paradižnikov, paprik in druge zelenjave in jih prodali na kmetijskih tržnicah. In morda jih bodo morali vzgojiti še tisoč in več, da bo Tamarin zgled, ki ga občudujejo tudi mnogi predstavniki javnih ustanov, našel pot tudi v šolski sistem.