Odkrivanje družinskih »depojev« najširši javnosti

V spletni arhiv Europeana 1914–1918 bo prispeval tudi upokojeni informatik Peter Hawlina.

sob, 24.03.2012, 09:00

»Dr. Ottu Hawlini, našemu nepozabnemu komandantu, zdravniku in prijatelju v trajno hvaležnost in primerno počaščenost od dam, ki služijo ranjencem in gažistom v cesarski kraljevi rezervni bolnici v mestni obrtni šoli, Ljubljana,« je mogoče prebrati na srebrni cigaretni dozi iz dediščine družine Hawlina.

Bilo je darilo, ki so ga (medicinske) sestre Uršulinke poklonile svojemu nadrejenemu za »vojni božič leta 1915« in se je ohranilo, njena fotografija pa bo v teh dneh postala tudi eden od digitaliziranih spominov na ogled uporabnikom spletnega portala Europeana 1914–1918.

S tem projektom želi evropska komisija skupaj s partnerji ob bližajoči se stoletnici 1. svetovne vojne ustvariti edinstven vseevropski virtualni arhiv spominov, fotografij in drugih predmetov iz tega časa, da bi se najširši javnosti odkrili družinski »depoji« in osebne zgodbe, ki so še vedno prevečkrat zaprte v družinske arhive oziroma shranjene le v spomin njihovih vnukov in pravnukov.

»Zdaj bomo do njih lahko dostopali tudi tujci, in to celo v pižami in copatih, pri tem pa morebiti odkrili še kakšen podatek ali zanimivost, ki zadeva tudi naše prednike,« je ob priložnosti poudaril Peter Hawlina, upokojeni informatik, zbiratelj družinskih spominov, ustanovitelj in predsednik Slovenskega rodoslovnega društva ter eden od prvih Slovencev, ki bo v spletni arhiv prispeval zapuščino iz obdobja med letoma 1914 in 1918.

Družinski arhiv

Na njegovi kmetiji v Škofji Loki, kjer se je zasidral razširjen družinski arhiv, je poleg cigaretne doze, ki je bila podarjena v rdeči darilni škatlici z napisom F. Čuden, najti še nekaj zanimivosti, povezanih s prvo svetovno vojno. Denimo dnevnik, ki ga je prav tako pisal ded dr. Otto Hawlina med 27. julijem 1914 in 12. januarjem 1915.

To so pravzaprav zapisi, ki so nastali v Galiciji. Ded jih je na fronti stenografiral v beležko, pozneje pa jih prepisal v latinico.

Dnevnik, zapisan v nemščini, je potem njegova hči Marija Röger pretipkala, tetin zapis pa je Peter Hawlina pred približno petnajstimi leti prevedel še v slovenščino.

Kot pravi sogovornik, ki deda ni poznal, saj je umrl kakšno desetletje pred njegovim rojstvom, je v reportažnih dnevniških zapisih čutiti naboj.

»Bil je na fronti. Pokalo je, vojaki so nosili ranjence, ki jih je moral oskrbeti, po nekaj mesecih opisuje razmere v nekakšni improvizirani bolnišnici uredili v neki utrdbi in tam so ranjenci ležali po tleh, za tifusom in kolero pa jih je umrlo med dvajstet in trideset na dan... Šlo je za prve tedne in mesece vojne, ko je v avstro-ogrski vojski še vladal nek občutek premoči, četudi so se že v prvem spopadu z Rusi slabo odrezali. Oviralo jih je tudi slabo vreme, s kanoni so težko rinili po razmočenih hribih, ruski vojaki so pustošili z zažiganjem in zastrupljanjem vodnjakov...« sogovornik povzema zapise svojega prednika, ob tem pa omeni, da se bralcu pred očmi razkriva tudi tisto, kar ni napisano v besedah.

»Piše, denimo, da je slišal neko žvižganje, ki bi ga lahko pripisali skovikanju čuka, vendar ga je sam označil za signal. Kot sin gozdnega mojstra je imel zelo dobro orientacijo in je med drugim rešil tudi skupino vojakov, da ni padla v zasedo,« razlaga o dedu, ki se je januarja 1915 zaradi kožnega obolenja umaknil na bolniški dopust, potem pa začel službovati v ljubljanski rezervni vojni bolnišnici v današnji Srednji strojni in kemijski šoli na Aškerčevi cesti, od koder ni samo cigaretna doza s posvetilom, temveč tudi spominska zahvalna listina. Prejel jo je v zahvalo, ko je bilpo dveh letih premeščen v Videm na Soško fronto, kjer je dočakal tudi konec vojne.

»Kot vidite, je ta listina več kot zahvala, je izkaz nekega zgodovinskega obdobja, v krasni secesijski pisavi in olepšano s simboli in vinjetami. Ne vem, ali je bil tudi sam nosilec te medalje, ki je tu narisana,« je eden od neodgovorjenih vprašanj v dokumentu z vzorno izpisanimi podpisi medicinskih sester, ki je bil vložen v prav tako lično izpisano kuverto.

Vsaka stvar ima svojo zgodbo

Peter Hawlina iz tega časa pokaže tudi zemljevid oziroma pregledno karto državnih in zasebnih železnic s podčrtanimi kraji, kjer vsaj začasno bivala dedova družina. Njegov oče Anton Camill Hawlina, vodja gozdne uprave knezov Windischgrätzev je namreč uvajal sodobno gospodarjenje gozdnih posestev po različnih deželah.

Iz obdobja prve svetovne vojne je videti tudi nekaj fotografij, ohranili pa so so se tudi mnogo bolj skopi dnevniki, kot je omenjeni, in pisma, ki jih je pisal domov.

»Vsaka stvar ima svojo zgodbo. Nekatere so mi znane, veliko več pa je takih, o katerih ne vem nič,« je dejal sogovornik in stopil do velike omare, v katerem hrani bolj ali manj tisto, kar izpričuje družinsko zgodovino. V številnih škatlah se skrivajo pisma, dopisnice, fotografije, diapozitivi in druga dokumentacija.

»Vse to je ostalo pri naši in ženini družini, vendar je bolj ali manj nepregledano, neobdelano in nesortirano. Samo pregled in sistematizacija gradiva bi pomenila za en doktorat dela,« je prepričan sogovornik, ki se označuje za skladiščnika in skrbnika tovrstne družinske dediščine. Za marsikaj mu je žal, da se ni ohranilo, pri tem pa v šali pristavi, da je največ škode povzročil fičo, za katerega je bilo treba izprazniti garažo.

»Ko so bili moji bližnji sorodniki še živi, sem jih prosil, naj napišejo svojo biografijo, pa je niso. Nato sem se odločil, da strnem vsaj svoje spomine na svojo staro mamo Marijo Peruzzi, poročeno Suhadolc – poznal sem jo kakšnih 25 let – in nastal je pet do šest strani dolg zapis, ki se ga dal v branje vsem sorodnikom, ki so jo poznali. Zapisal sem vse, kar se mi je zdelo vredno zapisati o njej, tisto, kar je bilo treba in bi se utegnilo zdeti zanimivo potomcem,« razlaga Peter Hawlina, ki je vse, kar je vedel o svojih prednikih strnil tudi v Drevesih, časopisu slovenskega rodoslovnega društva, ki je izšel aprila leta 2002. Osredotočil se je na starejše generacije prednikov, otrokom pa prepustil, naj povzamejo življenje njegove generacije.

Z računalnikom gre lažje

Kot pravi ekonomist po izobrazbi, med drugim tudi nekdanji loški župan in sodni izvedenec za rodoslovje, je v raziskovanje svojih korenin zapadel, ko se je poklicno začel ukvarjati z informatiko. »Naletel sem na računalniški program za rodoslovje in vanj začel vpisovati sebe, ženo, otroke, strice... Naenkrat sem evidentiral kakšnih dvesto sorodnikov in tako sem postal neozdravljivo inficiran in me je še bolj gnalo naprej. Potem mi niso več zadostovali imena in priimki, datumi in kraji rojstev, porok in smrti, temveč tudi čim več drugih podatkov o šolanju in poklicu, zato sem začel pregledovati različne listine od odlikovanj, izkaznic in potnih listov do šolskih zvezkov in risb ter skušal prestreči vse tisto, kar bi šlo v smeti,« razlaga Peter Hawlina.

Pravi, da je, kot se je sam izrazil, malo deformiran, saj so mu predmeti, dokumenti in raznorazni koščki, ki izpričujejo zgodovino, zelo dragi. »Včasih še bolj oživijo čas in osebo, kot če bi ti kdo o njej pripovedoval,« pristavi.

Četudi je dnevnik deda dr. Otta Hawline prevedel že pred kakšnimi petnajstimi leti in je v slovenščini in nemščini že nekaj let na voljo na spletu, ob Europeani poudari, da vsako prenašanje arhivskega gradiva na elektronski medij pomeni večjo sistematičnost in dostopnost podatkov, saj se ti dragoceni viri pri različnih vrstah raziskovanja tako laže staknejo z (osebno) zgodovino različnih uporabnikov.

Morda bodo poslej omenjene v Ottovem dnevniku prepoznali tudi njihovi potomci na drugem koncu Evrope

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se
nova
mobilna
aplikacija
stara aplikacija bo delovala samo še
mobilne trgovine
no