Opazovanje ptic v ljubljanskem Tivoliju

Sprehod ob razlagi Dareta Fekonje iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije

sre, 13.06.2012, 09:00
DOPPS pripravlja opazovanje ptic po Tivoliju vsako prvo nedeljo v mesecu, razen v juliju in avgustu. Naslednje bo torej predvidoma šele 2. septembra. Zborno mesto je parkirišče pred tivolskim kopališčem ob 9. uri.

»A nismo že malo prepozni?« je zanimalo sivolaso gospo, ko je skupina nekaj po 9. uri krenila na pot za pticami po ljubljanskem Tivoliju. »Nikdar ni prepozno, pomembno je, da greš,« je odgovoril vodnik Dare Fekonja, in čeprav je sonce tisto dopoldne že dodobra pripekalo, se je iz zelenja še vedno razlegal pisan ptičji ščebet.

Še pred tem je Dare Fekonja, predsednik ljubljanske sekcije Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), zaposlen v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, pokazal nekaj otipljivih skrivnosti iz velikega sveta (malih) pernatih živali: jajca različnih vrst ptic, tudi laboda, kragulja in emuja, kot iz vate spleteno gnezdo liščka ter kosmat izbljuvek lesne sove, v resnici skupek neprebavljene dlake, ki jo je našel v travi.

Nato je pojasnil razliko med perjem orla in sove: »Orlovo pero je bolj grobo, velika uharica pa ima mehka peresa. Zakaj? Orel lovi podnevi, velika uharica ponoči. Njena mehka peresa so med letom neslišna. Ker se ponoči slabše vidi, lovi predvsem s sluhom in zato (si) pri letenju ne sme povzročati hrupa, saj drugače ne bi slišala plena. Orel, ki lovi podnevi in predvsem z vidom, pa lahko 'ropota', saj je od plena zelo oddaljen.«

Pogine večina mladičev

»Tu imamo vpisni list, katere vrste ptic smo tod opazili v zadnjega pol leta. Štiriinštirideset vrst smo videli in slišali, danes pa sem pri tisti zgradbi odkril še gnezdo šmarnic,« je namignil gospe, ki je prevzela vpisovanje v seznam.

»Tam poje ščinkavec. Napišite ščinkavec. Ta ima značilno petje in je zelo pogost,« je v naslednjem hipu opomnil vodnik, udeležencem, večinoma mlajšim upokojencem, pa med ogledovanjem zelenčevega gnezda pod kostanjevimi listi še razkril, kako ga sploh najti.

»Če opazite ptico, ki nosi gradivo za gnezdo, sédite dovolj daleč, da je ne motite oziroma ogrožate. Drugače ne bo razkrila, kje ima gnezdo. Tudi plenilci odkrijejo gnezdo, kadar ptič ni dovolj previden. Teže ga boste odkrili, če že vali. Ko se mladiči že izležejo, opazujte, kam nosi hrano,« je našteval vodnik.

»A če bi pri gnezdu z mladiči vztrajali po več ur, bi mladiči poginili. Zato, denimo, malega deževnika, ki gnezdi na prodišču za Savo, ogrožajo skupine ljudi, ki tja pridejo na piknik za ves dan. Če opazimo, da se ptič razburja, se umaknimo. No, tudi tega pustimo, da bo lahko v miru pletel gnezdo,« je predlagal Fekonja in na vprašanje možaka z očali, ali mladiči res poginejo že po nekaj urah brez hrane, odgovoril, da goliči lahko tudi zaradi podhladitve.

Na poti proti kostanjevemu drevoredu je skrbni opazovalec narave opomnil še na čebele, ki so se naselile v enem od dupel in izmenično brenčale vanj in iz njega. Izvedeli smo, da je ta čas ptičji svet en velik mozaik: potem ko imajo zgodnji gnezdivci v začetku pomladi zarod praviloma naenkrat, zdaj nekatere vrste pletejo že svoja druga gnezda, nekatere valijo šele prva jajca, spet druge hranijo mladiče, četrte pa se ponašajo z že tako velikimi, da si že sami iščejo hrano.

Vse to, gledano z drugimi očmi, pomeni, da ta čas vlada obilje hrane predvsem za plenilce. Prav od količine hrane pa je odvisna številnost njihovega zaroda. Letošnje leto je leto sov, saj ima večina sov po štiri do pet mladičev. To se je vedelo že lani. Gostota glodalcev se je lani namreč znatno povečala, zato je bilo skladno s tem pričakovano tudi povečanje, denimo, števila sov. »Če je leto v tem pogledu slabo, imajo samo po enega mladiča ali pa sploh ne gnezdijo,« je poudaril vodnik.

»Koliko časa živijo sinice?« je zanimalo mlajšo žensko, ko se je skupina na poti skozi drevored ustavila, da bi videla po deblu vzpenjajočega se brgleza. Večina jih je začela pritiskati na sprožilce fotoaparatov, nekateri so na nos prislanjali daljnoglede. »Ena, ki sem jo obročkal, je bila stara vsaj dvanajst let.« »To je pa veliko!« se je začudila sivolasa gospa. »Ja, to je za divjega ptiča veliko. Pogine kar 90 odstotkov mladičev oziroma večina jih ne dočaka svoje prve gnezditve. Zato je za divjo ptico velik uspeh, če v svojem življenju uspešno vzgoji vsaj en zarod,« je razlagal, ko se je iz ozadja zaslišalo oglašanje vrane.

»Tam poje sivi muhar, ta nenehni cik cik. Slišite? Nenehno poje, a je kot za spremljavo drugim. Ta žžžž je značilen za zelenca in smo ga tudi že slišali. Napišite, prosim, še enega plavčka. Tit tit se oglaša več vrst ptičev, zato moramo malo vedeti, katera vrsta živi kje. Tako se oglašajo šmarnica, sivi muhar ali pogorelček. Ker šmarnica gnezdi pri hišah, pogorelčka pa v Ljubljani ni, je najverjetneje sivi muhar. Ampak ptiči se ne oglašajo samo s petjem, ampak tudi s svarilnimi klici, klici mladičem...« je Dare Fekonja nenehno opominjal zbrane na različne glasove v parku.

»Tamle je škorec,« je sledilo novo opozorilo in vprašanje, zakaj ta črni ptič ni kos. Odgovoril je kar sam: »Poglejte njegov ritem hoje in premikanje glave. Kosovo značilno gibanje je drugačno: sonožno poskakuje, potem pa malo pogleda naokrog. Če pogledate še skozi daljnogled, boste videli, da se mu perje kovinsko sveti, malo na vijolično, malo na zeleno. Škorci imajo v parku namreč idealne razmere z veliko starih dreves, ki jim ponujajo dupla za gnezdenje, in obilico hrane, ki jim jo daje pokošena trava.«

» Naredite si radarje «

Najbolj živo je bilo pri Gradu Tivoli, kjer so v senci visokih smrek urejene klopi. Tam so se udeleženci še bolj kot ptic razveselili veveric, ki so plezale po deblih in skakale po travi. Gospe so iz žepov začele vleči vrečke s priboljški in jim oreške nastavljale na dlani. Tam sta v hranjenju sinic že uživala dedek in vnuček.

Drobne ptičice so starejšemu možaku sedale na dlan in zobale hrano, prizor, ki ga je Fekonja izkoristil za še eno poučno informacijo: samice tako s svojim zgledom kažejo mladičem, da človek ni nevaren, kar pa jim po eni strani škoduje, saj si same potem ne bodo dovolj uspešno iskale hrane, po drugi strani pa jim bo to védenje prišlo še kako prav pozimi.

Ko se je skupinica spustila niže, levo pod vodnjak, je vodnik pokazal na visok iglavec, v katerem da prebivajo lesne sove. Tokrat jih ni bilo na spregled, so pa na sovjega mladiča naleteli na enem od prejšnjih izletov. Ker so ga napadali dnevni ptiči, je z glavo visel navzdol in se pretvarjal, da je mrtev, je pojasnil Fekonja, samo oči je premikal. Ko so šli mimo čez nekaj časa, je znova čepel na veji.

Vodnik je v naslednjem hipu poslušalcem naročil, naj si »naredijo radarje«. Z rokama je naprej potisnil tudi svoja ušesa. »Ščinkavec je zdajle zapel in zdaj je nehal peti. Vsi ptiči imajo med petjem pavze,« je dejal in ob najdbi udeleženca – peresa razložil pomen urejenega perja za letenje. »Poglejte, siva čaplja!« je možak z očali opomnil na sivo silhueto daleč pod oblaki in vprašal, kje bi utegnil biti njen cilj. »Verjetno leti v živalski vrt, saj tam gnezdijo. Ob pelikanih imajo izobilje hrane, zato so se kar tja naselile in dajejo vtis, kot da so tamkajšnji stalni prebivalci,« se je glasil odgovor. »Ampak ali niso precej plahe? Zadnjič sem jih videl na Krki, pa so izjemno plahe.« »Lahko da, toda te so mestne.«

Sprehod se je končal ob tivolskem ribniku s pogledom na račji zarod, ki ima za seboj kakšen mesec dni različnih preizkušenj. V spremstvu mame race je priplaval do ograje, potem pa zasedel del brega.

»Kot vidite, razmerje med odraslimi in mladimi racami razkriva, da pri razmnoževanju niso bile preveč uspešne. Glejte, zelenonogi tukalici, ki hodita po lokvanjevih listih,« je Fekonja opomnil na ptici na sredini bajerja. »Najbrž sta par in se pripravljata na gnezdenje. No, če se bo trsje zaraslo, bo tu najbrž gnezdila tudi kakšna močvirska trsnica, rakar, denimo. Toda za spletanje gnezda potrebujejo pravo gostoto bilk. Če je pregosto, ga nimajo kam vplesti, če je preredko, prav tako ne.«

»Všeč mi je, da nas je predavatelj opozoril na veliko stvari, ki bi jih sicer človek spregledal,« je ob koncu povedal možak z očali, ki je želel ostati neimenovan. Dodal je, da se bo takšnega vodstva gotovo še kdaj udeležil in se v naravo z drugačnim pogledom odpravil sam. Tudi mlada družina, Andrej, Lidija in Oskar Gnidovec, skoraj edini predstavniki mlajše generacije, so se poslovili zadovoljni.

»Podpiramo take akcije, pri katerih se prepleta prijetno s koristnim,« je povedala Lidija, Andrej pa jo je dopolnil, da to odpre malo drugačen pogled na naravo. »Redko smo v Tivoliju, in po takem sprehodu se ti zazdi, uauuu, kako lep park imamo! Zanimivo je bilo slišati tudi o nihanjih med plenom in plenilci, kako je vse ranljivo...« je razlagala Lidija.

Na vodeni ogled so se podali, ker so ocenili, da bi skoraj šestletni Oskar lahko že zdržal pot in razlago. »In res jo je!« so kazali navdušenje. »Zdaj brskamo za informacijami o vodenju za Savo, kjer živimo, in z Oskarjem pogosto hodiva na opazovanje,« je bila zgovorna mamica. Sin pa je dodal, da so mu bile tokrat všeč predvsem veverice. Ta čas je ptičji svet en velik mozaik, zato si ga kaže pogledati od blizu.

Povezane novice

Tippi Hedren, ena Hitchcockovih najljubših blondink
14. februar ob 21:00
Kot je očitno iz Hitchcockovih filmov, je imel slavni režiser veliko obsesij, toda nad vsemi je bila njegova fetišistična obsedenost z blondinkami.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se